Imel je rad tudi Palestince, ki so ga kamenjali

Oddaje | 24.03.2024, 00:10 Marjana Debevec

Kot mlad fokolarin je Urugvajec Carlos Palma prišel v Jeruzalem. Tam je preživel eksplozije bombe v smetnjaku ter kamenjanje s strani mladih Palestincev. Nenehno pa je v njem kljuvalo vprašanje: Kaj lahko jaz storim za mir? In dobil je poseben navdih...

Carlos Palma, vi ste urugvajski fokolarin in ste živeli na različnih koncih sveta, predvsem na nemirnem Bližnjem vzhodu. Kako se je v vas porodila zamisel za pobudo Living Peace?

Ta ideja se je rodila kot sad osebne izkušnje. Ko trideset let živiš v deželah, kjer divja vojna, se ti porajajo številna vprašanja. Tako se je zgodilo tudi meni, ko sem kot mlad fant prišel v Jeruzalem. Takrat se je že začela palestinska revolucija in zelo me je pretresla prva izkušnja z otroki v mojem razredu – sem namreč učitelj.

Prvi dan pouka se mi je namreč približal eden od učencev in me malo sramežljivo vprašal, če mi lahko postavi vprašanje. Bil sem prepričan, da me bo vprašal kaj o šoli, mogoče o meni, od kje prihajam. Vendar ne. Zanj je bilo bolj pomembno nekaj drugega. Vprašal me je: Kaj je mir? Kaj bomo lahko delali nekoč, ko bo nastopil mir?

Takrat sem se zavedel, da se ti otroci nikoli niso igrali zunaj ali se vozili s kolesom, ker je zunaj divjala vojna. To me je zelo pretreslo in mi odprlo številna vprašanja.

Ranjen v eksploziji bombe

Nedolgo zatem sem bil tudi sam žrtev eksplozije bombe, ki jo je nekdo skril v smetnjak. Takrat sem na lastni koži doživel, kaj pomeni živeti v teh deželah. Znašel sem se med ranjenimi ljudmi, ki so klicali na pomoč in med mrtvimi.

V tistem okolju si res lahko doživel ozračje kulture vojne, sovraštva in maščevanja. Ko sem se vrnil iz bolnišnice, sem se nenehno spraševal, kaj lahko jaz naredim za mir. Kakšna je moja vloga, kje je moje mesto, da bi to kulturo vojne nadomestila kultura miru.

Kamenjali so ga

Približno mesec dni zatem, ko sem se odpravljal k maši v cerkev Jezusovega groba, so me nenadoma obkrožili palestinski fantje. Vsak je imel polno vrečo kamnov in začeli so me kamnati, ker so mislili, da sem Jud. Videti je bilo, da zame ni rešitve, ko sem naenkrat od daleč zagledal skupino izraelskih vojakov, ki mi je prihajala na pomoč.

V tistem trenutku pa sem pomislil, kako bi pomagal tem fantom, ki so me kamnali, da ne bi pristali v zaporu. Rekel sem jim, naj hitro pobegnejo. Eden od njih se je spotaknil in se udaril na koleno. Spontano sem se sklonil k njemu in mu ponudil robec, da bi si obrisal kri. Nato sem mu rekel, naj hitro teče, da ga ne bodo ujeli vojaki.

Tri dni zatem je nekdo ponoči pozvonil na vrata naše skupnosti fokolarja. Na moje presenečenje sem pred vrati zagledal tega fanta, ki mi je prinesel moj očiščen robec in kruh, ki ga je zame spekla njegova mati.

In to je bil eden tistih trenutkov, v katerih sem tudi s srcem in dušo razumel, da če hočem delati za kulturo miru, moram začeti s kulturo ljubezen. To sem prej vedel samo z razumom, zdaj pa sem začutil tudi s srcem.

