Mateja SubotičanecMateja Subotičanec
Marko ZupanMarko Zupan
Tanja DominkoTanja Dominko
Je spol res samo družbena izmišljotina? (foto: Pixabay)
Je spol res samo družbena izmišljotina? | (foto: Pixabay)

Nikoli ne lažimo otroku, da je drugega spola!

Novice | 02.11.2023, 08:20 Marjana Debevec

Kako se odzvati, ko to otrok reče, da misli, da je drugega spola? Tega vprašanja so se lotili tudi kateheti, ki so skupaj z Inštitutom Integrum v oktobru pripravili tri izobraževalna srečanja na temo „Temeljna človekova identiteta“. Na zadnji okrogli mizi so govorili o odzivu staršev, pedagogov in katehetov na krizo identitete. To bo tudi osrednja tema katehetskega simpozija, ki bo potekal v začetku februarja. Zbrali smo nekatere poudarke omenjene okrogle mize.

Udeleženci okrogle mize o iskanju identitete pri otrocih in mladih so opozorili na velik vpliv družbenih medijev. Moralni teolog Gabriel Kavčič je poudaril, da se mladi v tem svetu pogosto znajdejo brez pravih odgovorov.

»Ko so opravljali raziskavo Amerike, kjer je bila izvedena na koncu tudi hormonalna terapija ali pa celo sprememba fenotipa, se pravi kirurška operacija, je 65 odstotkov mladih odgovorilo, da so svojo idejo izgradili ob gledanju youtuba

Ne spustimo naših otrok v virtualno omrežje

Socialna pedagoginja Darja Barborič Vesel je opozorila na šibkost današnje družine. Spregovorila je o pomenu gradnje odnosa z otroki.

»Se pravi majčkenih, pa potem do najstnikov - pravzaprav vredno je delati predvsem na tem, da ohranimo odnos z njimi in da ohranimo svoj pomen v njihovem svetu, da jih dejansko ne spustimo, da jih ne spustimo v virtualno omrežje, da jih ne pustimo samo v njihove vrstniške skupnosti, da ohranimo z njimi komunikacijo.

Navedla bom Gaborja Mateja, ki govori prav o tej težavi izgube navezanosti iz strani staršev, kako pravzaprav izgubimo starši to pristno navezanost naših otrok in jo predamo vrstniški skupnosti.

To vidim vsak dan. Vidim, da družine, ki uspejo ohraniti to navezanost s skupnim življenjem, skupnim bivanjem, sodelovanjem, pripadnostjo, vrednotami, so njihovi otroci imuni proti šolskim neumnostim in indoktrinaciji, pa tudi kar imuni proti družabnim medijem.

Mislim, da tudi kot kateheti, tudi kot odrasli, ki nismo starši, profesionalni pedagogi, je glavna stvar, da delamo dejansko na tem, da otrokom vseeno omogočimo občutek izkušnjo analogne komunikacije, ta pristen stik in jim pokažemo vse tisto mavričnost realnega življenja.«

Omogočimo mladim skupnosti podobno mislečih

Benjamin Tomažič iz inštituta Integrum je izpostavil pomen različnih skupnosti, kjer lahko človek išče svojo identiteto in svoje poslanstvo.

»Meni se mi zdi, da bi bilo brez vere in brez skupnosti malih občestev, po katerih najpogosteje doživljam delovanje Svetega Duha, veliko težje.

In to vidim tudi v odnosu do mladih, s katerimi se srečujem. Zelo pomembna stvar se mi zdi omogočiti otrokom okolje, znotraj katerega lahko odkrivajo na nek zdrav način to, kdo so, kaj je njihovo jedro.

Ker se mi zdi, da je danes promocija z družbenimi omrežji tako močna in prodorna, da že itak prinaša vse sorte idej in misli mladostnikov, sploh če pogledamo, koliko ur na dan presedijo za njimi.

Meni je ta številka vedno znova fascinantno grozljiva. Letos januarja je bila več kot 8 ur na dan. Vse to tako močno močno oblikuje njihove misli, da bo imelo vpliv in bo v vsakem primeru pustilo na njih posledice. Vprašanje pa je, v kakšni meri bo to na njih pustilo posledice in kako dejansko ustvarimo gnezdo, varno okolje.

In tukaj imajo pomembno vlogo skupnosti, ki jih imamo in za katere sem vedno bolj hvaležen: od verouka do skavtov in oratorijskih srečanj. Vse to je vedno manj samoumevno po eni strani, po drugi strani je vedno težje držati trdno te skupnosti. Ampak pozna pa se koliko mladi, otroci kot tudi vsi mi, če smo iskreni, hrepenimo po tem, da bi se čutili dejansko sprejete.«

Ne plešimo z otrokovo iluzijo o samem sebi!

