Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Petra StoparPetra Stopar
Saša Pavček (foto: Maja Morela)
Saša Pavček | (foto: Maja Morela)

Nikoli v življenju ne izpusti volana, ko postane težko

Naš gost | 23.02.2024, 12:23 Maja Morela

Gostili smo dramsko in filmsko igralko, pesnico, esejistko in dramatičarko Sašo Pavček. Odigrala je več kot dvesto različnih vlog in zanje prejela številne nagrade. Kljub dnevom rezerviranim za gledališče, si sem in tja rada vzame čas zase in svojo psičko, piše, bere in plava.

Jutra si Saša Pavček polepša z vzpodbudno mislijo, ki jo spremlja ves dan. Prosti čas pa rada preživlja v naravi, saj ji to povrne energijo. »Čutim, da mi narava da veliko več kot sem pričakovala. To, da nič ne pričakuješ, je nekaj najlepšega. Tudi, ko snujem nova dela ali pa se spuščam v odnose z ljudmi, je najbolje, da ne pričakujem, ampak prisotopam z odprtim srcem. Možno je, da se zgodijo neprijetne stvari, ampak še večkrat se zgodijo čudovite in bi bilo škoda, da bi človek zaprl svoje srce.«

 »Se mi zdi, da smo v odrasli dobi sami odgovorni za to, da dar negujemo.«

Rada posluša radio, ker se ji zdi živ medij. Tudi enden izmed njenih dramskih besedil se dogaja v radijskih prostorih. »Radio omam rada zaradi skrivnostnosti, ki jo prinaša. Voditelja ne vidiš, bolj ti deluje domišljija, skušaš si predstavljati, kakšen je človek za mikrofonom. Začneš si ga predstavljati, ne le fizično, ampak tudi njegove značajske lastnosti. Zelo rada imam pogovorne oddaje, tudi na vašem radiu, vse, ki se dotikajo človeške duševnosti in medsebojnih odnosov.« Pri tem je pozorna tudi na jezik, ki se ji zdi nekaj živega in pogovorni je lahko nekoliko bolj sproščen. »Poznam pa osebo, ki v zasebnem življenju govori knjižno slovenščino s čudovitimmi izrazi, kar zelo občudujem. Si pa ne predstavljam, da bi jaz doma tako govorila.« Poleg govorjene besede Saša Pavček še posebej neguje pisano. Čeprav se je rodila z darom, ni samoumevno, da bi se izrazil, če ne bi imel pogojev zaživeti. »Se mi zdi, da smo v odrasli dobi sami odgovorni za to, da dar negujemo.«

Pogoji, da bi njen dar zaživel so bili tako dobri kot slabi. »Tako kot je vedno v življenju. Tisti slabi so bili moje velike težave z opismenjevanjem v šoli.« Ob tem pa ji ni bil nikoli kraten domišljijski svet, kmalu je bila tudi v stiku z gledališčem. Doma so imeli vinilne plošče, s katerih je poslušala pravljice, bral pa ji je tudi starejši brat. »Svet literature mi kljub težavam z branjem, ni bil odvzet pa tudi ne ves otroški svet, ki prinaša radoživost, igrivost, navihanost.«

»Čustva so absolutno moja, avtentična, iskrena, boleča, lahko tudi vznesena, zaljubljena ... Ampak to vse so plasti, ki sem jih doživela in jih ob pisanju močno podoživljam.« 

Rada ima poezijo. Tisto, ki jo prebiramo v tišini, sami zase. Tisto, ki je namenjena ljudem v publiki. Nič nima prosti branju v dvoje, všeč ji je tudi recitiranje ob glasbi, nima pa nič proti uglasbeni poeziji. »Ko je pred približno 14 leti izšla moja pesniška zbirka Obleci me v poljub, so me ob recitiranju pesmi spremljali trije mladi glasbeniki. To je bila res lepa izkušnja. Ljubezenska poezija je prišla do ljudi na nekoliko drugačen način, ampak je prišla in to se mi zdi bistveno.« Saša Pavček vedno piše iz sebe. »Poezija je zame kot kri. V eni pesmi tudi rečem, da je pesnica krvodajalka.« V pesmih prepleta fantazijske elemente z avtobiografskimi. »Čustva so absolutno moja, avtentična, iskrena, boleča, lahko tudi vznesena, zaljubljena ... Ampak to vse so plasti, ki sem jih doživela in jih ob pisanju močno podoživljam.« Pisanje dojema kot zdravilo, s katerimi je celila svoje rane. Tako je lahko sprejela minevanje, smrt. Boleče življenjske izkušnje je pretvorila v besede pomiritve, sprejemanja. »Se mi zdi, da je na situ ostalo samo to, kar starši dajejo po svojih najboljših močeh, torej njuna ljubezen, dobronamernost, pravzaprav vse njihovo življenje.«

