Kje smo kot družba zašli?

Komentarji | 26.03.2024, 14:25 Marjana Debevec

Družina, toplina, dom. Vse to predstavljata krščanska starša, oče in mati, ki sta imela te dni svoj praznik. Kdo si te topline ne želi? In kje smo kot družba skrenili s poti, da je največja rak rana sodobne družbe osamljenost?

Pretreslo me je, ko sem v pogovoru z velikim borcem proti evtanaziji Alexom Schadenbergom slišala, da najpogostejši razlog za evtanazijo v vseh državah, kjer so jo že uzakonili, sploh ni neznosno trpljenje, ki ga je s sodobno paliativno medicino mogoče v veliki meri omiliti, ampak predvsem obup, nesmisel, osamljenost.

Ljudje za smrt na zahtevo zaprosijo, ker v teh običajnih stiskah, ki jih slej ko prej vsi doživljamo, ostanejo sami. Nimajo nikogar, ki bi jim prisluhnil, stal ob strani, delil z njimi njihovo življenje.

Spomnim se dokumentarnega filma iz Švedske, v katerem je prikazano, kako so si ljudje življenje uredili individualistično; ženske za rojstvo otroka ne potrebujejo več moškega, ker je lažje živeti brez usklajevanja in prilagajanja. Zato se odločajo za umetno oploditev z neznanimi darovalci.

Generacije niso več povezane med seboj. Zgodi se celo, da umrlega najdejo v stanovanju po več letih, ker so se vsi računi plačevali iz trajnika...

Imajo tudi posebno službo, ki stanovanje po smrti pokojnika izprazni, saj se s tem ne ukvarjajo njihovi otroci. Evtanazija je torej le posledica takšnega načina razmišljanja – dokler sem mlad, kolikor toliko močan in lahko živim polno življenje, skrbim zase, potem pa imam možnost evtanazije.

In vendar bi se vrnila na ta prvotni razlog za odločitev za evtanazijo: osamljenost, nesmisel, brezup, finančne stiske. In znova se sprašujem: Kje smo kot družba skrenili s poti?

Rada bi se vrnila na začetek, ko je Bog ustvaril človeka po svoji podobi – moškega in žensko. In dal jima je nalogo, poslanstvo, vlogo. Prav zaradi te vloge, ki je vključevala tudi odpovedi, boj, odločitve, napor, poraze in zmage, se je oblikovala največja mojstrovina stvarstva – družina.

Prav zaradi takšne brezpogojne ljubezni je človek sploh lahko preživel. Danes te vloge postavljamo pod vprašaj. Če brezpogojno ljubezen, ki sprejema brez vprašanja, predstavlja mati, pa ima oče drugačno poslanstvo.

Psihoterapevt dr. Andrej Perko poudarja, da oče otroka usmerja in mu pomaga graditi moralo, kar pomembno zaznamuje otrokov odnos do vertikalne avtoritete. Mamine roke nežno in ljubeče sprejemajo, očetove pa kažejo pravo smer v odraslost.

Ne morem se znebiti občutka, da nam danes prav te odraslosti primanjkuje in zato se sprašujem, kje so moški, kje so očetje. Kje so očetje, da bi rekli: dovolj!; očetje, ki bi nas ustavili pred sprejemanjem zakonov, ki jemljejo življenje, namesto, da bi ga varovali; očetje, ki bi postavili meje naši družbi, ki brez meja tava in se izgublja v nesmislu.

Kje so očetje, ki bi bili pripravljeni iti vse do konca, da zaščitijo svoje družine, žene, otroke, očetje, ki se ne bi ustrašili dela za skupno dobro v politiki, zdravstvu, novinarstvu, ekonomiji, kulturi .... in še bi lahko naštevala.

Tudi sv. Jožef se je soočal z nešteto ovirami. Pred njimi pa ni obtičal niti se ni umikal, ampak je pokazal ustvarjalen pogum. Neprestano je premišljeval, se odločil in nato deloval.

Tudi o tem smo razmišljali v tednu družine, ki smo ga sklenili v soboto. Kot je dejal Luka Mavrič z Urada za družino, današnji čas ni naklonjen družini. Velik izziv za vsako družino je že najti čas, ki bi ga preživeli skupaj. Zato Mavrič predlaga, da si čas organiziramo tako, da se vsaj enkrat dnevno srečamo za skupno mizo.

Danes imamo tudi ogromno motilcev pozornosti. Spomnil je na televizijo, mobilne telefone in računalnike. »Splet nam hoče vsiliti občutek, da bomo ogromno zamudili, če nismo stalno priklopljeni na te aparate. Resnica pa je ravno nasprotna: zamujamo resnično življenje, če smo stalno priklopljeni na virtualno resničnost, ki ni niti resničnost, niti življenje,« je poudaril Luka Mavrič.

Mogoče so prav sveti dnevi, ki so pred nami, priložnost, da se odklopimo od neresničnega življenja in se priklopimo na stik s človekom, ki je ob nas. Tako bomo globlje in bolj v resnici lahko doživeli tudi skrivnost Jezusovega trpljenja in njegove smrti ter se skupaj z našimi dragimi veselili Jezusovega vstajenja in Njegove navzočnosti v naših odnosih.