Razstava o škofih Karlinu in Grmiču

Slovenija | 12.01.2024, 10:26 Marta Jerebič

V Galeriji Družina v Ljubljani je na ogled priložnostna razstava ob stoletnici imenovanja dr. Andreja Karlina za lavantinskega škofa in stoletnici rojstva mariborskega pomožnega škofa dr. Vekoslava Grmiča.

zaznamoval tri škofije

Razstava o škofu Karlinu nosi naslov »Andrej Karlin, duhovnik in škof, ki je zaznamoval tri škofije«. Sestavljena je iz štirih delov: prvi del se nanaša na njegovo delovanje v ljubljanski škofiji, drugi del na čas njegovega škofovanja v tržaško-koprski škofiji, tretji del na njegovo imenovanje za lavantinskega škofa in četrti del na njegovo službovanje v lavantinski škofiji.

Kaj je resnica?

Razstava o Grmiču ima filozofski naziv, »Quid ist veritas?« (Kaj je resnica?). Podobno kot o škofu Karlinu je tudi razstava o škofu Grmiču razdeljena na več delov: v prvem delu je predstavljeno njegovo življenje do nastopa duhovniške službe, v drugem delu njegovo službovanje na Vranskem in začetki profesorske kariere, medtem ko je tretji del posvečen njegovemu življenju od imenovanja za pomožnega škofa leta 1968 do prezgodnje smrti leta 2005.

Po besedah ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta imamo pred seboj dva škofa, ki sta odstopila – Karlin zaradi italijanskih pritiskov, Grmič najbrž zaradi notranjega pritiska, ki ga je doživljal sam v sebi. »Ker tudi nas zaznamuje čas, ki ga živimo in ga tako ali drugače sooblikujemo, je pomembno, da se od pomembnih ljudi naše preteklosti učimo brati znamenja časov in se iz njihovih dobrih odločitev, pa tudi iz njihovih napak učimo modrega ravnanja v svojem času in izzivih, ki so pred nami. Zato se zahvaljujem organizatorjem te razstave, ki nam zlasti z arhivskimi dokumenti pomagajo od blizu spoznavati resnico, videti ljudi v pravi luči in spoštovati njihovo življenje in delo,« je dejal nadškof Zore.

Razstavo so pripravili ljubljanski in mariborski nadškofijska arhiv in teološka fakulteta. Pri delu so sodelovali tudi s Karlinovimi sorodniki – družinama Karlin in Žagar, ki še danes živijo v Stari Loki. Za Grmiča so dodatno pripravili še katalog oz. zloženko, ki je dostopna na spletni strani teološke fakultete.

O liku obeh škofov, vsebini in pomenu razstave so spregovorili: Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit, dr. Julijana Visočnik, vodja Nadškofijskega arhiva Ljubljana, dr. Sebastijan Valentan, predavatelj na UL TEOF in mag. Lilijana Urlep, arhivistka v Nadškofijskem arhivu Maribor, avtorica razstave.

Predstavitev razstave mag. Lilijane Urlep

Najlepša hvala za besedo. Dovolite mi, da se pridružim besedam svojih predhodnikom in vse skupaj lepo pozdravim. Zmeraj je lepo govoriti in pričati o velikih imenih iz naše preteklosti, ki niso pomembna samo zaradi dosežkov, ampak tudi zato, ker nas lahko učijo in spodbujajo, da posnemamo njihova dejanja ali njihovo plemenito držo. Takšna sta tudi današnja slavljenca, velika duhovnika in škofa, dr. Andrej Karlin in dr. Vekoslav Grmič.

