Državljanska pokorščina

Komentar tedna | 13.10.2023, 22:06 Peter Lah

V času podiplomskega študija v Chicagu sem se veliko ukvarjal z vprašanjem javnih medijev in javne službe. Svoja spoznanja lahko strnem v dve povedi. Po eni strani me je študij utrdil v prepričanju, da je vsak medij, toliko bolj tisti, ki ima priznan status javnega medija, dolžan služiti javnosti. To doseže s tem, da neumorno išče resnico in dela tako, da je dobro za vse, ne samo za somišljenike ali plačnike. Po drugi strani pa me izkušnja vedno znova potrjuje v spoznanju, da so tudi najbolj plemenite ideje ali nameni le toliko vredni, kolikor smo jih ljudje zmožni in pripravljeni uresničiti. Javni medij je predvsem stvar kulture posameznika in kolektiva, šele potem tudi stvar zakona.

Demokratična nekompetentnost in pomanjkanje volje sta kronični bolezni vseh paradržavnih sistemov v Sloveniji, vključno z novinarstvom in mediji. Po dobrih treh desetletjih mučenja z javno radiotelevizijo se upravičeno smemo vprašati, ali ima smisel nadaljevati. Toliko bolj ob nedavnih kadrovskih čistkah, ki nas vračajo v čas pred letom 1990. Je prišel čas, da državljani nehamo plačevati prispevek za Radiotelevizijo Slovenija?

Slovenija javnih medijev v pravem pomenu besede nikoli ni poznala, zato, ker v svoji kratki zgodovini samostojnosti ni bilo zadosti politikov in novinarjev, ki bi bodisi razumeli, kaj pomeni javna služba ali javni servis, bodisi bi si to želeli.

Korenine problema so v revoluciji, ki je narod nespravljivo razdelila na dve sovražni skupini, na naše in na sovražnike. Taka družba nikoli ne more zares uspevati, saj jim manjka skupni imenovalec, ki bi presegal in relativiziral normalne razlike in delitve. Če v zdravi družbi nasprotniki uspejo skupaj delati za javni interes, je za revolucijo značilno, da nasprotniku odreka pravico do obstoja, želi ga izničiti.

Na področju medijev to pomeni, da ni prostora za drugačnost. Pluralnost je zgolj na papirju, kozmetična pluralnost, kjer je normalno, da se maha z mavričnimi zastavami in se točijo krokodilje solze nad krivico, ki se godi nutrijam, zanika pa se temeljna človečnost in dostojanstvo političnega nasprotnika. Slovenski mediji tudi danes enačijo javni interes z interesom tistega, ki jim vlada. Svobodni so, da govorijo tako, kot je všeč gospodarju. V trenutku pa, ko novinar v imenu etike in profesionalne avtonomije zavrne poslušnost, se znajde na cesti. Še več: gospodar bo poskrbel, da bo na cesti tudi ostal, bodisi v vlogi brezposelnega, bodisi kot komunalni delavec. To se je dogajalo pred petdesetimi leti in se dogaja danes. Novinarjevi kolegi to gledajo in še naprej govorijo o mavričnih zastavah in o trpljenju nutrij.

Ne zamerim novinarjem, ki se v strahu za svoj vsakdanji kruh potuhnejo. Zamerim pa tistim, ki se trudijo, da bi bili bolj kruti kot gospodarji. Podobni so paznikom v gulagih in koncentracijskih taboriščih, ko se iz povprečnih ljudi prelevijo v sadistične rablje svojih kolegov in vseh državljanov. Bolj, ko jih gospodar tepta, bolj krvoločni so do nemočnih ljudi okrog sebe.

Po treh desetletjih Radiotelevizija Slovenija ni javna v smislu, da bi po lastni presoji in po merilih demokratičnih načel in vrednot delala to, kar je dobro za slovenskega državljana. Razumem tiste, ki pozivajo k njeni ukinitvi, ali vsaj ne želijo prispevati denarja za njeno životarjenje. Treba pa se je zavedati, da državljanska nepokorščina ni isto kot anarhija, in da ukinitev slabe televizije še ne pomeni, da bomo dobili boljšo. Da bi bila nepokorščina učinkovita, mora biti koordinirana s pravnega, političnega in kulturnega vidika. Naj navedem en primer.

Pred nekaj leti smo tako rekoč čez noč očistili zasmeteno Slovenijo. Ko gledamo nazaj, vidimo, da sploh ni bilo tako težko. Dokler smo se samo jezili in pritoževali, se ni nič spremenilo. Ko pa je zadostno število ljudi naredilo nekaj malega, je bila dežela čista. Skrivnost uspeha je seveda v tem, kako pripraviti in potem organizirati vse te ljudi, da bo majhen prispevek vsakega posameznika dejansko pripeljal do velike spremembe. Ni dovolj, da nas motijo smeti. Moramo se med seboj povezati. Vsak od nas mora prepričati še enega ali dva druga, da ni lepo živeti na smetišču. Nekdo mora poskrbeti, da bomo delali usklajeno, da bodo zbrane smeti dejansko končale na deponiji, in da bo po opravljeni nalogi veselica, ker smo si jo zaslužili.

Podobna akcija bi lahko nekaj spremenila tudi v medijskem okolju. Upam, da bo enkrat prišlo do potrebnega premika. Nekaj pa lahko storimo že danes, vsak zase: Odklopimo medije, ki nas po kapljicah zastrupljajo. S tem, ko neham gledati slabo televizijo in jo tudi neham plačevati, sicer še ne bom dobil dobre televizije. Sem pa dal vedeti vladi in urednikom, da nisem butalec. Mogoče se bo v njih kaj premaknilo. Če bom slabe medije zamenjal z boljšimi, ne bom samo kaznoval prvih, ampak bom dal zagon tistim, ki si to zaslužijo. To bi bil pristni izraz državljanske pokorščine, ki jo tako potrebujemo.