Ne le zakonci, ampak vse generacije

Oddaje | 02.04.2024, 21:10 Marjana Debevec

V tem letu predstavljamo različna gibanja, skupine in skupnosti, ki si prizadevanje za poglobitev zakonskega odnosa in družinskega življenja. Med njimi so tudi Nove družine iz gibanja fokolarov. V studiu smo gostili Ireno in Jožeta Puciharja iz Trebnjega, ki sta poročena 35 let in imata tri otroke. Če vas zanima, kako družine poglabljajo odnose in to ljubezen razlivajo tudi navzven, vabljeni k poslušanju in prebiranju pogovora z njima.

Irena in Jože Pucihar, kako so Nove družine nastale v okviru Gibanja fokolarov?

Nove družine so nastale že davnega 1967, kot odgovor Chiare Ljubich  na raznovrstne izzive, s katerimi so se soočale družine takratnega časa in se še danes. Ko je spremljala svet družin je opazila, da žal družina ni vedno vir nečesa lepega, osrečujočega,  pač pa da je pogosto živa  Rana človeštva, v katerih pogosto živijo  osamljeni, razočarani  in zapuščeni posamezniki, partnerji, otroci, starši,..

In kot odgovor na to so v Gibanju fokolarov nastale Nove družine, ki imajo poslanstvo v svet družin prinašati vir veselja in upanja. Chiara je trdila, da če je Bog ustvaril družino, kot mojstrovino ljubezni, jo ne more nič drugega osrečiti in ozdraviti kot Ljubezen, se pravi Bog ki je izvir vsake ljubezni.

Kakšno je njihovo poslanstvo?

Poslanstvo novih družin je poglobitev odnosa edinosti - v paru, se pravi ponovno osvetliti vrednost zakramenta svetega zakona. Takšna lahko bi rekli  "trdna družina", ki je zasidrana v Bogu , ima lahko odprto srce tako za dom, vse prebivalce, ki živijo v njem, kot tudi  za potrebe drugih in tudi za delovanje širše v družbi.

Na kakšen način se srečujete?

Srečujemo se v  manjših skupinah mesečno,  po različnih krajih po vsej Sloveniji , ali pri eni od družin, ali v župnišču,.. Na skupini preberemo temo, ki jo ali izbere voditeljski par ali pa kateri od udeležencev. Običajno izberemo tematiko iz bogate zakladnice gibanja na družinsko tematiko. Na podlagi prebranega se razvije pogovor ali v paru ali v skupini, v tem pogovoru si podelimo darove, ki jih živimo, nosimo oz čutimo v sebi.

S podelitvijo svojih izkušenj, svojih doživljanj in svojih razmišljanj, obogatimo drug drugega in si hkrati tudi sebi osvetlimo določene situacije, ki jih živimo. Velikokrat zakonci opažamo, da smo s pogovorom na skupini odkrili mnogo zakladov, ki jih v sebi nosi naš sozakonec in bi brez tega verjetno ostali neizrečeni in tako zakopani,..

Pri sebi sva opazila, da ko je med nami v skupini prisotna edinost je z nami tudi Sveti duh, ki nam pomaga izreči in občutiti bistveno, kar nama ali pa komu drugemu pomaga na poti..

Poleg tega se Nove družine dobivamo občasno še ob vikendih za družine oz. pare, dobivamo se tudi z ostalimi člani gibanja ( mladimi, duhovniki, samskimi, ovdovelimi,..) na čudovitih  poletnih počitnicah, ki se imenujejo Mariapoli – sama beseda pomeni Marijino mesto, kjer vlada zakon ljubezni.

Te počitnice so nekje v naravi in vključujejo veliko pogovorov, sprehodov, pa seveda tudi duhovnih vsebin. Z Mariapolija se vsi vrnemo spremenjeni, ohrabreni za nove izzive, ki nas čakajo skozi leto.

Koliko je skupin Novih družin v Sloveniji?

V Sloveniji je 18 skupin Novih družin, smo na več krajih, praktično po vseh naših regijah. Skupine so zelo različne, nekje so sestavljene iz mlajših in starejših zakoncev ali pa so v skupinah bolj vrstniki, odvisno pač kdo živi na določenem območju.

