Erika Ašič | (foto: Društvo katoliških pedagogov Slovenije)
Jezik niso le pravila – v njem je srce
Komentar tedna Erika Ašič
Pred nami sta Božič ter dan samostojnosti in enotnosti – dva pomembna praznika, ki na videz med seboj nista povezana. Če pa malo pomislimo – sveta družina je zvesto služila svojemu poslanstvu in vrednotam življenja. Tako tudi naši predniki, ki so se borili za samostojno Slovenijo. Identiteta obojih je bila zgrajena na ljubezni, spoštovanju in krepitvi življenja, zato je kljub izjemnim oviram ostala neomajna. Temelj identitete pa je jezik. Je izraz človekovega srca, njegove duše, ki lahko gradi ali pa ruši.
Jezik kot temelj narodne identitete je bil naslov že 5. mednarodne konference Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki smo jo v Društvu katoliških pedagogov Slovenije organizirali novembra letos v Cerknici.
Preko jezika sporočamo, v njem razmišljamo, jezik pripelje do marsikaterega dejanja, ki je lahko dobro ali slabo. Če jezik ni povezan z iskreno in dobrohotno mislijo, če je misel slabo izražena ali narobe razumljena, lahko nastane težava. Jezik ima formo, pravila, norme, ampak nekdo preko njega izraža svoje misli, čustva, svoje znanje, načrte, svojo življenjsko usmerjenost, pripadnost. Vsak posameznik jezik uporablja z nekim razlogom. Na primer: materni jezik nekdo uporablja preprosto zato, ker drugega ne zna in ga niti ne potrebuje; morda pa ga njegov materni jezik čustveno veže na dom, starše, kraj, domovino. Tuji jezik nekdo uporablja, da se lažje vključi v okolje, v katerem živi (če je to npr. tujina), ali pa, ker mu je všeč. Marsikdo materni jezik v tujini pozabi, ker ga ne uporablja. Morda ga ne želi uporabljati ali pa ga ne sme, ker bi bil deležen sankcij.
V zgodovini rabe slovenskega jezika je veliko ljudi, ki svojega maternega jezika nikoli niso pozabili in so ga predajali naslednjim rodovom, čeprav so živeli in delali izven Slovenije. Zaradi tega so bili zatirani, zasmehovani, kaznovani. Ko so bile razmere res težke, so ljudje v nemogočih okoliščinah načrtno gojili slovenski jezik. O tem pišejo avtorji iz zamejstva in Argentine. Kaj je bilo v njih, da so tako ljubili materni jezik? Zakaj slovenskega jezika niso nehali uporabljati, kar bi bilo veliko bolj preprosto? Imeli so trdno izgrajeno narodno identiteto. V sebi so nosili veliko ljubezen do slovenstva, do domovine, do slovenske dežele in njene kulture, izročila, vrednot, načina življenja. Ta ljubezen je tako velika, da je nekatere pripeljala nazaj v Slovenijo.
Tokratni zbornik konference obsega 62 strokovnih in izkušenjskih prispevkov, ki so zbrani na dobrih 530 straneh. Dostopen je na spletni strani. Ob branju nekaterih prispevkov se mi je porajalo vprašanje: Zakaj je bila v zamejskem okolju tako velika želja in izjemno trdi ukrepi, da bi izkoreninili slovenski jezik? Komu je bil slovenski jezik nevaren? Odgovor je spet v identiteti; jezik je temelj narodne identitete. Na jeziku očitno sloni veliko pomembnih stvari. Kot kulturna prvina je 'orožje' političnih interesov. Prispevka iz Ukrajine opisujeta porast uporabe ukrajinskega jezika, ki se ga kljub vojnim razmeram uči vse več ljudi – tudi Rusov. Nazoren primer političnega boja na polju jezika je tudi razvoj hrvaškega jezika, kjer se je načrtno delalo, da bi srbsko prevladalo hrvaško.
To pomeni, da jezik ni zgolj forma ali besede, ki jih po določenih pravilih sestavljamo v stavke. Je nekaj več. Je srce, je duša – duša človeka, naroda.
Prispevki v zborniku so razporejeni po sklopih. V prvem sklopu so prispevki, iz katerih je razvidna velika ljubezen Slovencev, ki so morali po svetu. Kaj vse so naredili, da so ohranili jezik; v kakšnih razmerah, s kakšnimi pripomočki in s koliko ljubezni, znanja, iznajdljivosti ter prostovoljnega dela. Te izkušnje sežejo do srca.
V naslednjih prispevkih najdemo nekaj opozoril in načinov, kako skrbeti za pravilno rabo slovenskega jezika. Ni vseeno, ali jezik popačimo, vanj vnašamo tujke, smo pozorni na določena slovnična pravila ali ne. Ker je jezik živ, to vpliva na njegov razvoj.
Moramo imeti širino. Moramo poznati tudi to, kar je zunaj našega kotička. Naše obzorje naj bo odprto, široko, svobodno.
Posebno upanje in veselje dajejo prispevki, ki kažejo pot naprej. Prikazujejo primere iz odlične prakse, kaj lahko učitelj ali vzgojitelj ali knjižničar in kdo drug naredi, da bi mladim privzgojil ljubezen do slovenstva in do slovenskega jezika. Ko namreč veš, kdo si, in imaš to rad, lahko spoštljivo sprejemaš tudi drugega in se mu ne ukloniš, ampak trdno stojiš ob njem ter si pridobiš njegovo spoštovanje. Možnosti znotraj učnih načrtov so. Gre le za vprašanje volje, ljubezni in znanja.
Poseben čar zbornika so različni profili sodelujočih. Ko lahko drug drugemu prisluhnejo učitelji novinarji, medicinske sestre, filozofi, gospodinje, doktorji znanosti, duhovniki, knjižničarji, redovnice, inženirji strojništva in drugi, potem smo dosegli svoj cilj. Presegli smo okvire, ki omejujejo izmenjavo znanja znotraj ene stroke. Moramo imeti širino. Moramo poznati tudi to, kar je zunaj našega kotička. Naše obzorje naj bo odprto, široko, svobodno. Tako se je razvijal tudi slovenski jezik – s širino, spoštovanjem, odprtostjo in ljubeznijo.
Naj po zgledu naših izseljenih Slovencev praznik Jezusovega rojstva v nas prebudi ljubezen, dan samostojnosti in enotnosti pa ponos in moč, da bodo naše besede in dejanja prinašala mir in spoštovanje. Ko to zahtevajo okoliščine, pa naj naše besede in dejanja izražajo trdnost in odločnost v zagovarjanju vrednot življenja.