Tiso noč sem si rekel: Ne vem koliko časa bom ostal v tej deželi, vendar ne želim nikoli pozabiti, da je zame najpomembnejša stvar ljubiti. V Jeruzalemu sem potem ostal dvanajst let. Imel sem veliko priložnosti, da sem živel to ljubezen.

Potem sem šel v Libanon, v Turčijo in za dve zelo težki leti v Irak. Takrat se je namreč tam začenjala vojna. In tako sem moral biti kot nekakšna goba, ki vase srka bolečino vseh. Obenem pa sem čutil vso nemoč tega, da bi naredil to, kar sem želel.

Še vedno pa je v meni žgalo vprašanje: Kaj lahko naredim za mir?

Bi nam zaupali kakšno izkušnjo iz Iraka?

Spominjam se nekega dogodka, enega tistih, ki jih nikoli ne moreš pozabiti. Tudi v Iraku sem delal v šoli. In ko so se oglašali alarmi, so posebni spremljevalci otroke pospremili na njihove domove. To so bili posebej težki trenutki, saj so učenci jokali, klicali mame in očete, tudi učitelji so bili prestrašeni in napeti, ker so si želeli oditi na varno.

Nekega dne, ko se je znova oglasil alarm, sem začutil, da so ti moji učenci kot moji otroci. In ko so jih spremljevalci hoteli pospremiti domov, sem rekel, da bom šel jaz njimi. Ker sem vztrajal pri tem, so sodelavci popustili, čeprav so me opozarjali, da to ni varno zame.

Ker sem storil dejanje ljubezni, sem preživel

Enega za drugim sem pospremil domov in se potem vrnil v šolo, da bi vzel svoje stvari in se odpravil na varno. Toda ko sem prišel do kraja, kjer naj bi stala šola, šole ni bilo več. Medtem ko sem hodil naokrog z mojimi učenci, je namreč na šolo padla bomba in jo popolnoma uničila.

Pomislil sem na moje kolege, ki so izgubili svoje življenje, kar bi se zgodilo tudi meni, če bi ostal v šoli in ne bi naredil tega majhnega dejanja ljubezni, da sem pospremil svoje učence.
Takrat se je v meni utrdilo prepričanje, da moram samo ljubiti in ničesar drugega.

Nasmeh, ki ga v Evropi ne najdem

Zanimivo je to, da sem v Iraku srečeval mnoge ljudi, ki so imeli kljub vojni in kljub temu, da so vse izgubili, sijaj v očeh, nek nasmeh, ki ga ni lahko najti drugje. Ti ljudje so kljub težki situaciji imeli mir v srcu.

Ko hodim po Evropi, kjer ni vojne, težko najdem v ljudeh na ulici to luč v očeh, ne vidim niti tistega nasmeha. In tako razumem, da mir ni samo odsotnost vojne, ampak je nekaj veliko globljega. Zavedel sem se, da sem pogosto lahko tudi jaz nosilec vojne v sebi, v moji družini, na delovnem mestu ali mestni četrti.

Tako sem razumel, da je treba najti nekaj, kar gre v bistvo, v korenino miru.

Iznašel preprosto kocko

In to se je zgodilo v Kairu v Egiptu, kjer sem delal v neki ameriški šoli, ko se je začela arabska pomlad. Tudi tam sem hotel nekaj storiti za moje učence.

Spomnil sem se na kocko ljubezni, ki je zelo znana predvsem med najmlajšimi v Gibanju fokolarov. Na tej kocki so namesto številk zapisane misli, ki naj bi otrokom pomagale, da bi se naučili ljubiti. In tako mi je prišlo na misel: Zakaj ne bi zamenjal teh stavkov in ustvaril kocko miru?

Nam lahko pojasnite te stavke, ki jih najdemo na kocki ljubezni in na kocki miru?

Da, na kocki je na primer napisano: ljubi vse, ljubi prvi, ljubite se med seboj, poslušaj drugega, ljubi bližnjega,.. Gre za preproste stavke, ki so jih sprejeli tudi moji učenci muslimani.

