Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar
Prof. dr. Marko Pavliha (foto: NL)
Prof. dr. Marko Pavliha | (foto: NL)

Če je reka ljudstvo, je v njihovo dobro nujna vsaj kakšna brv, ki povezuje levo in desno

Via positiva | 07.12.2023, 18:00 Nataša Ličen

Vsi smo povezani, smo del Enega. Plovba po morju življenja je težka, hkrati pa razburljiva in čarobna. Ljudje potrebujemo občasne brodolome, padce, zdrse, takšne in drugačne poraze, za osebnostno rast. Težko se je osebnostno krepiti in dvigovati, če bi bilo vse idealno, ampak da to spoznamo, moramo pridobiti kakšen siv las, kakšnega tudi izgubiti, morda dodati kakšen kilogram k teži, tako je, takšna je Božja volja, in ko se tega zavedamo, tudi bolj prisluhnemo tovrstnim spodrsljajem, nenazadnje je lahko to tudi bolezen, smrt bližnjega, kar koli.

Uvodne misli so z začetka oddaje »Via positiva« ki je nastala na domu prof. dr. Marka Pavlihe v Slovenski Istri. V za gosta domačem okolju sva lahko lažje vstopila v iskrenejši pogovor. Rdeča nit pogovora se je izrisala nenačrtovano, ločevanje med ljudmi, ki postaja skorajda neznosno. Vsekakor pa ne prinaša sadov in nas opehari za konstruktivne sadove sodelovanja, s katerim bi pridobivali vsi. Ena od kritik, ki jih je bil deležen v času političnega udejstvovanja, je bila, da je preveč prijazen. A ni to tako, kot če bi mu očitali, da je preveč zdrav?

Ne bi želel spet citirati že skoraj obrabljenega pregovora, da krepi tisto, kar ne ubije, zagotovo pa je človekova koža na mestu brazgotine odpornejša.

Osebnostno se težko krepimo, če je vse idealno

Prof. dr. Marko Pavliha: »Ob zadnji knjigi, ki je del zbirke Osebno, z naslovom »Svetilnik - Padci in pobiranja poetičnega pravnika«, ki sem jo napisal na povabilo, ne gre za izbruh mojega ega, da bi si pri šestdesetih letih s takšno knjigo postavil spomenik, sem tudi pri sebi ob pisanju odstiral tančice nezavednega. Odločil sem se, da bom, če že pišem, popolnoma iskren. Zato tudi podnaslov – padci in pobiranja. Na tej moji razburkani plovbi me je reševalo kar nekaj lučk. Nekaj te svetlobe se s časom navzamemo in če se vsaj malo potrudimo, smo vsi lahko svetilnik.«

Okolje določa človeka, vsi smo med seboj povezani, z vsemi in vsem.
Okolje določa človeka, vsi smo med seboj povezani, z vsemi in vsem. © PixaBay

Duhovni nudizem

»Ne da bi si domišljal kako ne vem velika je moja svetloba, ampak že s tem lahko komu pomagam, če sem iskren, in da zaradi svojih preplutih šestih desetletij morda vem malo več kot nekdo, ki pljuje manj časa. Prvi odzivi so takšni; pomagam tudi s tem, ko iskreno razkrijem o sebi marsikaj. Preko trpljenja se človek lažje dojema v telesni, kot duševni in duhovni razsežnosti. V zadnjih ujmah se je vsaj za nekaj časa pokazala solidarnost, pokazalo pa se je tudi, da morata biti tako leva kot desna nabrežina trdni, da lahko služita sredini, toku reke, ki teče med njima. Če je reka ljudstvo, je dobro, če sta nabrežini povezani z mostovi ali vsaj s kakšno brvjo. Lepšega od Ljubezni ni. Toda luč, če želimo da sveti, je treba prižigati.«

Nekaj mi je jasno, nisem na tem svetu, da bi bil politik, gospodarstvenik, odvetnik ali ne vem kaj, na tem svetu sem, da pomagam svetiti in morda komu vsaj malo osvetlim težavno plovbo med čermi.

Navlaka pretvarjanja

»Iskreno odkrivanje je zelo dragoceno, saj je danes toliko skrivanja, zamaskiranosti, navlake, pretvarjanja, kozmetike, svetohlinjenja in podobnega, kot še nikoli, k temu so gotovo svoje prispevala tudi digitalna socialna omrežja. Strokovnjaki opozarjajo, da je težava mladine permisivna digitalna vzgoja. Starši ne ločimo med starševsko ljubeznijo in potuho, če to povežemo še z neznosno digitalizacijo, ki je sicer lahko koristna in povezovalna, tudi umetna inteligenca ima lahko izjemne prednosti, a če je tega preveč, in se raje zatečemo k pametnemu telefonu namesto h kakovostnemu druženju, knjigi, je to zaskrbljujoče. Vplivnež je danes zgled najstnikom, večinoma slava, bogastvo in zunanjost, vedno več je človeške mimikrije, ki ne pelje k dobremu. Pozabljamo pa vse bolj, da so ob pravicah tudi obveznosti, dolžnosti in odgovornosti. Da delo obrodi sadove in tako naprej, to je potrjeno dobro.«

Via positiva
Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...