Imamo tudi skupino zaročencev, se pravi parov, ki se še pripravljajo na poroko. Drug drugega bogatimo z življenjskimi izkušnjami ali pa z mladostno energijo, z nekaterimi se dobivamo že leta, tako da smo tudi drugače povezani, lahko pri rekli že družinski prijatelji. Leto po navadi zaključimo s piknikom ali pa izletom za vso družino.

V gibanje Novih družin pa niso vključeni le zakonci, ampak vse generacije. Tudi vidva sodelujeta na mnogih njihovih srečanjih in dogodkih. Kaj to pomeni otrokom in mladim?

Da, Nove družine nismo le zakonci, saj smo/so vsi nekako povezani z družino, iz nje vsi izhajamo, tako imamo tudi v Gibanju  pogosto različne  dogodke oz srečanja za otroke različnih starosti, imenujemo jih GEN ( Generacija nova).

Programi so za njih prilagojeni glede na starost in posledično glede na njihovo zanimanje, s športnimi igrami, pohodi, različnimi delavnicami, in seveda različnimi poučnimi vsebinami.
Mladi na srečanjih spletejo prijateljstva, ki pogosto trajajo, veliko je tudi kasneje parov oz. Novih družin, ki so nastale iz takšnih srečanj v mladosti. 

Praviloma se na srečanja mladi radi vračajo, saj se v tej sredini zelo dobro počutijo in  opazijo, da je več takšnih sovrstnikov, ki se trudijo živeti za skupno dobro in za krščanske vrednote.

Bi podelila kakšne vajine izkušnje iz teh dogodkov?

Sam sem sodeloval na srečanju, kjer so bili prisotni mladi iz različnih držav in prav ta pestrost, tako jezikovna, kulturna daje posebno lepoto. Ko pridejo skupaj, nastane nekaj novega, lepega. Prihod v drugo okolje, že sam po sebi predstavlja izziv, ki ga sprejmejo in se veselijo in to svoje veselje delijo z drugimi. Ko jih vidiš kako so srečni, si srečen tudi sam.

Mladi se trudijo konkretno živeti evangelij, od pomoči sošolcem, odprtosti do potreb njihovih vrstnikov v vojnih območjih....Tako imajo na srečanjih pogosto različne delavnice (izdelovanje sveč, lesenih imitacij plamenov, nakita...).

Odpravijo se tudi peti po župnijah, nabirati oljčne veje, ter tako zbirajo sredstva in jih namenijo za potrebne v vojni ali drugih naravnih nesrečah.

Jaz pa sem že nekaj let vključena v poletno delo mladih - imenovan Summerjob, v glavnem pridejo študentje ali mladi v poklicih, ki skupaj z Karitas pomagajo ostarelim ali drugače pomoči potrebnim, s konkretnim delom, beljenjem, pospravljanjem drv, pobiranjem krompirja, popravljanjem ograj ali urejanjem osnovnih bivanskih pogojev,..

Na Summerjob pridejo tudi mladi, ki sicer niso povezani z gibanjem ali cerkvijo in se vračajo vsako leto,... Vedno ne glede na razlike zgradimo čudovito skupnost, ki polno diha in živi v času Summerjob. Tudi tukaj opažamo da je veliko veselje in sreča na obeh straneh, tako tistih ki pomoč sprejmejo kot tudi tistih ki jo nudijo.

Kako pa se je začela vajina zgodba?

Sva poročena že skoraj 35 let imava tri že odrasle otroke, sinova imata že družini, hči pa je še srednješolka. Najini poti sta se srečali v študentskih letih, na enem izmed študentskem dogodkov je preskočila iskrica in začela sva spoznavati drug drugega. Po dveh in pol letih sva se poročila.

Oba izhajava iz krščanskih družin in že ob poroki nama je bilo normalno, da bova te vrednote gojila tudi v najini družini. Obogatitev najinega odnosa in družinskega življenja pa je prineslo srečanje z Gibanjem fokolarov.

Kako sta se srečala z Gibanjem fokolarov?

Meni je bilo dano spoznati to duhovnost že kot najstnici, ko nas je domači župnik povabil na eno od srečanj- Mariapoli, takrat še na Hrvaško, na srečanju je bilo čutiti Jezusovo navzočnost, ki me je osvojila.

Po tem odkritju sem se tudi sama trudila, da sem v moja dejanja in odnose vnašala nekaj več, tako sem postala občutljiva za potrebe drugih. Še vedno me spremlja zlato pravilo, ki pravi da kar želiš, da bi drugi storili tebi, tudi ti stori drugim in obratno, da kar ne želiš, da drugi tebi stori, ne stori ti drugem,..

