Otroci, mladina, sošolci | (foto: pexels)
Obletnica valete, ki je prinesla več kot spomine
Naš pogled Rok Mihevc
Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.
Ko pomislim na osnovno šolo, žal pomislim tudi na zasmehovanje, psihično nasilje, zafrkavanje, danes se temu strokovno reče "bullying". Zaradi svojega izgleda ali razmišljanja so mi nekateri sošolci nadeli tudi nekaj zbadljivih vzdevkov – bil sem "špeh bomba", tudi "zborček", ker sem pač kot eden redkih fantov hodil k pevskemu zboru v šoli. Že takrat sem se namreč ravnal po načelu božje besede, da talenta ne smeš zakopati, za kar je bilo v tem primeru potrebno veliko poguma. In prav zaradi tovrstnih zbadljivk odnosi med sošolci niso bili najbolj prijetni. Nekaterim sem se izogibal v velikem loku, družbo pa iskal kje drugje, tudi v samoti.
Tako si lahko predstavljate, da sem šel na obletnico valete z mešanimi pričakovanji. Zakaj bi se vračal med ljudi, ki so mi takrat povzročali toliko neprijetnih občutkov? S cmokom v grlu nisem kaj veliko pričakoval od dogodka. Pač, da se bom pogovoril s tistimi, s katerimi smo se super razumeli, z ostalimi pa se bom samo vljudnostno pozdravil. No, pa ni bilo čisto tako. Skorajda bi rekel, da ravno obratno. Da smo bili vsi veseli vseh in da sem večino večera spregovoril prav z ljudmi, s katerimi v osnovnošolskih časih nismo našli skupnega jezika. Tokrat pa čisto drugače. Govorili smo o življenju, o tem, kaj nas je oblikovalo, o napakah, ki smo jih delali in o tem, kako bi jih danes popravili. Ugotovili smo, da si delimo celo podobne življenjske vrednote. Prav tisti, ki so že zgodaj nakazovali, da jim vaško okolje v kraju ne diši in so komaj čakali, da pobegnejo v Ljubljano, so se zdaj izkazali za največje "lokal patriote". To, kar smo nekateri že od nekdaj.
Priznam, večkrat sem pred obletnico pomislil, kako se bodo nekateri odzvali na to, da delam na katoliškem radiu. Saj ne, da bi mi bilo za to nerodno, verjetno pa sem bolj pričakoval, da bi kakšni že iskali nov zbadljivi vzdevek zame. A prav ti so se za moj poklic najbolj zanimali in me v spoštljivem duhu spraševali zanimive reči. Tisti, s katerimi pa smo tudi po birmi še nekaj časa skupaj rasli v katoliškem duhu, pa so mi, verjetno prav zaradi mojega poklica, še preden sem sploh kaj vprašal, postregli s podatkom, da niso cerkveno poročeni in da njihovi otroci niso krščeni. Kot da bi bil nekakšen katoliški sodnik, ki bi jim lahko očital, kaj delajo prav in česa ne.
Predvsem pa sem ugotovil to, da se ljudje resnično spreminjamo. Da tisto, kar smo bili nekoč, ne določa nujno, kdo smo danes. Da včasih odnos potrebuje svoj čas.
Skratka, v večeru se je zvrstilo kar nekaj odnosnih presenečenj. Predvsem pa sem ugotovil to, da se ljudje resnično spreminjamo. Da tisto, kar smo bili nekoč, ne določa nujno, kdo smo danes. Da včasih odnos potrebuje svoj čas. Na nas pa je, kako bomo vso to spreminjanje sprejeli. Bomo trmoglavili in obujali pretekle spomine z očitki, da takratna ravnanja niso bila prijetna, ali pa bomo dali priložnosti, ki so lahko odskočna deska za nove globoke odnose ali spremembe. Včasih nekoga sodimo po preteklosti, a pozabimo, da se z leti vsi učimo, rastemo in dozorevamo. Morda je prav v tem lepota življenja, da nam vedno znova ponuja možnost, da začnemo drugače.
To spoznanje se gotovo ne nanaša le na naše osebne odnose. Tudi v politiki, v podjetjih, organizacijah, med narodi pogosto pozabljamo, da se ljudje in okoliščine spreminjajo. Namesto da bi se držali starih zamer, predsodkov in delitev, bi morali drug drugemu dati možnost za nov začetek. Svet bi bil veliko boljši, če bi znali pogledati drug na drugega z razumevanjem, ne s preteklimi očali. Verjamem, da vas različni ljudje pogosto razočarajo, a mene prav ta izkušnja obletnice uči, da sprememba ni nemogoča. Če se lahko spreminjamo posamezniki, se lahko spremeni tudi družba. Včasih je treba le pogum, da priznamo napake in odprtost, da drug drugemu damo novo priložnost.
