Nataša LičenNataša Ličen
Andrej NovljanAndrej Novljan
Tanja DominkoTanja Dominko
Dr. Stanko Gerjolj (foto: NL)
Dr. Stanko Gerjolj | (foto: NL)

Pri vzgoji so vprašanja pomembnejša od odgovorov

Via positiva | 02.11.2023, 18:00 Nataša Ličen

Dr. Stanko Gerjolj, zdaj ko je upokojeni profesor, pomaga na župniji in prav ta vloga, pravi, mu omogoča nekoliko drugačno doživetje, intenzivnejše obhajanje Vseh svetih in dneva spomina vernih rajnih.

Ravnokar se je vrnil iz tujine, kjer je imel več predavanj o odnosih. Na vprašanje, če so v državah širšega evropskega prostora razlike v razumevanju odnosov?, pritrjuje in pojasni: »Opazil sem, da je za germanski svet precej »normalno«, da trajni odnosi to sploh niso in da slej ali prej razpadejo, medtem ko so recimo na Hrvaškem to veliko hrepenenje in velika vrednota. V Nemčiji pa veliko ljudi živi z občutkom, da danes ti vendarle niso možni, in kot bi samo čakali, kdaj se bo zgodilo kaj, kar jih bo razdvojilo. Trajni odnosi so skoraj izjema, če pa kdo vendarle položi veliko pozornosti sprotnemu urejanju partnerskih odnosov, pa sprevidijo, da je možno.

Evtanazija je ponudba podobna hitri hrani, s katero nekaj preskočimo, in pozneje ugotovimo, da ni bila najboljša, ampak takrat je lahko že prepozno.

V germanskem svetu vidim veliko izzivov, ko se ljudje skušajo nekoliko bolj zavestno odločati za pristne in globoke odnose, ko gredo proti trendom, ki veljajo v širši javnosti. Drugačen pogled vabi. Včasih je veljalo, da je treba v odnosu zdržati, nekaj pretrpeti, danes se ta občutek vzdrževanja nekoliko izgublja. Kar se mi zdi na nek način prav. Razhajanja, ki se dogajajo na področju trajnih odnosov, so povezana s tem, da izgubljamo tisto, kar nas povezuje.

Pomembno je odkrivati vrednote, ki nas povezujejo. Morda smo jih izgubili, ali nanje pozabili, vendar še vedno so. Prepoznavajmo, kar nam življenje daje, tudi trajnostne odnose, in se ne koncentrirajmo le na tisto, kar ne gre, kar nam morda manjka, kar nas boli. Te vrednote, te korenine, je dobro odkrivati. «

Za nami je žegnanjska, pred nami zahvalna nedelja.

»Ta čas je priložnost, da pogledamo tudi, kaj smo v življenju prejeli. Tudi od tistih generacij ljudi, ki so morda že pri Bogu. Človek raziskuje svoje korenine, išče, kaj mu je dala ena in kaj druga generacija. In ta občutek se veže predvsem na dve generaciji pred nami, in potem seveda tudi na generacijo, ki prihaja za nami. Predniki so naš izvir, iz vodnjaka njihove žive vode mi zajemamo. Iz tega, kar bomo mi ustvarili in zapustili, pa bodo zajemale prihodnje generacije.«

Vredno se je večkrat vprašati tudi o posledicah našega delovanja?

"Preteklost, tudi našo osebno, starše in ostalo sorodstvo, je treba sprejeti, takšno kot je. Če jih vzljubimo, potem bo tudi tisto, kar je boleče, postalo nekaj, kar nas lahko tudi hrani. To je zelo naraven pojav. Če damo odpadlo v kompost, bo to postalo gnojilo, hranilo za prihodnost. Seveda, če to sprejmemo. Tako je tudi v našem življenju, vse kar je lepo in tudi kar boli, sprejeti tudi lastne hibe, je za prihodnost hrana, iz katere živimo.«

Negovanje odnosov brez agresivnosti in zamer

"To ni enostavno. Ko se porodi jeza, jo je treba sprejeti, si priznati, da je to tudi del mene. Ne jezimo se, ker se zjezimo. To ni dobro. Če se silimo, se sprenevedamo. Včasih je treba dolgo prežvekovati neko bolečino, da jo lahko tudi odpustimo. Odpuščanje je lahko vseživljenjski proces.
Priznavanje napak kot ključ do bogatega odnosa.

To je čas, ko nekatere stvari prespimo, pa se potem na pomlad spet začnejo prebujati in takrat lahko znova pride do ustvarjalnosti, do rodovitnosti.

Če se želimo povsem izogniti bolečini, nečemu, kar ni povsem v redu, stagniramo. Če postanemo pozorni na to, kar nas moti, bo tega vedno več. Če se izogibamo napakam, postajamo vedno bolj pasivni, takšna perspektiva pa po moje ni dobra. Priznanje pred samim seboj je temelj odpuščanja. Priznanje svoje preteklosti, svojih hib. Ko sebi odpustimo, bomo veliko lažje odpustili tudi drugemu.«

Veliko stvari v življenju lahko nadoknadimo, nisem zagovornik principov, ki zelo natančno določajo, v katerih letih je primerno eno, drugo ali tretje. Ne ustvarjajmo pritiska nad seboj. Če se sprostimo in pogledamo življenje brez pritiskov, to raste samo od sebe. Kot če imamo recimo rano in jo preverjamo vsakih deset minut, jo s tem samo vznemirjamo. Pustimo, da se celi samo v sebi, in potem bomo videli, kar naenkrat, da gre na bolje. Podobno je tudi z odnosi, ki so seveda včasih tudi ranjeni.«

Odnos do smrti

Smrt je sestavni del življenja. Ne prevprašujemo se toliko o smrti kot takšni, ampak bolj o umiranju. Evtanazija vzame umiranje, ki je pomembna vsebina življenja, tudi izkušenj. Evtanazija ni nekaj novega, začela se je že daleč v preteklosti, začela se je s centri oskrbe starajočih – ki so imeli seveda dober namen -, ko umirajoči niso bili več tako del našega življenja. Začeli smo se odmikati od izzivov umiranja, ki so se potem samo še stopnjevali.

Se zdi, da nas bo to učilo bežati od vsega, kar je boleče. Če bomo bežali od vsega kar nas boli ali je boleče, bomo s tem lahko povzročali bolečino drugim. Se lahko zgodi, da bo evtanazija nekako sprožala več agresivnosti nad drugimi, zlasti nad šibkimi.

Intuicija in sporočila iz preteklosti

V Svetem Pismu Bog moškega nagovarja v sanjah. Ženske pa skoraj ne sanjajo v Svetem pismu, kar pomeni, da Bog najde stik zn žensko intuicijo brez sanj.
Moža kot da ga mora nekako trgati od racionalnosti, da mu lahko nekaj pove. Imamo polno primerov. Ne bom rekel, da ženskam zavidam to sposobnost, ampak jim pa verjamem, če mi kaj takega povedo. Žene govorijo v šestem čutu. Zelo rade in pogosto. Nekateri rečejo, da je november mrk in temačen, listopad mu rečemo, listi odpadajo in to je vabilo, da določene stvari tudi v našem življenju odpadejo, da kaj dokončamo, da se malo zberemo in ustavimo. S tem, ko se ustavljamo in pustimo da marsikaj odpade, je to lahko lep čas, če smo prejšnje mesece preživeli dejavno.

Via positiva, Pozitiva
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...