Na otroštvo, ki ga je preživela na vasi, na Klancu pri Kozini, ima lepe spomine. Bila je vaša zaprt otrok, po drugi strani pa zelo radovedna, stalno v gibanju, rada je imela naravo, oboževala živali, njen najljubši kotiček pa je bil kje na drevesu. »Stalno sem bila obkrožena z živalmi. Imela sem kokoško, ki sem jo dala v nahrbtnik in sem z njo hodila v gozd ali na pašo. Ne bi si mislila, da se lahko kokoš na koga naveže, ampak jaz sem nanjo zagotovo se.«

»Desna roka prava, leva topoglava, sem si zapomnila in tako sem bila označena za tisto, ki ne zna, ki je neumna.« 

Njena šolanje se je začelo leto prej, ker so starši smatrali, da se je bolje stvari naučiti prej in se malo potruditi. »Stavek, naj se Saška malo potrudi je ostal kot nek pečat, kot življenjsko vodilo. Danes se pa učim, da se kdaj malo manj potrudim, da do nekaterih stvari pristopam bolj lahkotno.« Pisala je z levo roko, kar v 60. letih ni bilo sprejemljivo. »Desna roka prava, leva topoglava, sem si zapomnila in tako sem bila označena za tisto, ki ne zna, ki je neumna.« Kasneje, ko se je naučila pisati, so v njenih zapisih prepoznali nekaj lepega. Nekaj, kar jih gre dobro. Zaradi strahu pred branjem pa se še danes besedila uči na pamet. »To me sprosti in potem se le še potopim v besede in uživam v nastopu.«

 »Verjamem, da je duša neumrljiva in da gre bodisi v nebesa bodisi v druge dimenzije. Postanejo naši varuhi, neka energija, ki jo lahko zaznavamo. Jaz jih zaznavam kot energijo, ki mi želi dobro.«

Poleg disleksije je njeno mladost zaznamovala tudi bratova smrt. Z njim je imela osrečujoč, živahen odnos. »Marko je verjel vame. To mi je dajalo poguma in vere vase, da zmorem.« Umrl je pri komaj enaindvajsetih letih. »Verjamem, da je duša neumrljiva in da gre bodisi v nebesa bodisi v druge dimenzije. Postanejo naši varuhi, neka energija, ki jo lahko zaznavamo. Jaz jih zaznavam kot energijo, ki mi želi dobro.«

Na očeta in mater ohranja lepe spomine. Z nami pa je delila prigodo, ko jo je oče učil voziti avto. »Bil je zelo temperamenten, zelo čustven in močan glas je imel in je skoraj zavpil name: »Pazi!« jaz sem se ustrašila in izpustila volan. On je volan prijel in mi rekel: »Saša, nikoli v življenju ne izpusti volana, ko je nevarno,« Kasneje sem si to razložila še z besedami vedi, kam greš, s kom greš, predvsem pa ne pusti, da bi zgrmela v prepad. Enako je sredi dela, pisanja ... Nikoli ne izpusti peresa, ko postane težko, ali ne odnehaj odnosa preden ni vse razčiščeno.«

Svojega prvega srečanja z gledališčem se Saša Pavček spominja kot nekaj lepega. Tja jo je peljala mama pri štirih letih. Gledali sta Zvezdico Zaspanko. »Tam razbojnik Čeferin reče, da ima kamen namesto srca in takrat se mi je zdelo, da govori meni. Da mu moram pomagati, omehčati srce. Kot otrok sem ponotranjila, da lahko kaj storim za to, da nekomu zaigra srce.«

»Igralka, pesnica, pisateljica. Vse to, predvsem pa čuteč človek. Včasih kompliciran, včasih pa zelo enostaven,« je Saša Pavček dejala ob koncu pogovora.

Oddajo lahko poslušate v našem avdio arhivu.

 

Naš gost
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...