Vsi na sinodo!

Novice | 26.10.2023, 11:25 Marjana Debevec

Udeleženci sinode so pred koncem štiritedenskega zasedanja vernikom vsega sveta poslali pismo, v katerem govorijo o upanju za Cerkev sedanjosti in prihodnosti.

V pismu Božjemu ljudstvu so udeleženci sinode poudarili, da so ta čas preživeli v globokem občestvu z verniki vsega sveta. Spomnili so, da se je sinodalni proces začel pred dvema letoma, tokratno zasedanje pa je bilo izkušnja brez primere. Na povabilo papeža Frančiška so moški in ženske sodelovali ne le v razpravah, ampak tudi pri glasovanju.

Vključeni vsi

V dopolnjevanju njihovih poklicev, karizem in služb so intenzivno prisluhnili Božji besedi in izkušnjam drugih. V pismu so zapisali, da so z metodo pogovora v Duhu ponižno delili bogastvo in revščino njihovih skupnosti na vseh celinah ter poskušali razbrati, kaj želi Sveti Duh povedati današnji Cerkvi.

Tako so izkusili tudi pomen spodbujanja medsebojnih izmenjav med latinsko tradicijo in tradicijo krščanskega vzhoda. Udeležba bratskih delegatov iz drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti je močno obogatila njihove razprave.

Kriza sveta globoko zarezala tudi v sinodalno dvorano

Je pa sinodalno srečanje potekalo ravno v času velike krize v svetu, katerega rane in pohujšljive neenakosti so, kot so zapisali, boleče odmevale v njihovih srcih in dajale njihovemu delu posebno težo, še posebej, ker so nekateri prihajali iz držav, kjer divjajo vojne.

Molili so za žrtve morilskega nasilja, pa tudi za vse tiste, ki sta jih revščina in korupcija prisilila oditi na nevarna pota preseljevanja. Zagotovili so svojo solidarnost vsem ženskam in moškim, ki si prizadevajo za pravičnost na različnih koncih sveta.

Tišina in poslušanje Svetega Duha

Na povabilo svetega očeta so dali pomemben prostor tišini in s tem spodbudili spoštljivo poslušanje in željo po občestvu v Duhu med njimi. »Med uvodno ekumensko vigilijo smo izkusili, kako v tihem premišljevanju križanega Kristusa raste žeja po edinosti«, so zapisali udeleženci sinode in dodali: »Križ je pravzaprav edini prestol Njega, ki je dal svoje življenje za zveličanje sveta in svoje učence izročil Očetu, da bi 'vsi bili eno' (Jn 17,21).

Trdno združeni v upanju, ki nam ga daje njegovo vstajenje, smo mu izročili naš skupni Dom, kjer hrup zemlje in hrup ubogih vedno močneje odmeva: 'Laudate Deum!',« je na samem začetku spomnil papež Frančišek našega delovnega zasedanja.«

Želimo se spreobrniti!

V nadaljevanju svojega pisma so povedali, da so dan za dnem zasedanja sinode slišali nujen klic po pastoralnem in misijonskem spreobrnjenju. Poklicanost Cerkve namreč po besedah škofov in drugih predstavnikov Cerkve z vsega sveta ni oznanjati evangelija tako, da se osredotoči nase, ampak tako, da se postavi v službo neskončne ljubezni, s katero Bog ljubi svet.

Na vprašanje, kaj pričakujejo od Cerkve ob tej sinodi, so nekateri brezdomci, ki živijo v bližini Trga svetega Petra, odgovorili: "Ljubezen!". Ta ljubezen mora vedno ostati goreče srce Cerkve, trinitarična in evharistična ljubezen, kot je spomnil papež, ko je 15. oktobra na polovici sinodalnega zasedanja spomnil na sporočilo svete Terezije Deteta Jezusa.

»Zaupanje je tisto, kar nam daje drznost in notranjo svobodo, ki smo jo izkusili, da ne oklevamo svobodno in ponižno izraziti svojih zbliževanj in razlik, svojih želja in vprašanj,« so o izkušnji na sinodi zapisali udeleženci.

Cerkev ni ideologija

In kako naprej? Več kot 400 predstavnikov Cerkve z vsega sveta si želi, da bi do prihodnjega sinodalnega zasedanja čez eno leto vsem vernikom omogočili konkretno udeležbo v dinamiki misijonskega občestva, ki ga označuje beseda »sinoda«.

»To ni ideologija, ampak izkušnja, ki je zakoreninjena v apostolskem izročilu,« so zapisali in nadaljevali: »Kot nas je spomnil papež na začetku tega procesa: 'Občestvo in misijon bi lahko ostala nekoliko abstraktna pojma, če ne bomo negovali cerkveno prakso, ki izraža konkretnost sinodalnosti (...) in spodbuja resnično vključenost vseh'.«

Veliko odprtih vprašanj

Povedali so tudi, da so izzivi in vprašanja številni. Zbirno poročilo prvega zasedanja bo pojasnilo dosežene dogovore, osvetlilo odprta vprašanja in nakazovalo, kako nadaljevati delo.
Da bi Cerkev napredovala v svojem razločevanju, mora pa mora po njihovem prepričanju nujno prisluhniti vsem, začenši z najrevnejšimi.

Pri tem so omenili tiste, ki se čutijo izključene iz Cerkve, žrtve rasizma in zlorab, predvsem s strani predstavnikov Cerkve, in se konkretno in strukturno zavezati, da se to ne bo več zgodilo.
Cerkev mora prisluhniti tudi laikom, ki so vsi poklicani k svetosti zaradi svoje krstne poklicanosti.

Posebej so omenili katehete, otroke, mlade, starejše, in družine. Cerkev mora po njihovem prepričanju sprejeti glasove tistih, ki želijo biti vključeni v laične službe ali v organe razločevanja in odločanja.

Dragocenost duhovnikov, posvečenih, pa tudi iskalcev

Za napredek v sinodalnem razločevanju pa mora Cerkev še bolj zbirati besede in izkušnje posvečenih duhovnikov, prvih škofovovih sodelavcev, katerih zakramentalna služba je nepogrešljiva za življenje celotnega telesa in diakonov, ki s svojo službo označujejo skrb celotne Cerkve v službi najranljivejših.

Prav tako se mora pustiti izzvati preroškemu glasu posvečenega življenja, budnemu čuvaju klicev Duha. Pozorna mora biti tudi na tiste, ki ne delijo njene vere, ampak iščejo resnico in v katerih je navzoč in dejaven Duh, ki daje vsakemu možnost, da se na način, ki ga Bog pozna, pridruži velikonočni skrivnosti.

Jezus je naše edino upanje

»Svet, v katerem živimo in smo ga poklicani ljubiti ter mu služiti tudi v njegovih nasprotjih, zahteva od Cerkve krepitev sodelovanja na vseh področjih svojega poslanstva,« so prepričani udeleženci sinode, ki so svoje pismo sklenili z besedami: Jezus, je naše edino upanje!.