Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Tanja Dominko (foto: Izidor Šček)
Tanja Dominko | (foto: Izidor Šček)

Zlate ribice znotraj politične krajine

Naš pogled | 05.03.2024, 15:02 Tanja Dominko

Novinarski poklic je res lep poklic, če ga opravljaš s srcem in v mediju, ki ti to omogoča. Spoznaš vrsto izjemnih ljudi, prisluhneš njihovi življenjski modrosti in se učiš. Vsak dan. No, ja, ne naletiš vedno na pametne ljudi, žal, in tedaj se jezim, bila bi laž, če tega ne bi priznala.

A ko sem včeraj pred mikrofonom gostila nekdanjega predsednika državnega sveta Alojza Kovšco, sem z zadovoljstvom ugotavljala, da imamo kar nekaj modrih mož med nami. Številne njegove misli so namreč vzbudile v meni odobravanje in prikimavanje, denimo ta, da so volivci neinformirani, saj se o politiki preprosto nočejo pogovarjati. »Bistvena lastnost slovenskega volivca je, da se začne za volitve zanimati tedaj, ko vidi izobešene plakate.« In odloči se na hitro, glede na nasmeh, glede na obljubo, glede na predvolilno oddajo, glede na to, kako je glasoval na preteklih volitvah, glede na to, kaj pravijo doma. Tisti krogec, ki ga naredi ali pa sploh ne naredi, ker se poda v nedeljo na izlet namesto na volišče, se zdi tako hitra in nepomembna poteza, a zadaj bi moralo biti, kot pravi Kovšca, zavedanje, da tudi če se mi ne zanimamo za politiko, se pa politika še kako zanima za nas. Za naše glasove. Ne nujno za našo dobrobit. Slovenski volivci, in še mnogi drugi, žal, imajo spomin zlate ribice, ki ve le to, kje v akvariju ponavadi pridejo do hrane. In tako se preveč vodljivi, naivni in ne prepoznajo sladkih besed, saj se ne spomnijo pomembnih dejanj, ki so jih politiki počeli v preteklosti, da bi tako vedeli, da so sladke besede zgolj besede.

Včasih celo politiki drug drugega spomnijo na kakšna dejanja iz preteklosti. V parlamentu je to pogost pojav, služi sicer večinoma samopromociji, a vseeno sem bila presenečena, ko je minister za obrambo Marjan Šarec poslanki Levice Tatjani Greif oponesel, češ, kaj polemizirate slovensko oboroževanje, saj ste vendar podporniki Titovega režima, v katerem smo bili v vrhu po oboroženosti. Greifovi se je skoraj zaletelo, predsednica pa je sejo zelo na hitro zaključila. Da ima Levica težave z orožjem, je bilo znano že ob njenem nastanku, najraje bi našo vojsko kar ukinila. A ti politični pobalini, kot jim pravi moj včerajšnji sogovornik, vseeno znajo mojstrsko krmariti v svoji politični propagandi. Tudi v tem času, ko smo bili priče prepiranju med SD in Svobodo na temo nakupa sodne stavbe, so uspešno ribarili v kalnem in tako porinili skozi proceduro zakon, ki narodnim skupnostim nekdanje SFRJ prinaša uresničevanje kulturnih pravic, konkretno to pomeni, da spodbuja učenje maternega jezika in kulture za omenjene otroke in ozavešča o možnostih tega učenja. Minister za šolstvo sicer pravi, da vse to že obstaja, da ne gre za nove pravice. Ampak zakaj potem potrebujemo zakon?! Levica je šla še korak dlje in tako je njena ministrica za kulturo Asta Vrečko včeraj predstavila predlog zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Po njenih besedah predlog predvideva 100-odstotni dodatek za dobitnike Prešernove nagrade za življenjsko delo in 50-odstotni za prejemnike nagrade Prešernovega sklada ob vsaj še eni nagradi. Komu na čast gre ta dodatek? Meni na misel prihaja eno ime, vam tudi?


Sprehodimo se še po enem aktualnem zakonu, ki bo vplival na naše življenje. Ja, na življenje samo. Na poslanske klopi namreč prihaja zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Politika je torej popustila še enemu pritisku s strani civilne družbe, ki pod krinko humanosti oziroma takoimenovane prijazne smrti vsiljuje svojo idejo kot rešitev za mnoge težave razvitega sveta, kjer ljudje težko sprejemajo trpljenje, kjer zmanjkuje kadrov, ki bi starejšim stali ob strani in jim pomagali, ki tudi za mnoge invalide vidi najboljšo rešitev končanje življenja. Kako kratkovidno je to razmišljanje, nam sporočajo iz držav, ki so to že uvedli. Posledice so dolgoročne, presojanje, čigavo življenje je vredno življenja in čigavo ne, je namreč le navidezno prepuščeno tistemu, ki podpisuje, v resnici so zadaj sistemi, ki pomagajo držati to roko ob samem podpisovanju. Kdo vse so podpisniki predloga zakona, je zaokrožilo te dni v javnosti. Priznam, da so me nekatera imena negativno presenetila. A verjamem, da tako kot mnogi, ki rišejo krogec na volitvah, ne vedo dobro, kaj rišejo, tudi ti niso dobro premislili, kaj tak zakon pomeni. Morda jih je strah umiranja, propadanja telesa, strah, da bodo sami v tistem trenutku, da bo bolelo. Ne vedo pa, da s tem človeštvo drvi v pogubo.

Strah je naš največji sovražnik, ampak verjamem, da se mi, ki imamo vero Vanj, s tem strahom lažje spoprimemo. In pogumno stopamo skozi življenje ne glede na vse križe, ki jih dobimo na svoje rame, ne glede na vsa polena, ki jih dobimo pod noge. To naj bo tudi misel, s katero zaključujem današnje razmišljanje, Kristusovo trpljenje na križu je bilo darovano za nas, naj nam bo v uteho in spodbudo, da bo na koncu svetila Luč. Mi pa se moramo v življenju truditi, da jo bomo tudi ugledali.

Naš pogled
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...