Damijana Medved | (foto: Rok Mihevc)
Katera je vaša najlepša slovenska beseda?
Naš pogled Damijana Medved
Leta 1999 je Unesco 21. februar razglasil za mednarodni dan maternega jezika. Datum je bil izbran kot spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so 21. februarja 1952 v Pakistanu zahtevali enakopravnost za svoj materni jezik, bengalščino.
Tako je ta dan kot nalašč za razmislek o svojem maternem jeziku. Materinščina. Zame je to slovenščina. Jezik skozi katerega se preliva ljubezen, kajti le v maternem jeziku smo lahko zares pristni.
Prešeren je že zdavnaj dokazal, da je slovenščina enakovredna jezikom večjih narodov in žalostno je spremljati, kako danes sami prevečkrat ravnamo z njo nespoštljivo; ne samo nespoštljivo, ampak slovenščino prevečkrat preprosto ignoriramo.
Še posebej boleče je spremljati mlade, ki v slovenščini ne prepoznajo več jezika, ki bi ga bilo vredno brati, ga raziskovati in preprosto uporabljati. Pomenljivi so rezultati nacionalnih preverjanj znanj, kjer so učenci uspešnejši pri angleščini kot pri slovenščini. Ko mi ena od slovenskih knjigarn pošilja elektronska sporočila o novitetah, je v zadnjem času vedno več predstavitev knjig v angleščini. Že pred časom je Samo Rugelj pisal o pomanjkanju potencialnih bralcev za branje zahtevnejših besedil, kar posledično pomeni tudi prenehanje izdajanja zahtevnejših knjig; saj bodo bralci le-te prebrali v angleščini in tako za založbo enostavno ni smiselna izdaja v slovenskem jeziku.
Ko nagovarjam starše majhnih otrok k branju, vedno poudarim naj berejo v materinščini. Le tako bo branje postalo res povezovalna dejavnost med starši in otroki in bo preseglo zgolj osvajanja novih pojmov in besed, pač pa bo ustvarjeno toplo in zaupno ozračje, ki je temelj vsega.
Zato hvala tudi vsem glasbenikom, ki slovenščino prepoznajo kot jezik, v katerem se lahko v polnosti izražajo in nimajo pomislekov pri nastopih v tujini, da ne bi peli v slovenščini.
Pri čemer pa je seveda modro dodati, da naj seveda posvetijo tudi skrb in pozornost učenju jezika okolja, če se ta razlikuje od maternega, saj je to pomemben dejavnik integriranja v okolje.
Večjezičnost je dobrodošla veščina, a vendar ne pozabimo mojstrenja v svojem maternem jeziku, ne podcenjujmo njegovih izraznih zmožnosti. Saj veste, tuj jezik lahko dobro govorimo šele takrat, ko dobro obvladamo svojega lastnega. In za bogatenje v besedišču ni nikoli prepozno in tudi nikoli prezgodaj. Literatura je tako pravi naslov za nabiranje zakladov, za brušenje našega izražanja, kajti vsakodnevni jezik je vse prepogosto preveč skromen, preveč siromašen, premalo poveden.
Kar srce mi je zaigralo, ko sem na otvoritveni slovesnosti Frankfurtskega knjižnega sejma – kjer je bila Slovenija častna gostja, poslušala govor pesnice Miljane Cunta v slovenščini.
Nekaj je jasno: če se ne bomo sami potrudili za obstoj slovenščine, bo ta preprosto izginila. Zato bodimo ponosni govorci slovenskega jezika, berimo knjige v slovenščini in se potrudimo pri pisanju kratkih sporočilc – tudi na tak način kažemo svoje spoštovanje in skrb do našega jezika.
Zato hvala tudi vsem glasbenikom, ki slovenščino prepoznajo kot jezik, v katerem se lahko v polnosti izražajo in nimajo pomislekov pri nastopih v tujini, da ne bi peli v slovenščini.
Če se ob zaključku vrnem na naslovno vprašanje, katera je moja najlepša slovenska beseda, vam lahko zaupam, da je zame to hrepenenje. In katera je vaša?