Zjutraj smo v razredu najprej vrgli kocko in stavek, ki se je pokazal, smo poskušali udejanjiti preko dneva. Tako smo v razredu živeli za mir. Deset minut pred koncem pouka pa smo si pripovedovali, kako nam je šlo, o naših dejanjih miru.

Kako so ta predlog sprejeli vaši učenci?

Bil sem začuden, ker nikakor nisem pričakoval takšnega odziva. Pomislite kako je, če ste v puščavi in vam nekdo ponudi kozarec vode. Zgrabite ga z obema rokama in ga ne izpustite več. To je zanje pomenila ta kocka.

Vsak na svoj način so jo preko dopoldneva živeli in potem se je tistih deset minut, ko smo si pripovedovali, kako nam je uspelo, raztegnili na 15 minut in potem že na pol ure, ker so imeli toliko za povedati.

Spomnim se, da je bil za moje učence najbolj svet trenutek dneva, ko so po kosilu igrali nogomet. Nekega dne pa opazim, da je dvorišče prazno. Nisem vedel, kaj se dogaja. Ko sem se vrnil v učilnico, sem videl, da so ti fantje pomagali tistim, ki sami niso znali rešiti naloge za angleščino. Tistega dne smo namreč živeli geslo: Ljubi vse.

Potem so me njihove družine začele spraševati, kaj se dogaja. Rekli so mi, da ne prepoznajo več svojih otrok.

Zakaj moj otrok ne poje malice?

Spomnim se neke mame, ki je prišla jezna k meni in mi rekla, da se ne bi smel vmešavati v vzgojo njene družine. Zakaj pa mi to govorite?, sem jo vprašal. Rekla mi je, da vsako jutro sinu pripravi malico in ko ga popoldne vpraša, ali jo je pojedel, ji odgovori, da jo je dal sošolcu. Ona pa je seveda hotela, da njen sin poje malico, ki mu jo je pripravila.

Pojasnil sem ji, da imamo kocko miru in vsak dan ob 12. uri eno minuto posvetimo miru. Gospa me je poslušala, se nato široko nasmehnila ter dejala: Gospod Carlos, zdaj pa sem razumela. Od jutri bom sinu vsak dan pripravila pet sendvičev.

Bilo je lepo videti, kako je ta kultura miru pritegnila tudi družine mojih učencev.

Gospod Naivni

Profesorji pa so se norčevali iz mene in me klicali gospod Naivni, ker sem želel s kocko iz kartona spremeniti svet. Vendar so se kmalu tudi oni pridružili.

Spomnim se profesorice arabščine. Treba je vedeti, da so v arabskem svetu profesorji zelo na visokem položaju, medtem ko so učenci veliko pod njimi.

Povsem nepredstavljivo je, da bi nek profesor prosil odpuščanja svojega učenca. Zato je bilo še toliko bolj pretresljivo videti na lastne oči učiteljico, ki je s solzami v očeh prosila učence odpuščanja za vse trenutke, ko jih ni poslušala do konca, ali pa ko je delala razlike med njimi. Res je vse pritegnilo k temu, da so spremenili svoja življenja.

Kako ste potem uspeli v kulturo miru pritegniti celotno šolo?

Ravnateljica je želela izvedeti, kakšno skrivnost imam. Rekel sem ji, da nimam nobene skrivnosti in sem ji preprosto pojasnil, kaj se dogaja. Pokazal sem ji kocko in ji povedal, kakšne učinke prinaša, ko živimo gesla, napisana na njenih straneh.

Ona je takrat dejala: To je za celotno šolo!

Izdelali smo 60 kock in jaz sem moral učitelje poučiti o tem, kako se jih uporablja. Rekel sem jim, da jo morajo najprej začeti živeti sami, šele potem zraven povabiti učence; da morajo prvi začeti živeti za mir.

