Blaž LesnikBlaž Lesnik
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Rok MihevcRok Mihevc
p. dr. Peter Lah (foto: osebni arhiv)
p. dr. Peter Lah | (foto: osebni arhiv)

Prijatelj mi očita, da sem preblag do sebe in do Cerkve.

Komentar tedna | 28.07.2023, 14:50 Peter Lah

Včasih imam občutek, da svet posataja vedno manj človeški. Po eni strani smo ga raznaravili, s tem ko z zemljo ravnamo kot s primarno surovino in jo po industrijsko obdelujemo. Po drugi strani postaja vedno bolj džungla, ker smo gozdove in travnike in sploh vse, kar se ne da takoj vnovčiti, prepustili divjačini. Dve skrajnosti, vmes pa vedno manj gojene, s skrbjo in občutkom obdelane zemlje. Živimo v obdobju skrajnosti. Politično smo razdeljeni na leve in desne, brez vmesnega prostora, kjer bi se lahko srečali in pogovarjali. Naša stanovanja so polna razvajenih hišnih ljubljenčkov, hkrati pa jemo živali, ki so rastle v zelo krutih razmerah.

Moj nekdanji župnik bi mi verjetno odgovoril, da se staram. Človek se spremeni, ne časi. Ko sem mlad, je vse bolj prijetno, bolj nedolžno, vse možnosti se zdijo odprte. Z leti pridejo tegobe, bolezni in izkušnje, ne vedno prijetne. Če se meni dozdeva, da se časi slabšajo, potem je to zato, ker se jaz staram.

Moj nekdanji župnik je veder devetdesetletnik, verjetno ima prav.

Kljub temu vztrajam: živimo v času, ko so resnicoljubnost, poštenje in podobne vrline prej izjema kot pravilo. Pa ne v tem smislu, da bi bilo danes tega več kot nekdaj. Tega navsezadnje ne moremo vedeti. Pač pa v smislu, da nam je laž postala samoumevna. Razjezimo se samo, kadar nas nepoštenje neposredno prizadene, kadar smo žrtve. Ne boli pa nas nepoštenje kot tako. Ne vprašamo se, kaj je prav in kaj ni. Ne protestiramo, če vidimo krivico. Tako stanje pripelje do tega, da se nam zdi normalno, da so vsi lopovi. Ker so vsi lopovi, ne morem nikomur zaupati.

Če so vsi taki, zakaj bi se potem jaz trudil za pošteno življenje? Tudi sam začenjam lagati in krasti. Padem v vrtinec, ki iz naših duš in iz naše civilizacije posrka zadnjo kapljico človečnosti. Namesto urejene, kultivirane družbe dobimo džunglo, kjer velja zakon močnejšega. Ali pa koncentracijsko taborišče, kjer smo vsi stalno pod nadzorom.

Moja znanka temu reče: Ni problem v tem, da laže in krade. Problem je v tem, da to dela brez najmanjšega sramu! Nima vesti. Vest namreč pomeni, da vem, kaj je prav in kaj narobe. Vest mi očita, če lažem ali kradem, zato me oblije rdečica sramu. Vest je moj notranji vzgojitelj, ki me odvrača od tega, da bi lagal in kradel.

Človeku, ki bi želel živeti v urejenem in kultiviranem svetu, ne preostane drugega, kot da si naredi visok zid okrog hiše in poskuša vsaj v malem urediti življenje po človeški meri. V trenutku pa, ko zapusti varno zavetje svojega doma, si mora nadeti oklep in se primerno oborožiti, da se bo lahko živ in zdrav prebil skozi džunglo.

Verjetno ni potrebno razlagati, da je táko življenje veliko dražje in hkrati veliko bolj omejeno. Namesto, da bi se prosto sprehajal po vsem svetu, ker pač vsakdo skrbi za red na svojem koščku zemlje, sem omejen na nekaj varnih, zagrajenih otokov. Kako daleč je to življenje od tistega ideala, ki ga opiše Sveto pismo na začetku poročila o stvarjenju: urejen vrt, ki je dajal dobre sadove in lepo cvetje, kjer je človek varen in se dobro počuti. To je svet, ki si ga želimo! Kako priti do njega?

Te misli se mi pletejo po glavi, ko razmišljam o usodi zdaj že nekdanjega sobrata Marka Rupnika. Ne nameravam moralizirati o tem, kaj naj bi on zagrešil ali ne. To bo moral on razčistiti s seboj, pred Bogom in seveda z ljudmi, ki so se prepoznali kot njegove žrtve. Lahko samo ponovim za rimskim predstojnikom, še prej pa za znanim slovenskim teologom: obžalujem, da Marko Rupnik zavrača kakršnokoli soočenje s številnimi tožniki in pričevalci. Tudi v primeru, če bi bil vse skupaj en velik nesporazum in so ga narobe razumeli, ostaja dejstvo, da so ljudje ranjeni in prizadeti in da jim je potrebno vsaj prisluhniti.

