Leon Kernel: Skozi vrata, ki so se zate nekoč odprla, moraš stopiti

Naš gost 03. 10. 2023, 14:06 Blaž Lesnik

Malo je takšnih, ki strastno povezujejo dve tako široki področji, kot sta glasba in gozdarstvo. Letošnji prejemnik Slomškovega priznanja Leon Kernel to počne že dolgo časa. Njegova inovativna diploma ob zaključku študija gozdarstva iz leta 1982 nosi naslov: Gozd – glasba. Za svoje predano pedagoško delo (na Glasbeni šoli Postojna je 16 let poučeval klavir, od leta 1996 pa uči na Srednji gozdarski in lesarski šoli ter višji strokovni šoli v Postojni) je na letošnjem 20. Slomškovem dnevu na Ponikvi prejel priznanje Društva katoliških pedagogov. V pogovoru za oddajo Naš gost je povedal, da ga sprejema z veseljem, hkrati pa ga simbolno odstopa vsem tistim vzgojiteljem, ki so ga spremljali na njegovi življenjski poti in tako zanj odpirali vrata v pedagoški poklic.

Kot lahko preberemo v obrazložitvi Slomškove nagrade, je bil Leon Kernel rojen leta 1956 kot tretji otrok materi Alojziji, ki je bila po poklicu terenska babica, in očetu Janezu, po poklicu geodetski pomočnik. Osnovno šolo je obiskoval na Prestranku, z odliko je zaključil Srednjo gozdarsko šolo v Postojni.

Vrata za pedagoški poklic so se odprla zgodaj

Na vprašanje, kdaj in kako se je v njem prebudila želja po učiteljskem poklicu, je odgovoril: »Nikoli nisem želel biti pedagog, vendar je bilo tako: moja mama je bila iz družine s štirinajstimi živimi otroki in že v šoli so ji rekli, da bi lahko šla za učiteljico. Vendar starši niso imeli denarja za šolanje. In tako je ostal ta poklic za prihodnje rodove. Zato tudi jaz danes pravim, če nekdo v svojem življenju ni mogel uresničiti tistega, kar bi želel, pa ima potomce - verjetno se bo enkrat tudi to zgodilo.« To se je potrdilo pri Leonu že v njegovem osnovnošolskem času. Spominja se zgodbe iz šolskih klopi, ki kaže, da je imel sposobnost motiviranja vrstnikov in tudi starejših od sebe: »V šestem razredu osnovne šole sem se naučil hipnotizirati. To sem počel tudi v šoli. In kaj se je zgodilo? Ko sem začel s svojo hipnozo na hodniku, je prišla cela višja stopnja, vsi otroci... Učitelji pa so odšli v zbornico in me celi dve uri pustili, da sem zabaval otroke.«

 Ko sem začel s svojo hipnozo na hodniku, je prišla cela višja stopnja, vsi otroci... Učitelji pa so odšli v zbornico in me celi dve uri pustili, da sem zabaval otroke.

Župnišče - harmonij - glasbeni poklic

Župnik Rudolf Žafran je bil tisti, ki ga je s svojim načinom, navdušil za glasbo. V župnišču je imel mizo za namizni tenis, tam se je zbirala mladina. In tistega, ki je želel, je učil igranja harmonija. Tako je vstopil v glasbeni svet, ki ga je pripeljal do diplome na Orglarski šoli v Ljubljani ter kasneje tudi na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri profesorju Ottu Brucknerju. Od leta 1969 naprej je vodil večje število pevskih zborov.

Spomini na svinčene čase, ko je moral biti repertoar skrbno izbran, so zanimivi. Leon se je namreč odločil, da bodo s takratnim zborom peli tudi skladbe v latinščini. »Prišlo je do hudih zapletov. Takrat sem učil tudi na gimnaziji pevske zbore in oba ravnatelja bi skoraj izgubila službo. Seveda tudi jaz, ampak bil sem pogumen. Tako niso našli druge možnosti, kot da me pošljejo na hitro v vojsko. In kaj se je zgodilo? Dijaki so pa protestirali. Pripravili so protest z demonstracijami na šoli. Nekateri so mi kasneje povedali, kako je bilo takrat. Ko sem se vrnil iz vojske, sem s tem poučevanjem nadaljeval. Nikoli me ni bilo strah, ker nisem imel nič za izgubiti. Kasneje sem srečal ljudi, ki so se, kljub temu, da so bili politično na drugi strani, zavzeli zame, ker sicer me danes ne bi bilo tukaj.«

Šolanje je, bodimo realni, za državo ena od oblik socialnega miru. Dlje kot se šolaš, manj časa, si na ulici, manj časa delaš v podjetju in tako naprej.

Kdo je dober učitelj?

"Dober učitelj je vsak, ki je iskren. Ki verjame v to, kar dela. In hkrati, ki ima tiste, ki jih uči oziroma pred njim stojijo, rad. Jaz povem dostikrat, da sem učitelj, zato, ker ne vem vsega. Če bi vedel vse, bi bil v drugem poklicu, hkrati pa me tudi ti mladi, ki jih imam pred sabo, polno naučijo." 

V pogovoru se je naš gost Leon Kernel dotaknil tudi izzivov šolskega dela in stranpoti v današnjih časih. »Znanja, ki ga kot učitelj zahtevaš od dijakov, je dosti manj, kot ga je bilo pred 30 leti. Danes zahtevamo od precej manj, do dijakov smo zelo prizanesljivi in konec koncev - šolanje je, bodimo realni, za državo ena od oblik socialnega miru. Dlje kot se šolaš, manj časa, si na ulici, manj časa delaš v podjetju in tako naprej. Šolanje je vrednota, vendar mora pridobiti nazaj tiste res tiste smernice, ki jih imelo nekdaj: ne samo znanje, ampak tudi vzgoja. Če razumemo trajnostni razvoj samo kot razvoj s tremi stebri brez morale in etike, smo zgrešili vse.«