Tako so se s to kulturo miru okužili vsi: od ravnateljice, do tajnice in učiteljev. Ko sem prišel v zbornico, je vedno nekdo od njih prosil za tišino in pozornost, da je vrgel kocko in vsi učitelji smo iz zbornice odšli odločeni, da živimo tisto določeno misel, ki se je pojavila na kocki miru.

Vse na šoli je to pritegnilo. Ko sem šel po hodniku in sem srečal čistilko, je iz žepa potegnila majhno kocko in mi nasmejana pokazala, katero misel živi tisti dan. V šolskem baru je na steni sel napis misli tistega dne...

Doživljali smo nekaj čudovitega. Kljub temu, da je zunaj divjala revolucija, sem se počutil kot v sedmih nebesih. To je dobesedno spremenilo našo šolo in kmalu pritegnilo tudi pozornost drugih šol.

V Egiptu?

Da, v Egiptu se je priključilo 25 šol. Med njimi so bile nekatere zelo bogate, kot na primer nemška in italijanska šola, pa tudi zelo revne, ki so jih obiskovali zelo revni begunci iz Sudana in tudi javne šole. Vse pa so želele živeti na ta način.

Učitelji z vseh teh šol smo se srečevali enkrat mesečno in si povedali izkušnje, kako kulturo miru živimo po naših šolah. Bilo je nekaj neverjetnega, ker je vsaka šola iznašla svoj način in jo živela zelo ustvarjalno.

Nekatere šole so na primer za svoje otroke naredile dnevnike miru. Vanje so vsak dan zapisali geslo, ki so ga živeli in izkušnje doma in v šoli. Drugi so izdelali škatle z luknjo, v katere so vsak dan vrgli napisane svoje izkušnje. Res čudovite stvari so se dogajale.

Pisali so predsednikom vseh držav sveta

Nekega dne pa me je nekaj petnajstletnih mladih presenetilo z noro idejo, kot so jo sami imenovali, da bi pisali vsem predsednikom sveta in jim povedali, da so našli način, kako živeti mir, kljub temu da je bila pri nas revolucija.

Še bolj pa sem bil presenečen, ko so iz vsega sveta začeli prihajati odgovori. Prvi je odgovoril predsednik ZDA, takrat je bil to Obama, ki nas je podprl na tej poti. Spomnim se, da sem ostal odprtih ust, oni pa niso bili tako presenečeni.

Rekli so mi: Saj smo jim vendar pisali, a ne? Zanje je bilo to nekaj povsem normalnega. Potem je prišel odgovor od španskega kralja, premierke iz Luksemburga, ministra za vzgojo iz Kolumbije, Nobelovega nagrajenca za mir iz Indije,...

Božji navdih

Vprašal sem se: Kaj se vendar dogaja tukaj? Začutil sem, da gre za navdih, da je zraven Božji prst. Ob tem sem doživel veliko veselje, pa tudi velik strah. Mislil sem si: V rokah držim nekaj, kar prihaja od Boga. Bal sem se, da bi to lahko pokvaril, ali pa ne bi dobro razvijal naprej. Potem pa sem se prepustil zaupanju. Pobudo so namreč peljali naprej mladi sami.

Kaj naj povem evropskim poslancem?

Potem pa me je leta 2014 Angela Merkel povabil, da predstavim projekt Living peace v evropskem parlamentu. Mislil sem si: Kaj pa naj jim povem? Da vsak dan vržemo kocko in živimo enega od teh stavkov, ki so na njej napisani? Ne bodo me vzeli resno in me bodo vrgli ven.

En teden pred nastopom v Evropskem parlamentu sem imel prebavne težave, ker sem bil tako vznemirjen.

Ko pa sem govoril, so vsi vstali in začeli ploskati. Zatem smo med gala večerjo prejeli prvo od številnih mednarodnih nagrad in sicer evropsko nagrado za vzgojo za mir.

