Jure SešekJure Sešek
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Rov Sveta Barbara v rudniku Huda Jama. (foto: STA)
Rov Sveta Barbara v rudniku Huda Jama. | (foto: STA)

15 let po vstopu v rov sv. Barbare

Slovenija | 03.03.2024, 06:00 Tanja Dominko

Danes mineva 15 let od vstopa v rov sv. Barbare, kjer so odkrili 1420 žrtev povojnih pobojev. Obletnico vstopa v jamo bodo po navedbah predsednika vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana zaznamovali z razstavo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu in v Evropskem parlamentu, z dokumentarnim filmom in drugimi aktivnostimi, posebej pa bodo obeležili 17. maj, dan spomina na žrtve komunizma. Leta 1942 se je namreč na ta dan zgodil prvi večji pomor civilnega prebivalstva, več kot 50 žrtev, med njimi so bile tudi ženske in otroci, večji del je šlo za Rome. Pomor se je zgodil s strani partizanskega gibanja, za kar obstajajo tudi dokumenti.

Naleteli so na nerazpadajoča trupla

Zgodovinar dr. Mitja Ferenc se 3. marca leta 2009 in vstopa v rov sv. Barbare v nedavni oddaji Pogovor o takole spomni: »Po osmih mesecih kopanja jelovine iz vodoravnega jaška smo naleteli na tista nerazpadajoča trupla, na tisto belo kopreno, ki nam je dala vedeti, da bomo storili vse, da nas pri tej raziskavi ne bodo ustavili. Kajti nismo vedeli, kaj bo preiskovalni sodnik odločil, ali bo odločil ekshumacijo iz vodoravnega jaška ali se bo šlo tudi v vertikalne jaške in tako naprej.«

dr. Mitja Ferenc
dr. Mitja Ferenc © Tanja Dominko

Pogreb šele po sedmih letih

Zgodil se je zgolj iznos posmrtnih ostankov iz vodoravnega dela, potem pa se je Huda jama zaprla, minister Ivan Svetlik se je odločil, da bodo trupla ostala v jaških in da raziskovanje ne bo več mogoče. Šele po sedmih letih »smo prišli do pogreba na Dobravi pri Mariboru. Takrat nismo bili sposobni resne javne razprave, kje ta trupla pokopati. Ene pobude so bile Teharje, kjer kostnica ni primerna za 50 trupel, je smetišče, ni pokopališče.«

Ljubljana ni Maribor

Če smo na izkop vseh žrtev iz rova sv. Barbare in njihov pogreb čakali več kot sedem let, pa upamo, da bomo sposobni več kot 3450 umorjenih iz Jame pod Macesnovo pokopati prej, pravi Dežman. Skupaj z drugimi deležniki vztraja, naj bo pokopno mesto za nepokopane žrtve na Žalah v Ljubljani, a se zatika, Ljubljana pač ni Maribor, ugotavlja. »Prva spravna piramida za pozabljene žrtve je bila leta 1990 v Mariboru, prvi park spomina je na Dobravi v Mariboru, spomenik posvečen vsem umrlim 2. svetovne vojne je na drugem pokopališču v Mariboru. Maribor je evropsko prosvetljeno mesto, v Ljubljani pa imamo barbare, totalitarce, ki prepovedujejo, lažejo in še vedno zganjajo obrambo mesta herojev.«

Jože Dežman
Jože Dežman © STA

Obseg revolucionarnega nasilja je bil izjemen

Ob petnajstletnici vstopa k umorjenim v rovu sv. Barbare v komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč poudarjajo, da storilci sodno niso bili obsojeni, toda sprejeti so bili številni ukrepi za odškodovanje in rehabilitacijo žrtev komunističnega nasilja. Obseg revolucionarnega nasilja je bil izjemen. A pravice do groba mnogim med njimi še vedno nismo omogočili, je oster zgodovinar dr. Jože Možina. »Če bi bila oblast pametna, pragmatična, bi te ljudi pokopala in si dala nagelj za suknjič in rekla, oni niso bili sposobni, mi pa smo to naredili. S tem, da se pokoplje mrtvega in da se svojcem da možnost, da se mu poklonijo, gre za senzibilnost, ki ne koristi levim ali desnim, ampak koristi vsem.«