Jaz pa sem se srečal z Gibanjem fokolarov preko moje žene, kasneje, na začetku najine poti mi ni bilo dano razumeti bistva, po letih zakona pa sem preko korenitega življenja ljudi, ki se trudijo evangelij pretopiti v vsakdanje življenje, začutil, da je v takšni poti bistvo našega zemeljskega potovanja in delovanja.

Kako je šla vajina življenjska pot?

Skozi leta sva se, kot večina parov in družin ukvarjala z ustvarjanjem osnovnih pogojev za normalno življenje družine, oba sva seveda zaposlena, sva pa ves čas čutila, da želiva v najino skupno življenje povabiti Boga, mu izročati veselja, težave in nesporazume bodisi v odnosu med nama, ali med otroci ali v širši skupnosti ali službi,..

Želela sva biti odprta do potreb drugih, kot nas je spodbujala Chiara. Še vedno se trudiva konkretno pomagati pa naj bo z malim dejanjem ljubezni ali s čim večjim,.. Sva pa v obdobjih preizkušen, ki seveda so bile prisotne, tudi sama občutila moč molitve celotne skupnosti, da sva občutila sigurnost in božje varstvo.

Bi izpostavila kakšen poseben dogodek, ali obdobje, ki vaju je še posebej zaznamovalo?

Morda je na najini poti več manjših stvari, ki od naju zahtevajo, da sva zvesta tudi v malem, v vsakodnevnem prizadevanju za dobro drugega in skupnosti v kateri živimo. Opažava pa, da ko je eden od naju bolj na tleh ima drugi moč da ga dvigne in obratno, morda do tega prideš čez leta.

Kaj se vama zdi najbolj pomembno za vajin odnos?

Opažava da je zelo pomembno, da sva z Bogom na »TI«, potem tudi med nama stvari gredo. Trudiva se, da skupaj moliva, da si prizadevava za dobro drugega, da si dava čutiti, da nama ni vseeno kako se ob meni počuti moj partner.

Velik pomen ima za naju pogovor, vsaj klepet ob jutranji kavici, pa naj bo to ob 5 ali ob 7 zjutraj ali čez dan, kot pač nanese. Opažava da je nama v veliko pomoč to, da sva si pripravljena odpustiti, ko kaj ne gre, si reči oprosti in nato začeti znova, se pogledati z novimi očmi,..

Otroci so že skoraj vsi odrasli. Kako doživljata to, da sta že stara starša?

Ja, sinova imata že svoji družini, imava dve čudoviti snahi in že 5 vnukov ter odraščajočo hči, vsi živimo v bližini, tako da smo pogosto skupaj. Oba sva zelo vesela, da sta sinova ustvarila družini in da smo obdarjeni z vnuki, ki prinašajo izjemno energijo in seveda tudi obveznosti, tako da, ko le uspeva in seveda da je izražena tudi takšna želja, priskočiva na pomoč.

Trudiva se za čimbolj odprte odnose, brez obveznih urnikov in pravil, kar pa še ne pomeni, da ni potrebno prilagajanje, tako z najine strani, kot tudi, verjamem da, z njihove.

Poskušava biti v pomoč, ponuditi nasvet ali izkušnjo, vendar brez navezanosti, da jo sprejmejo oz. uresničijo, zavedava se, da imajo svojo pot in da so oni starši svojim otrokom.

Kaj lahko torej Nove družine ponudijo današnji družbi in svetu, v katerem živimo?

Programi  Novih družin so zasnovani zelo široko, veliko je tem, ki na podlagi pristnega odnosa z Bogom, poglabljajo tudi vse ostale odnose z našim bližnjim, seveda v prvi vrsti s partnerjem, ožjo, širšo družino, okolico in družbo.

Programi vsebujejo tematike na temo odpuščanja, sprejemanja bližnjega, pripravljenosti storiti prvi korak, ne le do prijateljev, temveč tudi do sovražnikov, ki ti potem to več niso.

Nove družine, kot že omenjeno, se dejavno vključijo tudi pri nudenju pomoči potrebnim tako na lokalni ravni kot tudi širše v svetu. Menim da je v sedanji,  pogosto individualistični družbi  to zelo velik  prispevek k graditvi boljših in bolj pristnih odnosov.