Sem obsojenec? Obsojam?

Radijski misijon 2024 | 21.03.2024, 16:35 Alen Salihović

Božje usmiljenje je neskončno, je naslov petega misijonskega dne in na to je svoje razmišljanje naslovil tudi kapucin brat Štefan Kožuh. Misijonski nagovor je namreč pripravil v več kot tisoč let stari kripti in cerkvi Sv. Maseja, kjer je sv. Frančišek stregel gobavcem. »Tu smo se ustavili z enim samim razlogom, da bi šli vase, da bi se v molku poglobili v svoje življenje in pogledali v svoje srce. Potrebujemo torej molk in samoto. Hočemo biti resnicoljubni. Najprej hočemo biti pošteni do sebe, kajti v nas je ogromno lepih potez, darov, ki so vse dar Boga. Žal pa je človeška narava tudi krhka in grešna. In tudi v to resnico želimo usmeriti svoj duhovni pogled, predvsem pa svoje upanje in svojo prošnjo: Gospod, odpusti,« je dejal.

Bog nas vedno sprejema

Brat Štefan je spomnil, da je bila pri Svetem Maseju izven Assisija v Frančiškovem času kolonija gobavcev. Bili so izključeni iz družbe, za njih so, še preden so umrli, darovali pogrebne svete maše. »To je bolečina. Bolečina izključenosti. Nas pa Gospod vabi v svoje občestvo. Želi nam vedno znova podariti roko. Nikoli nas ne bo zavrgel, nikoli. Vedno nas sprejema, vedno nam odpušča, vedno nas ozdravlja, da bi lahko šli naprej kot svobodni in srečni Njegovi otroci. Človek vedno, zavedno ali nezavedno, išče odrešenje. Ne glede na prtljago preteklosti, ki jo nosi s seboj. In Bog nas vedno sprejema,« je povedal.

Vsakdo se znajde v položaju obsojenca

Nadaljeval je, da če more človek odpuščati in to zmore, kako nam šele odpušča Bog. Aboslutno in vedno nam odpušča. »V človeški naravi je, da zlahka odkrije greh v drugem. V raznovrstnih situacijah, okoliščinah, tudi v Cerkvi sami, ki je hkrati Božja in grešna, prepoznavamo tako dobro, kot tudi slabo. Vendar je povsem nekoristno uperjati svoj pogled, še več škodljivo je, če potem o vsem tem tudi govorimo in raznašamo okrog. Pomembno je, da se zazremo v resnico nas samih, vsak za sebe. Vsakdo se znajde v položaju obsojenca. In vemo, kako boli, če ti nekdo očita ali celo pretvarja resnico o tebi. Vemo, da je, kot je rekel Serafim Sarovski, da je lahko pridigati proti napakam drugih. To je kot metanje kamenja z vrha zvonika. Težko pa se je soočiti z lastnimi napakami, to je, kot da bi te iste kamne od spodaj nosili na vrh zvonika. Samo Božja beseda lahko deluje odznotraj v mojem srcu in me blago prepričuje o grehu.«

Spreobrnjenje pomeni skok naprej

Brat Štefan Kožuh se je nato ustavil pri nekaterih svetopisemskih odlomkih, ki nas nagovarjajo o tem, kako naj se spreobrnemo. »Spreobrnjenje ne pomeni vrniti se nazaj k Stari zavezi, spoštovati zakone, ampak pomeni skok naprej. Vstopiti v Božje kraljestvo, pomeni sprejeti odrešenje, ki nam prihaja naproti popolnoma zastonj, zaradi svobodne in suverene Božje odločitve. Spreobrnjenje in odrešenje sta zamenjali mesti. Ne najprej: Spreobrni se in boš deležen odrešenja. Pač pa: Odrešenje ti je prišlo naproti. Sprejmi ga in kot posledica, spreobrni se. Spreobrniti se pomeni sprejeti odločitev, da bom sprejel zastonjski dar, da ne bom več suženj greha, ampak bom živel v svobodi Božjih otrok,« nas je spodbudil br. Štefan in dodal, da Bog vedno odpušča. »Zanj je praznik, ko lahko odpušča. On se nas nikoli ne naveliča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi, da bi nam odpustil,« je še dejal. Po njegovih besedah pa vse to od nas zahteva resnično spreobrnjenje.

Kaj nas vodi v Božje kraljestvo?