dr. Jože Možina
dr. Jože Možina

Na vladni strani ni podpore

Zgodovinarji imajo kot raziskovalci povojne zgodovine težko delo, saj na vladni strani ni dosti podpore. Tudi zakonodaja, ki je omogočila njihovo delo, se je sprejemala zelo počasi in s številnimi ovirami, opozarja Ferenc. »Zakon o vojnih grobiščih, ki smo ga sprejeli 13 let po demokratičnih spremembah, je bil šest let v parlamentarni proceduri z različnimi izgovori, da ni dober, da ga je treba popraviti. 13 let je trajalo, da smo dobili ta osnovni zakon, čeprav invaliden, ki je združil vsa grobišča vojnih in povojnih žrtev. Je pa bilo boleče, da je država v drugi polovici 90. let sklenila sporazuma z dvema okupatorskima državama, ki sta lahko ekshumirali svoje vojake in jih pokopali na svojih pokopališčih. Torej za okupatorske vojake je država to naredila, za svoje tedanje državljane pa ne.«

A vztrajnosti pri delu in raziskovanju kljub vsem oviram zgodovinarjem ne manjka, to potrdi tudi Možina. »Pozoren opazovalec oziroma raziskovalec najde še vedno veliko dokumentov, imamo tudi arhiv v Beogradu, a tudi tam neke naklonjenosti ni.«

IZJAVA KOMISIJE VLADE RS ZA REŠEVANJE VPRAŠANJ PRIKRITIH GROBIŠČ OB PETNAJSTLETNICI VSTOPA K UMORJENIM V ROVU SV. BARBARE

Obravnava peticije Pravica do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji v Evropskem parlamentu 14. februarja 2024 je pokazala, da Republika Slovenija lahko prepričljivo predstavi evropski in svetovni javnosti dosežke svojih znanstvenikov in prepričljivo utemelji izhodišče nastopa dr. Mitje Ferenca v Evropskem parlamentu: »Medtem ko se žrtev drugih dveh totalitarizmov primerno spominjamo in ohranjamo upor proti njima kot pozitivno vrednoto, to za žrtve komunizma ne velja. Imamo ovire, ki jim ne omogočajo niti temeljne človekove pravice do groba in izdaje mrliških listov.«
Dr. Ferenc je poudaril tudi, »da sta resnica in spomin za spravo nepogrešljiva.«

Člani odbora za peticije evropskega parlamenta vseh političnih pripadnosti so soglasno podprli peticijo. Predsednica odbora Dolors Montserrat je po seji odbora dr. Ferenca pismeno obvestila , da bo »peticijo posredovala pristojnim nacionalnim organom preko Stalnega predstavništva Slovenije pri Evropski uniji in Neformalni skupini Evropskega parlamenta za evropsko spominjanje.«

Slovenski uspehi pri odkrivanju, raziskovanju, urejanju prikritih morišč in grobišč, izkopi in pokopi posmrtnih ostankov so bili torej v Evropskem parlamentu sprejeti kot velika tema. Kot civilizacijski dosežek.

Vlada RS, Mestna občina Ljubljana in še kdo so na vrsti, da dojamejo, da v evropskih očeh njihovo rasistično razlikovanje žrtev kot tudi nespoštovanje temeljnih pravic do groba in spomina, resnice in pravice sramotijo Republiko Slovenijo in jo vračajo v totalitarno preteklost. S tem dušijo tudi možnosti za sožitje in odpuščanje.

Prav zato smo dolžni nadaljevati procese tranzicijske pravičnosti in obveščati evropsko in svetovno javnost o naših dosežkih in tudi nasprotovanjih, ki skušajo ovirati odkrivanje resnice, zagotavljanje pravice in zanikajo pravico do groba in spomina.

