Misijoni v pomoč brezdomcem, sirotam in dekletom na robu družbe

Mladoskop | 30.10.2023, 10:39 Nataša Ličen

Tadej Javornik, Nadja Padar in Lucija Kovač so obiskali štiri različne misijone v sklopu Programa POTA. Opisali so doživeto, kakšna je bila njihova konkretna vloga v posameznih misijonih, govorili so o kulturnih razlikah in na sploh, o pomenu delovanja misijonov in njihovi vlogi za boljši vsakdan množice ljudi po svem svetu.

Buenos Aires in El Dorado, Argentina

Tadej: »Moja izkušnja se je najprej začela v Buenos Airesu, kjer smo delovali večinoma v tamkajšnjem centru za brezdomce. Vsako milijonsko mesto se sooča z veliko krizo posameznikov, ki nimajo domov. Še vedno mnogo ljudi prihaja v Buenos Aires z mislijo na boljše življenje, da bodo tam lažje dobili službo, stalni prihodek in tako naprej. Prihajajo iz vse Argentine. Potem pa ugotovijo, da so prišli iz dežja pod kap, dobesedno. Z njimi smo se srečevali v centrih, kjer jim zagotavljajo vsaj redno prehrano, možnost tuširanja, osebne higiene, da lahko živijo vsaj približno človeku dostojno življenje.Naši križi so v primerjavi z njihovimi majhni, in jih je relativno lahko nositi. Smo pa zato bolj preizkušani na duhovnem področju, skušnjavec ima mogoče malo več maneverskega prostora v naših dušah.

Po tednu dni druženja z njimi, smo odšli s skupino Slovencev iz Argentine, z nami je bil tudi duhovnik Toni Burja, na severo-vzhod Argentine v provinco Misiones, blizu meje med Paragvajem, Brazilijo in Argentino. Tam smo ostali spet dober teden in misijonarili v manjšem mestecu, El Dorado, kjer pa smo čas večinoma preživeli z otroki.«

V sklopu programa POTA, ki deluje pri Katoliški mladini, ste odšli v misijone vsak po sledeh svoje duše. In kaj vas je vleklo tja? In, zdaj, ko ste nazaj, kakšna je obogatitev lastnega življenja z izkušnjo v misijonih?

»Osrednje sporočilo ali pomen misijona, je v meni sprožilo spoznanje, kako je mogoče spremeniti svet, da je vsaj malenkost boljši. Navežeš se na ljudi, še posebej so te vezi posebne z otroci, ki vidijo v nas dobrega prijatelja, nekateri v mojem primeru celo očetovsko figuro, ker se soočajo s samskimi družinami, in je njihova zgodba res težka. Ti otroci so zelo preizkušani. Vsak človek na tem svetu nosi svoj križ. Se mi zdi, da s tem, ko sprejmem svoj križ, to lahko darujem za nekoga na drugem koncu sveta, z večjim ali težjim, da ga bo lažje nosil. Duhovni boj v svetu je premalo poudarjen. V misijonu pa dobimo močan nauk in velika spoznanja.«

V Indiji so še vedno velik problem prezgodnje poroke. Dekleta se pri trinajstih, štirinajstih letih zaljubijo, ker ne smejo hoditi s fanti, se takoj poročijo, in dejansko ima otrok otroka.

Kalkuta, Indija

Nadja: »To je kulturno tako zelo različna dežela, najbolj pretresejo kaste, s tem, ko se rodiš v eno okolje, ni mogoče napredovati, da bi iz sebe naredil kaj več, se razcvetel. V Indijo sem šla skupaj še s petimi dekleti, priletele smo v Kolkato, kot oni rečejo, kjer nas je sprejel Anup, ki je Mojčin mož, Mojca je psihologinja, Slovenka, ki je šla v Indijo tudi kot prostovoljka, se tam poročila in oba sta imela globoko željo, da bi lahko vsaj za malo spremenila svet. Ustanovila sta šolo za deklice, začela sta z eno učiteljico, danes pa je to po petnajstih letih zelo velika šola, s približno dvesto učenkami. V šoli dekleta dobijo tudi zaupanje, da se da, da lahko uresničijo svoje želje. Me smo jim pomagale pri učen

To je bil za nas kar precejšen izziv, čeprav smo tri študentke pedagoške fakultete. Ampak so njihovi načini poučevanja drugačni. Drugačen je učni načrt, povsem drug princip učenja, tam je še zelo veliko frontalnega pouka. Me pa smo skušale vnesti v njihovo šolo nekoliko bolj interaktivne pristope, da ni samo ta način - nekaj odpredavamo in gremo -, ampak da se je treba na uro prepraviti, zbrati material, in podobno. Šola deluje na vasi, kjer si težko predstavljamo hudo revščino, v kateri živijo ljudje. Zelo velika je vlaga, svoja bivališča si ustvarijo iz aluminijastih plošč, ki jih preprosto zložijo skupaj.

Program POTA pri Katoliški mladini. 