Vprašanje, ki se mi zastavlja kot kristjanu in duhovniku, je tole: Kaj lahko jaz storim, da do takih primerov ne bi prišlo? Kako naj odgovorim človeku, ki pravi, da smo vsi pokvarjeni, da je Cerkev brezčutna ustanova, ki skrbi zgolj za svoje interese in se ji žrtve ne smilijo? Ali smo tudi mi, kristjani in duhovniki, padli v vrtinec vsegliharstva, ko od drugih pričakujemo samo slabo, ko ne verjamemo več, da so ljudje in skupnosti lahko tudi dobri in pošteni? Če od drugih pričakujemo, da so slabi, potem tudi sami preventivno postanemo slabi do njih, še predno jih sploh spoznamo.

Zame je to resen problem in predvidevam, da tudi za vsakega zakonca, družinskega člana ali poslovneža: Ne želim živeti v svetu, kjer moram biti neprestano na preži, kdaj me bo kdo opeharil in izkoristil. Ne želim živeti v okolju, kjer moram druge nenehno nadzorovati in kjer sem sam nenehno nadzorovan. Tak svet bi bil en velikanski zapor.

Mnogi me sprašujejo, zakaj jezuiti nismo prej ukrepali, zakaj nismo bolj strogo ukrepali. Legitimno vprašanje, na katerega nimam preprostega odgovora. Si pa zdaj lažje predstavljam, kako se počuti zakonec, sorodnik ali dolgoletni poslovni partner, ko ugotovi, da so ga prevarali. Tako kot omenjeni sem tudi jaz vstopil v skupnost z namenom, da bom v njej lahko živel človeško življenje. Želim si živeti v družbi, kjer zaupam v dobro voljo in namene sočloveka. Ne želim biti pod nenehnim nadzorom, ne želim noč in dan dvomiti v sobrate in jih nadzorovati.

Sem preveč idealističen? Razumem, obstajata tudi greh in človeška slabost, v vsakem vrtu najdemo plevel in škodljivce. Potrebna je jasnost, katere rastline sodijo v naš vrt, katere pa ne. Kot redovnik in član Cerkve v tem žalostnem in bolečem trenutku, poleg obžalovanja in sočutja do prizadetih, čutim potrebo, da se vprašam: kako gojim svoj osebni vrtiček in vrt svoje skupnosti, da bo v njem raslo tisto, kar je lepo in dobro za nas? Če bo veliko tega, potem bom lažje prepoznal plevel in strup, in ga bom odstranil.

Prijatelj mi očita, da sem preblag do sebe in do Cerkve. Pravi, da s takim razmišljanjem opravičujem napake, ki so jih zagrešili redovniki, predstojniki in inštitucija kot taka. Priznam, da je moje besede mogoče tudi tako razumeti. Kdor v sebi goji nezaupanje do duhovnikov, redovnikov in verskih inštitucij, tega moje razmišljanje ne bo prepričalo. Kljub temu ponavljam: prizadet sem in žalosten, a kljub temu ohranjam zaupanje v sobrate, sokristjane in svoje predstojnike. Hudo mi je za vse, ki so bili in morda so še naprej kakorkoli manipulirani, užaljeni ali zlorabljeni. Prizadet sem zaradi sebe, svojih sobratov in predstojnikov, ki bodisi nismo videli, kaj se dogaja, bodisi nismo želeli videti, ali pa preprosto nismo znali ukrepati.

Danes bolje vidimo in znamo. Ne more biti naključje, da je bil ključni predpis, ki sankcionira problematiko okrog osebe Marka Rupnika, spremenjen ravno v času, ko so se vatikanske inštitucije že ukvarjale s problemom. Pristojni so se odločili, da predpisa ne bodo izvajali za nazaj. Lahko se s to odločitvijo ne strinjamo, a dejstvo ostaja, da imajo cerkvene inštitucije zdaj novo orodje, s katerim bodo lažje obvladovale plevel in škodljivce v našem skupnem vrtu.

Komentar tedna
Uporabljene plastenke (photo: Pixabay) Uporabljene plastenke (photo: Pixabay)

Res to potrebujem?

Praznujemo dan Zemlje – našega skupnega doma, kakor se večkrat izrazi papež Frančišek. Na svetovni in tudi slovenski ravni poteka več pobud, v katere naj bi bila vključena več kot milijarda ljudi ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.