Ob petnajstletnici vstopa k umorjenim v rovu sv. Barbare poudarjamo, da je bila slovenska osamosvojitev prelomna. Republika Slovenija je omogočila razpad tabujev, laži in mitomanije titoizma ter sprejela številne ukrepe tranzicijske pravičnosti. Storilci sodno niso bili obsojeni, toda sprejeti so bili številni ukrepi za odškodovanje in rehabilitacijo žrtev komunističnega nasilja. Pomembna so bila tudi prizadevanja za politično spravo. Demokratično okolje je omogočilo razcvet raziskav, ustvarjalnosti, odpiranja javnega prostora.

Z zakoni za odškodovanje in rehabilitacijo žrtev je bilo, če upoštevamo tudi družine, zajetih več sto tisoč ljudi.

Zakon o denacionalizaciji (40.000 rešenih vlog), Zakon o popravi krivic (več kot 35.000 rešenih vlog), več tisoč razveljavljenih stalinističnih sodnih procesov z izplačanimi odškodninami. Vse to kaže na obseg revolucionarnega nasilja.

Pomembno je bilo delo parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, policijske akcije Sprava. Ne glede na ovire in zastoje je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč vzpostavila strokovne standarde in jih uspešno uveljavila tudi v mednarodnih primerjavah.

Nova slovenska zaveza je postavila Farne spominske plošče, nekaj spominskih obeležij so dobile tudi druge zamolčane žrtve. Pomembno dejanje simbolne izenačitve žrtev je spomenik vsem žrtvam vojne in z njimi povezanih žrtev. Prav tako pomembne so druge civilnodružbene pobude, od Lipe sprave do Vseposvojitve. Vznikajo tudi nove, omenimo Petra Hribarja, ki si prizadeva za zdravljenje z odpuščanjem zločincem.

Pomembni so bili znanstveni in umetniški dosežki. Filmi, literarna, likovna dela so odpirala javni prostor in odmevala tudi mednarodno, omenimo samo roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.

S popisom smrtnih žrtev Inštituta za novejšo zgodovino smo prvič dobili imena velike večine vseh žrtev. Opravljene so bile tudi številne druge temeljne raziskave. Na podlagi tega je lahko SAZU sprejela svojo izjavo o slovenski spravi, ponujene so bile številne druge izjave, v katerih so se posamezniki in skupine opredeljevali do različnih vidikov te slovenske kulturne vojne.

Intenzivnost, v katero slovenska družba obravnava te teme, kaže spletna zbirka člankov Iva Žajdele na spletni strani Študijskega centra za narodno spravo, v kateri je več kot 23.000 člankov o drugi svetovni vojni, revoluciji, protirevoluciji, državljanski vojni in današnjih odmevih nanje.

Ob vseh teh premikih pa ugotavljamo, da titofilni konzervativci skušajo ohranjati svoj položaj prav z vsestranskim nasprotovanjem tem dosežkom RS. Pri tem je sedanja Vlada RS večkrat ravnala v duhu novega stalinizma. Oblastni napuh kažejo predvsem z zavračanjem vsebinskega dialoga.

Peticija, ki jo je podprl evropski parlament, je dragoceno izhodišče za nadaljnja prizadevanja.

Republika Slovenija naj še naprej razvija vse ukrepe tranzicijske pravičnosti:

- Če smo za izkop vseh žrtev iz rova sv. Barbare in njihov pogreb čakali več kot sedem let, pa upamo, da bomo sposobni več kot 3450 umorjenih iz Jame pod Macesnovo pokopati prej. Skupaj z drugimi deležniki Komisija vztraja, naj bo pokopno mesto za nepokopane žrtve na Žalah v Ljubljani. Kot druga lokacija za izgradnjo kostnice je možno vojaško pokopališča na Orlovem vrhu. Pokop z ustreznim obeležjem v prestolnici bi pomenil, da RS žrtve vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu priznava kot del narodovega telesa, njihov pomor pa kot nacionalno tragedijo zgodovinskih razsežnosti.