Udeležence okrogle mize pa je zanimalo, kako se kot kateheti odzvati na mlade, ki želijo, da jih nazivajo z drugim zaimkom. Mojca Belcl Magdič je poudarila, da z otrokom, učencem mladim nikoli ne smemo izgubiti stika.

»Imeti v mislih, da ga nočeš izgubiti, da si tam kot kot vzor, kot nekdo, ki ga, če si katehet, želiš pripeljati k resnici. Se pravi eno je to: imeti imeti v mislih, da ne smem ne izgubiti stika z njim. Drugo pa je, da mu ne smemo lagati. Če ga potrjujemo v nečem, kar on ni, je laž. Vemo, da se ne moreš roditi v napačnem telesu.

Celotno tvoje telo govori katerega spola si. In bi bilo samo plesati z njegovo iluzijo o sebi. Mi kot kot odrasli tega ne smemo.

Mi smo tisti s predstavniki starejših odraslih tiste širše družbe, ki je drugačna od njegovih sovrstnikov, prijateljev, ne vem tisti, ki so podobne starosti in podobnega mišljenja.

Tako da jaz stojim za tem, da otroka spoštuješ v njegovem stanju, v njegovih občutjih, ga poslušaš, sprašuješ prava vprašanja, ga spremljaš, ga ne zapustiš, ga hočeš razumeti, ampak da ga ne potrjuješ zdaj zaimkom, ki ni. To bi pomenila laž.

Vemo tudi, da občutki pridejo in odidejo, težave in bolečine pridejo in, če so zdravljene, odidejo. Kako bi lahko pogledali nekomu v oči čez nekaj let in mu rekli: V bistvu sem se ti lagal, saj nisem resno mislil, da si ti drugega spola? Se pravi ostati v resnici.«

Rešujemo izvoren problem

Podobno je dejala tudi pedagoginja Darja Barborič Vesel, ki je izpostavila, da je za zahtevami po spremembi spola ponavadi nek drug izvor en problem.

»K meni prihajajo mladi ljudje, najstniki z dvomom, ne z odločitvijo; ne da bi rekli jaz vem, da sem moški. Ne gre za to. Ampak pridejo z gnusom do sebe, z odporom do svojega telesa, ki se spreminja, ki je grdo po njihovem mnenju, včasih celo ogabno.

In če si ogaben sam sebi tej današnji družbi pozitivnosti, v kateri mora biti hitro vse urejeno, potem je najboljše, da si nekdo drug. Tako da se potem z njim ubadam s tem, kako preživeti v tem svojem ogabnem telesu, če se tako izrazim.

Ker gre predvsem za deklice, jih zanima, kako lahko jaz preživim v grozi svojega telesa. One rečejo: Saj tudi vi niste nič posebnega, pa ste tako zadovoljna. Potem pa jim povem, da res nisem nič posebnega, grozljivo zadovoljna pa tudi nisem. Povem pa jim tudi, da je mogoče s tem živeti. To je tisti del, ki ga rabijo slišati zelo iskreno in zelo jasno.

Hkrati bi še omenila, da zelo resno jemljem klasično psihologijo. Na fakulteti so nam rekli, da se identiteto oblikuje v interakciji. Ne morem se sama odločiti kdo in kaj sem. To se oblikuje v interakciji z drugimi ljudmi.

In iz tega naslova jim jaz mirno povem, da jih bom klicala in naslavljala tako, kot jih jaz vidim. Nič me ne moti, če bodo oni sebe nastavljali z moškim spolom, ampak jaz vidim pred sabo deklico.

Kot sem povedala, jaz delam osnovni šoli in pri nas nikoli ne traja dolgo, da se sprijaznijo in sprejmejo to, kdo pravzaprav so. Ko prihaja do katerihkoli težav, lahko bi bilo to samopoškodovanje ali pa samomorilnost ali pa odvisnosti in tako naprej, je zadaj vedno bolečina. Bolečino pa znamo odrasli ljudje nasloviti.

Če torej že naletimo na to, da bodo želeli mladi ljudje z nami o tem govoriti, naslavljajmo tisto, kar je res problem,« je še poudarila Darja Barborič Vesel.

Vprašanju iskanja identitete bo posvečen tudi katehetski simpozij v začetku februarja.

Novice
Arhitekt Matic Suhadolc (photo: Jože Bartolj) Arhitekt Matic Suhadolc (photo: Jože Bartolj)

Matic Suhadolc – Naš gost

Naš gost je bil arhitekt Matic Suhadolc, ki je leta 2021 med drugim prejel odličje sv. Cirila in Metoda Slovenske škofovske konference za njegov izjemen doprinos na področju izgradnje in obnove ...