Ko smo potem leta 2015 šli v Združene narode, so tja odšli ti mladi in so predstavili, kaj so začeli.  

Vse se je začelo v Egiptu in se potem razširilo tudi v druge države. Koliko šol je danes preko kocke miru vključenih v projekt Living peace?

Vedno pravim, da je težko poznati točno število vseh. Toda tistih šol in univerz, ki so registrirane v projekt, je približno dva tisoč.

Ta kultura miru se je namreč potem iz osnovne šole razširila tudi na srednje šole in fakultete, pa tudi na izobraževalna središča, v plesne in gledališke šole, med skavte, v Rotary in Lions klube, v mnoge ženske in moške zapore, kjer zaporniki prav tako želijo vsak dan vreči kocko miru.

Uporabljajo jo tudi mnogi drugi, ki so jo prilagodili za različna področja, kot na primer za področje umetnosti, glasbe, športa, religije, etike... Med zadnjimi je bila narejena kocka v Braillovi pisavi za slepe in slabovidne.

Kako lahko postaneš del tega projekta?

Vse vabimo, da se na naši spletni strani livingpeaceinternational.org prijavijo. Tam napiše svoje ime in elektronsko pošto, kamor pošljemo kocko in zvezek, v katerem so zapisne dejavnosti, ki jih predlagamo preko celotnega leta. Living Peace je sicer najprej načrt za življenje miru.

Obenem pa smo povezani tudi s 94 mednarodnimi organizacijami, s katerimi izvajamo določene dejavnosti, da bi razširili kulturo miru. Zato imamo načrt raznih dejavnosti. 30. januarja je na primer šolski dan miru nenasilja. Razglasil ga je UNESCO, ker je to smrtni dan Gandhija.

Zato po vseh šolah sveta organizirajo različne dogodke za mir. Vse to pošljemo tistim, ki se prijavijo v naš projekt.

Poglejte, v medijih pogosto slišimo se negativne novice, govori se o vojnah in konfliktih, zato bi se lahko zdelo, da je kultura miru utopija; da je ni mogoče doseči. Kaj pa pravite vi?

Vedno rad spomnim na kitajski pregovor, ki pravi, da več hrupa naredi drevo, ki pade, kot gozd, ki raste. Res je tako, kajne? To drevo, ki pade, so vojne, naravne nesreče, lakota, mnoge oblike nepravičnosti in prav to drevo nam mediji od jutra do večera prikazujejo.

Nikoli pa nam ne pokažejo tistega gozda, ki raste. Mnoge organizacije si namreč po vsem svetu prizadevajo za mir.

Danes se veliko govori o Palestini in Izraelu. Nikoli pa ne slišimo o tistih izraelskih družinah, ki so v težkih trenutkih sprejele muslimane, ali pa o muslimanih, ki so ob vdoru Hamasa v svoje domove sprejeli Jude, da so jih zaščitili. O tem se ne govori.

Potopljeni smo v medijsko shizofrenijo. Verjamemo vsemu, kar nam pravijo in ne razmišljamo s svojo glavo.

Če bo na primer eksplodirala neka bomba v Kanadi, bodo vsi pisali o tem in pozabili na ostale vojne po svetu.

Vendar pa obstaja gozd, ki raste v tišini in je veliko, veliko močnejši. Gre za kulturo miru, ki se širi po vsem svetu.

To vam pravim tudi zaradi mojega projekta, ki je že tako razširjen po svetu, da ne uspem sprejeti vseh povabil na srečanja. Imajo namreč neskončno žejo po tem, da bi bili vzgojeni za mir. Vsi se namreč zavedajo tega, da se mora mir začeti pri mlajših generacijah: v otrocih in mladih, ki jih je treba k temu vzgajati.

Projekt Living peace je tako marsikje priznan na nacionalni ravni in del šolskega programa, kot na primer v Jordaniji, Paragvaju in nekaterih drugih državah. Kot sem rekel, se namreč čuti velika žeja po miru. In tako se je rodilo to veliko gibanje, ki spodbuja mir.