- Sektor za vojne grobove in grobišča, Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Vlada RS in vsi drugi naj zagotovijo, da bo RS vzpostavila enotne standarde za vse grobove ) register vojnih grobišč, raziskave, prekopi, pokopi, mednarodno sodelovanje)

- RS naj sprejme ustrezne predpise, ki bodo omogočali DNK identifikacije.

- RS naj glede na vrsto rehabilitacij žrtev, ki jih je umorili partizansko gibanje med vojno, in na vrsto razveljavljenih sodnih procesov po vojni vzpostavi pomoč pri zagotavljanju pravic tem vrstam žrtev in njihovim svojcem.

- Nerazumljiv je ukrep Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), da je zaprl popis smrtnih žrtev za javnost in se odpovedal celo raziskavi obdobja druge svetovne vojne. Popis je treba znanstveno valorizirati in dopolniti, javnost naj ima poln dostop do zbranih podatkov.

- Od sto tisoč smrtnih žrtev so raziskovalke INZ v pregledu matičnih knjig našle 53.473 žrtev. INZ naj pripravi seznam žrtev, ki jih niso našli v matičnih knjigah, da RS uredi svoje evidence in žrtve vpiše v ustrezne dokumente.

- RS naj nadaljuje raziskave totalitarnega nasilja in režimov.

- RS naj zagotovi, da bodo v register kulturne dediščine pod enakimi merili vpisane vse vrste spominske in zlasti težke dediščine (prikrita vojna grobišča, farne spominske plošče, drugi objekti in postavitve). Verjamemo, da tudi Jama pod Macesnovo gorico izpolnjuje pogoje za razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena.

- Vlada RS naj vrne med nacionalne dneve spomina tudi 17.maj, dan spomina na žrtve komunizma

- Vlada RS naj vzpostavi Muzej slovenske osamosvojitve (to je tudi muzej preseganja posledic zločinov totalitarnih režimov)

- RS naj najpomembnejšim skupinam tabuiranih žrtev postavi spomenike, spominska obeležja ali jih drugače počasti. Prav tako naj RS in lokalne skupnosti ocenijo primernost poimenovanj po osebah, ki so odgovorne oz.so izvajale nezastarljive zločine in vodile stalinistično revolucijo.

- RS naj sprejme resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in druge evropske deklaracije, ki obsojajo totalitarne režime.

- RS naj podpre delovanje civilne družbe in nevladnih organizacij, ki skušajo zdraviti posledice totalitarnega nasilja, tabujev, laži in mitomanije.

Naj sklenemo z mislijo Romane Bider, ki vodi Vseposvojitev – osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej: »Pred petnajstimi leti smo pretreseni obstali pred grozo Barbarinega rova. Kdo ve, če smo dojeli, da so tiste kosti za nas skriti zaklad, naša zakopana življenjska sila. Ki se nam razodene le, ko zajokamo nad zlom, ki jih je nagrmadilo in nad vsem nepredstavljivim trpljenjem.

Prizadetost, ki jih v našem narodu pušča revolucionarni teror in bratomor, bo mogoče preseči le s sočutjem, resnicoljubjem in katarzo."

Petnajst let od vstopa k umorjenim v rov sv. Barbare bomo zaznamovali z razstavo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu in v Evropskem parlamentu, z dokumentarcem, izdajo 6. poročila Komisije, v sodelovanju z drugimi bodo pripravljene še druge dejavnosti, posebej bomo obeležili 17.maj, dan spomina na žrtve komunizma.

Posebej nas veseli, da se v skladu z razglasitvijo rova sv. Barbare v Hudi Jami za kulturni spomenik državnega pomena nadaljuje urejanje spomenika tako, da bo urejen in dostopen javnemu ogledu.

Predsednik Komisije:

Dr. Jože Dežman

Slovenija
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...