Kot je bilo že povedano, vam bom na kratko predstavila obe razstavi, posvečeni lavantinskima oziroma mariborskima škofoma Karlinu in Grmiču. 4. junija lani je minilo sto let od rojstva škofa Grmiča, 6. junija pa sto let od imenovanja Karlina za lavantinskega škofa. Kot zgodovinarka in arhivistka sem vesela, da se spominjamo obeh mož in ponosna, da sem lahko oz. da lahko pri tem sodelujem tudi sama. Ker Nadškofijski arhiv hrani zapuščini oziroma del zapuščin obeh škofov, smo v arhivu z veseljem odzvali povabilu oz. klicu, da pripravimo dve priložnostni arhivski razstavi. Tako sta nastali ideji za pripravo obeh razstav: Andrej Karlin, duhovnik in škof, ki je zaznamoval tri škofije, ki seveda govori o škofu Karlinu, in Quid est veritas?, ki se nanaša na škofa Grmiča. Naslov razstave o Grmiču izhaja iz Pilatovega vprašanja Kristusu, kaj je resnica, pomensko pa se nanaša na Grmičevo teološko in filozofsko misel, ko je mnogokrat razmišljal o Bogu, veri in iskanju resničnih odgovorov. Obe razstavi sta plod skupnega dela. Pri pripravi razstave in spremljevalnega kataloga o škofu Grmiču smo sodelovali s Teološko fakulteto UL. Navsezadnje je bil Grmič skoraj tri desetletja profesor na Teološki fakulteti. Pri pripravi razstave o škofu Karlinu pa smo na drugi strani združili moči z Nadškofijskim arhivom v Ljubljani, kjer tudi hranijo del gradiva o škofu Karlinu, kar nas še posebej veseli. Kot je bilo danes že omenjeno, je Karlin prvih par oziroma natančneje pet desetletij preživel na območju ljubljanske škofije, nato pa v letih 1910/11-1919 vodil tržaško škofijo. K sreči se je precej gradiva o ljubljanskem in tržaškem obdobju škofa Karlina našlo v ljubljanskem arhivu. Pri delu pa smo sodelovali tudi z njegovimi sorodniki, ki še danes živijo v Stari Loki. Še posebne zahvale gredo družinama Karlin in Žagar. Slednjim smo še posebej hvaležni, ker so nam odstopili del gradiva, ki so ga hranili: gre za dragocene fotografije in portrete in knjige. Za vso njihovo sodelovanje in pripravljenost za pomoč se jim še enkrat zahvaljujem. Lepo je, da smo stopili in hodili skupaj in tako skupaj raziskovali življenje obeh velikih mož. Zato smo toliko bolj veseli, da se razstava po Ljubljani seli v Staro Loko.

Obe razstavi temeljita na zapuščini obeh škofov, ki jih hranimo pri nas v arhivu oziroma v primeru Karlina deloma tudi v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Sedaj pa mi dovolite, da vam na kratko predstavim še obe razstavi.