Dostikrat rečem, da v bivališča, v kakršnih oni živijo, mi niti orodja ne bi pospravili.

To je dežela velikih nasprotij. Preplet na enem mestu bogatih nakupovalnih središč, bogastvo in na drugem huda revščina ter uboštvo.
V hudi revščini so velikokrat dekleta, ki prezgodaj postanejo mame. Pustijo šolo in tako obstanejo na mestu, odvisne od fantov, mož, ki pa gredo pogosto v mesta po zaslužek in nekateri se ne vrnejo, tako dekleta ostanejo sama z otroki, v veliki revščini in brez prihodnosti. To je težko gledati. Se pa zaradi svoje slabe izkušnje, pozneje prav te mamice zelo zavzamejo za svoje otroke in jih spodbujajo k dokončanju šole ter k vpisu na Fakultete, da bi v prihodnosti lažje poskrbeli za življenje. Spodbujajo jih, naj naredijo nekaj iz sebe. Je pa res tudi to, da je indijski učni sistem zelo, zelo, zelo zahteven, po desetih letih osnovne šole imajo punce malo maturo in to je resnično zelo zahteven izpit, sploh matematika in naravoslovje sta izjemno zahtevna.«

V jordanski sirotišnici lahko živijo svojo vero brez pritiskov zunanjega večinskega okolja.

Jordanija in Kenija

Lucija: "V Keniji sem bila prejšnje poletje, spomin na tamkajšnji misijon je še zelo živ, ker je bil to tudi moj prvi misijon, in zato izkušnja toliko bolj živa. Tja sem šla z ekipo desetih, delali smo v treh centrih. Z otroki na ulici, v Centru za gibalno ovirane otroke in v Centru Svetega Luke za gluhe in naglušne otroke. V Jordaniji, ki je sicer pretežno muslimanska država, sem bila letos februarja. V sodelovanju z ameriško organizacijo Focus smo delovali v sirotišnici, ki jo sicer podpira tudi država. Vodijo jo tri sestre, redovnice, celotna sirotišnica je razdeljena na tri hiše, glede na starost otrok. Zanje smo pomagale skrbeti, zjutraj pri vstajanju, oblačenju, postregle smo jim zajtrk, in potem urejale v skladišču, pomagale pri pranju, skratka karkoli je bilo treba postoriti. Živijo resnično kot ena velika družina, veliko je topline in med seboj gojijo bratske in sestrske odnose. Za otroke je to zelo spodbudno okolje in mnogi se potem s hvaležnostjo vračajo ter prispevajo naslednji generaciji otrok pomoč po svojih močeh.«

Zakaj je včasih treba, da nekdo iz povsem drugega kulturnega okolja in iz drugega dela sveta pride v misijon in tam dela premike? Bistvo misijonov, po vašem mnenju?

»Ko prideš tja, tudi oni dobijo neko drugo sliko, ali pa da jih še nekoliko drugače spodbodimo, da obstaja še neko boljše življenje in jim ga tudi pokažemo. Povemo jim, kaj je v primerjavi s svetom, kjer mi živimo, pri njih fajn in dobro, kaj nas preseneče v njihovem okolju, v pozitivnem smislu, da se tudi oni sami začnejo zavedati svojih prednosti in postanejo za to hvaležni. Tudi k nam morajo včasih priti ljudje od drugod, ki povedo, kako lepo je pri nas, in da se potem tega začnemo prav zavedati tudi sami, a ni tako?

Ena izmed prednosti, da pride nek tujec, nekdo iz drugega okolja - družbenega, kulturnega ter ekonomskega -, je tudi v tem, da vidi celotno situacijo v neki drugi luči. Evropejci smo v razvoju prišli do določene stopnje, nekaj smo dosegli, na drugem koncu sveta pa so naredili premike naprej tam, kjer pa mi morda še krepko zaostajamo. Bogastvo ni samo ekonomsko. Kot družba smo po svoje duhovno dostikrat zelo ubogi. Na ta način skušam razumeti razlike med nami, probleme, s katerimi se soočami mi, in ljudje na drugih delih sveta, v misijonih.

Evropa bi morala skrbneje ohranjati svoje kulturne vrednote

Spoznavamo se z ljudmi, ki gredo čez veliko težjo zgodbo kot mi. Težko si nekdo iz našega okolja predstavlja revščino, v kateri živijo nekateri ljudje. To je dobro videti, ker potem začnemo ceniti, kar imamo. Vrednote, ki smo si jih zgradili in po njih ustvarili sobivanje. Ima pa vse svoje dobre in slabe lastnosti, težko je potegniti črto. V misijonih smo bili deležni toliko tiste iskrene, čiste prijaznosti in gostoljubnosti, česar v Evropi pač ne doživimo. Pri ans se večinoma ukvarjamo sabi s seboj. V misijonih je veliko več življenja v povezanih skupnostih. Zato je vprašanje, kje in kaj je ideal, po katerem strmimo ljudje."