Prej ste omenili, da tudi veliko drugih organizacij dela za mir. O tem se ne govori veliko. Bi lahko omenili katero?

Da, veliko jih je, na primer Goi peace fundacija na Japonskem, ki jo je ustanovil japonski princ. Z njimi sodelujemo že skoraj od začetka, torej 10 let. Oni na primer predlagajo neko geslo za mir, mi pa povabimo otroke in mlade z vsega sveta, da narišejo risbe, ki jih navdihuje tisti določen stavek.

Spominjam se, da so pred dvema letoma, ko so bile Olimpijske igre na Japonskem, predlagali šport in mir. In prišlo je več kot 7000 risb z vsega sveta, ki so jih potem obesili na sedmih letališčih po vsej Japonski. Tako so jih lahko videli ljudje, ki so prihajali na Olimpijske igre. Bilo je veliko lepih odzivov.

Še druga organizacija je svetovni svet ambasadorjev za mir, ki ima svoj sedež v Ženevi in je del Združenih narodov. V povezavi z living peace je ustanovil mlade ambasadorje miru. Trenutno je po vsem svetu 800 mladih od šestih do petindvajsetih let, ki izvajajo zelo različne in neverjetne akcije.

Nekateri gredo celo do predsednikov vlad ali v parlamente. Tam povedo, da so ambasadorji miru – pri tem je treba vedeti, da gre na primer za zelo mlade, stare 14, 15 let – in dodajo, da so jim na razpolago. Premierji pa jim pogosto zaupajo posebne naloge.

V Španiji je bila na primer skupina mladih ambasadorjev za mir, starih približno 16 let, pohujšana nad načinom, kako med seboj komunicirajo poslanci v parlamentu, kako drug drugega zmerjajo in se ne poslušajo med seboj.

Napisali so pismo celotnemu parlamentu, v katerem so poudarili, da poslanci niso več vzor za mlade, ker ne znajo voditi dialoga. Imeli so celo pogum reči, kaj naj naredijo, da se bodo lahko med seboj pogovarjali na pravi način. Dobili so 354 odgovorov od vseh poslancev in od predsednika vlade. Ker so že imeli stik z njim, so ga potem ohranjali in jih prosili, da so jih podprli pri nekaterih pobudah za mir.

Ob koncu Carlos Palma pa bi vas še vprašala, kaj lahko za mir storimo vsi mi, ki vas zdajle poslušamo? Včasih se nam zdi, ko gledamo, kaj vse se dogaja okrog nas, da smo nemočni in ne moremo spremeniti ničesar. Lahko bi celo izgubili upanje, da je mir možen. Kaj pravite na to?

Mislim, da moramo spremeniti našo miselnost in se zavedati, da je mir odvisen od mene in se začne pri meni, pri nas. Drugemu lahko dam, to, kar že imam ali kar živim. Vsi se moramo čutiti nosilci miru v naših okoljih.

To je tista kapljica, ki je del oceana in brez nje oceana ne bi bilo, kot je govorila sv. Mati Terezija. Ta kapljica je zelo, zelo pomembna.

Svet namreč danes ne potrebuje več teorij. Mnogi govorijo o miru in mnogi predlagajo neke teoretične rešitve. Potrebujemo pa ljudi, ki mir začnejo sami graditi, ki ne čakajo na druge, da bodo storili prvi korak. Vsak naj torej stori svoj del.

Mogoče se pri meni vojna začne v družini, mogoče na delovnem mestu, ali v nas samih. Iti moramo do izvora, ki je naše srce, srce vsakega od nas. To pa je mogoče le, če začnemo ljubiti in mislite na druge.

Carlos Palma najlepša hvala za pogovor! Želim vam vse dobro na tej poti miru!

Hvala vam, ker nam pomagate dati glas gozdu, ki raste.