Razstava o škofu Karlinu, torej razstava o duhovniku in škofu, ki je zaznamoval tri škofije, je sestavljena iz štirih delov: prvi del se nanaša na njegovo delovanje v ljubljanski škofiji, drugi del na čas njegovega škofovanja v tržaško-koprski škofiji, tretji del na njegovo imenovanje za lavantinskega škofa in četrti del na njegovo službovanje v lavantinski škofiji. Če se ustavimo v prvih letih oz. desetletjih njegovega življenja, lahko ugotovimo, da je bil že kot duhovnik v ljubljanski škofiji zelo delaven. Posvečal se je pastorali, karitativni dejavnosti in bil zelo dober pridigar. Leta 1911 je bil imenovan za tržaškega škofa, a se je moral tržaški škofiji osem let kasneje zaradi nacionalnih pritiskov odpovedati. Tržaško škofijo je vodil v težkih časih nacionalnih trenj in trpljenja in preizkušenj prve svetovne vojne. Pri tem naj opozorim na dnevnik iz tega časa, ki se je ohranil v njegovi zapuščini, kjer škof opisuje, kako so nove tržaške/italijanske oblasti preganjale slovensko besedo, Cerkev in duhovnike. Pri imenovanju za lavantinskega škofa je treba še posebej poudariti, da je bil Karlin po dolgih stoletjih prvi lavantinski škof, ki je bil imenovan s strani papeža oz. Sv. sedeža. Po salzburškem privilegiju, o katerem bomo danes še veliko slišali in ki je veljal do tega časa, je bilo namreč imenovanje, potrditev in posvetitev lavantinskih škofov v rokah salzburških nadškofov. Drugače je bilo pri njegovem imenovanju za tržaškega škofa, pri tem je predlagalna pravica pripadala cesarju oz. svetnim oblastem, kar je danes manj poznano. Vesela sem, da lahko pri tej razstavi opozorimo na dve – danes že malce pozabljeni – posebnosti iz cerkvenoupravne zgodovine. Kar se tiče Karlinovega škofovanja v lavantinski škofiji, je treba omeniti, da se je prvenstveno posvečal pastorali in da je v času njegovega škofovanja prišlo do velikih teritorialnih in upravnih sprememb, ki so bistveno zaznamovale zgodovino škofije v 20. stoletju. Leta 1923 so pod upravo lavantinskega škofa kot apostolskega administratorja prišli deli sekovske, krške in sombotelske škofije, ki so prišli pod Kraljevino SHS. Naslednje leto je bila škofija izvzeta izpod salzburške metropolije in bila neposredno podrejena Sv. sedežu, s tem je po skoraj sedemsto letih prišlo do prekinitve povezav s salzburško nadškofije, ki je lavantinsko škofijo tudi ustanovila. V času škofa Karlina je tako po jožefinskih reformah in Slomškovem prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859 prišlo do tretjih velikih cerkvenoupravnih sprememb, še zlasti je pomembno to, da sta pod njegovo upravo prišli prekmurski dekaniji Lendava in Murska Sobota, ki sta dotlej spadali pod sombotelskega škofa. Ker je hotel Karlin urediti položaj škofije, je leta 1925 zaprosil Sv. sedež, da škofijo povzdigne nadškofijo brez sufraganov. To je morda dejstvo, ki je tudi premalo poznano. Se je pa škof Karlin veliko posvečal pastoralnemu delovanju, navsezadnje je deloval v letih po prvi svetovni vojni, ki je prinesla precejšnje spremembe tudi na verskem in moralnem življenju. Škof Karlin je bil tudi tisti, ki je začel uradni postopek oz. proces za razglasitev Slomška za svetnika, kar je tudi simbolno dejanje. V njegovem času so praznovali tudi sedemstoletnico škofije, torej obletnica, ki se nam kar hitro bliža.

Čeprav je obdobje Karlinovega škofovanja za našo škofijo zelo pomembno, pa sta njegovo delo in življenje že malo pozabljena, k čemur je prineslo to, da je bil njegov lik – podobno kot pri drugih škofih – zaradi škofa Slomška nekoliko v ozadju, pa tudi čas po vojni ni bil naklonjen obujanju spominov na knezoškofe iz polpreteklega obdobja, čeprav so bili tako kot Karlin precej nacionalno usmerjeni, navsezadnje se je – po lastnih beseda – moral ravno zaradi tega odpovedati tržaški škofiji. Drugačna pa je zgodba drugega slavljenca škofa Grmiča, ki je vsem oz. mnogim prisotnim še zmeraj v spominu, bodisi zaradi osebnih spominov, njegovega dela, razmišljanja itd. ali vpliva, ki ga je imel zaradi svojega dela in udejstvovanja.