»V Božje kraljestvo vodi ena sama pot, kraljevska pot, pot ponižnosti. Kaj bo torej rešitev? Spreobrnjenje, popolna sprememba perspektive in smeri. To, kar predlaga Jezus, je prava kopernikanska revolucija. Človek se mora odreči samemu sebi in se ponovno osredotočiti na Kristusa,« je dejal. Dodal je, da nam Jezus predlaga, da ponovno postanemo otroci. To je za apostole pomenilo vrniti se v čas začetkov, v trenutek, ko jih je Jezus poklical naj hodijo za njim. »Tudi za nas vrniti se nazaj v otroštvo pomeni vrniti se v trenutek, ko smo odkrili, da smo poklicani biti kristjani. V trenutek pomembnih odločitev v luči vere, recimo odločitev za zakonsko življenje, za čisto konkretnega moža oziroma ženo, odločitev za starševstvo, odločitev za redovniški ali duhovniški poklic. Ko smo rekli, to je to in sredi tega želim, da je tudi moj Bog, da hodiva skupaj in samo Bog mi zadostuje. Moj Bog in moje vse.«

Spreobrnjene ali spreobrniti se?

»Če smo danes tukaj, to pomeni, da smo izprali pot. Pot sočutja in pot kesanja,« je poudaril br. Štefan Kožuh. »Beseda, ki jo je Jezus uporabil na začetku svojega oznanjevanja v grškem izvirniku ne pomeni spreobrnjenje, pač pa spreobrniti se. Ne nekaj, kar je zunaj mene, pač pa nekaj, kar se mi dogaja, kar hočem, da se mi zgodi, da se spreobrnem. Jezus ima v mislih notranjo spremembo, spremembo mišljenja, spremembo presoje, odpravo vsega tistega, ko sem storil napak, pomeni odločen korak Kristusu in za Kristusa. Ne gre za preprosto zamenjavo starega načina mišljenja z malo bolj evangeljskim. Ne gre za zamenjavo lastne presoje z neko drugo, morda bolj duhovno presojo. Gre za to, da opustimo svoj način razmišljanja in se odločimo za Božji način razmišljanja. Da odložimo svoje presoje in sprejmemo Božje ravnanje. Kesati se pomeni vstopiti v Božje srce in začeti gledati nase skozi Božje oči, tako kot nas vidi Bog,« je povedal.

Izpraševanje vesti

Pred nami je petek, ko bo v slovenskih cerkvah v sklopu 19. Radijskega misijona potekal spovedni dan. Brat Štefan Kožuh nas spodbuja, da je pri tem ključno izpraševanje vesti. Ob tem nam vsem ponuja naslednjo molitev sestre karmelničanke blažene Mirjam Križenega Jezusa, ki je mlada umrla v Betlehemu leta 1878: 

Gospod,
v tišini nastajajočega dneva
te prihajam prosit za mir,
modrost in moč.

Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni;
biti potrpežljiv, razumevajoč,
ponižen, blag in dober.

Videti onkraj videza tvoje otroke,
kakor jih vidiš ti,
da bom mogel tako ceniti
dobroto vsakega posameznika.

Zapri moja ušesa za godrnjanje,
varuj moj jezik pred obrekovanjem;
naj bodo v meni le tiste misli,
ki blagoslavljajo.

Hočem imeti tako dober in pravičen namen,
da bodo vsi, ki se mi bodo približali,
začutili tvojo navzočnost.

Odeni me s svojo dobroto, Gospod,
daj, da bom ves današnji dan
odseval tebe. Amen.

Brat Štefan Kožuh se je nato podrobno ustavil pri vsaki kitici pesmi in pomagal izprašati vest. »Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni. Ne z očmi kritike, z očmi nezadovoljstva, z očmi iskanja ne vem česa, ampak z očmi ljubezni. In kakšne značilnosti ima ta pogled? Pet značilnosti: Biti potrpežljiv, razumevajoč, ponižen, blag in dober. Za potrpežljivost, so včasih rekli, da je Božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže. Ne bomo verjeli tej frazi, ampak bomo sprejeli držo potrpežljivosti kot veliko pot, ki jo hočemo živeti. Nihče od nas ni popoln. Vsak od nas ima napake. Če smo potrpežljivi, bodo te manj opazne, bodo te manj občutene, bodo te praktično pozabljene. Biti potrpežljiv sam s seboj in tudi z vsemi okrog mene. Vsak se po najboljših močeh običajno trudi, da bi bil dober, pa mu ne uspe. Bodimo potrpežljivi z njim,« je dejal.