Podobno kot razstava o škofu Karlinu je tudi razstava o škofu Grmiču razdeljena na več delov: v prvem delu je predstavljeno njegovo življenje do nastopa duhovniške službe, v drugem delu njegovo službovanje na Vranskem in začetki profesorske kariere, medtem ko je tretji del posvečen njegovemu življenju od imenovanja za pomožnega škofa leta 1968 do prezgodnje smrti leta 2005. V tem obdobju je Grmič od Držečnikove smrti 13. maja 1978 do imenovanja dr. Franca Krambergerja 6. novembra 1980 kot kapitularni vikar vodil mariborsko škofijo. Zadnji del je posvečen njegovemu delovanju na raznih področjih, tako na pastoralnem, kjer si je še posebej prizadeval za vnos teoloških ter pastoralnih idej in smernic 2. vatikanskega koncila v slovenski prostor oz. za prenovo verskega življenja v duhu koncila, kot tudi za znanstvenem in publicističnem področju. Grmič je slovel po svoji – mnogokrat tudi izvirni – teološki in filozofski misli: v središču njegove teološke misli so bila razmišljanja o Bogu in veri oz. iskanje odgovor o Bogu in veri, v zvezi s tem pa se je dotikal še raznih drugih vprašanj in področij, ne samo teoloških in filozofskih, ampak tudi družbenih, kulturnih in političnih. Pomembno vlogo v njegovi misli so zavzemali tudi razmišljanje o humanizmu, vprašanje socialne pravičnosti, ljubezen do Boga in bližnjega, iskreno, a dostikrat kritično razmišljanje o Cerkvi, ekumenizem itd. V spomin mnogih se je zapisal tudi po svojem prizadevanju za dialog, tako znotraj Cerkve, med raznimi cerkvami in verstvi ter za dialog z družbeno, politično in kulturno okolico, v okvir tega spada tudi njegovo prizadevanje za dialog z jugoslovanskimi političnimi oblastmi. Za Grmiča smo dodatno pripravili še katalog oz. zloženko, ki je dostopna na spletni strani teološke fakultete.

Čeprav sta škofa Grmič in Karlin živela in delovala v različnih časih, navsezadnje je bil Karlin še predkoncilski škof oz. knezoškof, medtem ko si je Grmič prizadeval za vnos duha 2. vatikanskega koncila, ju marsikaj druži oz. lahko med njima potegnemo številne vzporednice. Tako sta oba doživela izkušnjo svetovne vojne: Karlin je v Trstu doživel vse grozote in tegobe prve svetovne vojne, Grmič pa je še kot mladenič preživel štiri leta druge svetovne vojne. Oba sta se zavzemala za ekumenizem in za dialog ter sodelovanje. Tako si je Karlin v času škofovanja v Trstu, torej v času, ko so ga zaznamovale ravno nacionalna trenja in problemi v narodnostno mešani skupini, trudil spoštovati vse in ustreči vsem, čeprav to ni bilo zmeraj mogoče. Tudi Karlin je bil podobno kot Grmič in še pred njim Slomšek zelo občutljiv na socialne izzive in probleme svojega časa. Še bolj važno pa je, da sta bila oba iskrena vernika, človeka molitve in da sta oba poudarjala tudi pastoralno delovanje, pri tem pa sta se trudila graditi na Kristusu: oba sta poudarjala, da je v ozadju vsega Kristus in da je on tisti, ki daje rast. Meni je osebno zelo nagovorilo Karlinovo pastirsko pismo iz leta 1932, v katerem je ljudem, ki so jih pestile tegobe takratnega časa, svetoval, naj se oklenejo Kristusa in njegove resnice, Kristusa in njegove ljubezni in Kristusa in njegovega križa. Pri tem je opozoril na svetopisemsko misel, da naj drugim ne storimo ničesar, za kare ne bi želeli, da ljudje storijo nam oz. pozitivno zapoved, vse, kar hočete, da store ljudje vam, storite tudi njim. To so misli, ki bi jih izrekel tudi Grmič in ki so kako aktualne tudi za današnji čas.
Da ne bom predolga mi dovolite, da se zahvalim vsem, ki te kakor koli pripomogli k današnji otvoritvi razstave, predvsem vsem sodelujočim na čelu z g. nadškofom, vsem sodelavcem v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani na čelu z gospo Julijano Visočnik, Nadškofiji Ljubljana in Teološki fakulteti, Galeriji Družina ter vsem, ki ste kakor koli pripomogli k izvedbi tega večera. Naj On, ki daje rast, ves trud današnjega dopoldneva obrne v dobro in da rast semenu, ki smo ga oziroma, ki ga bomo posejali.

Predstavitev nadškofa metropolita Stanislava Zoreta

Karlina, ki si je za škofovsko geslo izbral Zaupam, Gospod, škof Jeglič prvič omenja v svojem dnevniku ob imenovanju: 26. januarja 1991 zapiše: »Karlin, imenovani škof tržaški, je sedaj na Dunaju. V ponedeljek se je vršil processus canonicus v nunciaturi, včeraj se je predstavljal ministrom in je jako dober vtis naredil, (kar mene močno veseli). Danes pa je zaprisežen pred cesarjem. (26. Januar 1911)

Zanimivo pa je, kako je oba škofa zaznamovala doba, v kateri sta živela. Karlin, tržaški škofje je doživljal pritiske, saj je bilo težko ustreči vsem: Italijanom, Slovencem, Hrvatom in Nemcem. Ko so ga vprašali, kako je bilo v Trstu, je kratko odgovoril »Delo in bridkosti!« Leta 1919 je bil praktično pregnan iz svoje škofije in sprejel ga je Jeglič: Danes je pri meni škof Karlin. Iz Rima so mu sporočili, naj skliče kapitelj, ki naj zbere kapitularnega vikarja. Ker on ta mig razume, bo hitel, da iz Trsta odpotuje čim prej. Od mojih ponudb si je izbral častno mesto rektorja v Zavodu svetega Stanislava. (22. November 1919). Karlin je 5. Decembra prišel v Ljubljano. Naslednji dan ga je Jeglič odpeljal v Zavode in ga umestil kot rektorja.

Leta 1923 je bil imenovan za lavantinskega škofa in od tedaj naprej ga je Jeglič v svojem dnevniku omenjal vedno kot »lavantinski«. Čutiti je, da mu je skušal biti v veliko oporo, obenem pa so se med njimi vzpostavile tudi lepe prijateljske vezi.

Škof Vekoslav Grmič je seveda veliko premlad, da bi Jeglič pisal o njem v svojem dnevniku, ki se konča z zapisom za 14. avgust 1930, ko je bil škof Grmič star sedem let in je najbrž začel z osnovnim šolanjem. Grmiča je doba, v kateri je živel in deloval, zaznamovala drugače. V duhu svojega škofovskega gesla Oznajujte evangelij si je prizadeval vzpostaviti ozračje dialoga s takratno komunistično oblastjo, ki pa je seveda dialoška naravnanost škof Grmiča ni prav nič dialogizirala. Je pa zaznamovala Grmiča, ker so začeli znotraj Cerkve nanj gledati z določenim nezaupanjem. Ko po smrti škofa Držečnika ni bil imenovan za Mariborskega škofa, je odstopil z vseh funkcij, razen od profesure.

Pred seboj imamo torej dva škofa, ki sta odstopila. Karlin zaradi italijanskih pritiskov, Grmič najbrž zaradi notranjega pritiska, ki ga je doživljal sam v sebi.

Ker tudi nas zaznamuje čas, ki ga živimo in ga tako ali drugače sooblikujemo, je pomembno, da se od pomembnih ljudi naše preteklosti učimo brati znamenja časov in se iz njihovih dobrih odločitev, pa tudi iz njihovih napak učimo modrega ravnanja v svojem času in izzivih, ki so pred nami.

Zato se zahvaljujem organizatorjem te razstave, ki nam zlasti z arhivskimi dokumenti pomagajo od blizu spoznavati resnico, videti ljudi v pravi luči in spoštovati njihovo življenje in delo.