Kako postati “intronavt”

Komentar tedna | 15.09.2023, 15:09 ddr. h.c. Marko Pavliha

Drage poslušalke in poslušalci, biti “intronavt”, če smem uporabiti to nenavadno besedo, je pogosto osamljeno poslanstvo, morda še bolj kot astronavtovo, čeravno imamo sprva pomočnike, ki nam pomagajo pri potapljanju vase in dvigovanju v višje sfere zavesti. Potem sledi individualno delo, kasneje pa najbrž zopet dojamemo, da je človek družbeno bitje, ki se lahko učloveči, duhovno zori in osmišlja le skupaj z drugimi ljudmi.

Na svoji duhovni poti sem spoznal mnogo čudovitih oseb, nekatere žal le virtualno, s pomočjo sodobnih socialnih omrežij, še posebej v času zlovešče planetarne pandemije. Tako je naneslo, da sem na LinkedInu pričel spremljati objave gospe Urše Milavec, ki so bile dovolj pronicljive, da sem jih redkokdaj prezrl. Nato je sledilo mikavno povabilo, da v živo posnameva podkast Pot k ravnovesju, v katerem je sodelovalo in še nastopa obilo zanimivih ljudi in tudi slavnih, denimo Jan Plestenjak in Desa Muck.

Najin podkast se imenuje Od ambicije do globljega smisla. Sproščeno sva kramljala o iskanju ravnovesja, delovanju ega in njegovih pojavnih oblikah, osebni rasti in starodavnih modrostih o smislu in načinu spoznavanja sebe, o veri in iskanju boga. Odkrivava pasti, v katerih se zlahka ujamemo v egove kremplje, kakor tudi možnosti in priložnosti za razEgovanje, kako lažje slediti inteligenci srca in intuiciji.  Po snemanju mi je gospa Milavec prijazno podarila temno modro majico s svetlim napisom Modrost je rezultat rasti, ki jo rad nosim, za povrh pa mi je izročila lično knjižico Tao Te Ching, ki jo pogosto prebiram kot enega od neusahljivih virov večne filozofije.

Konec septembra pa nam bo vrla duhovna mojstrica, športnica, soproga in mati podarila novo knjigo oziroma priročnik njenega uspešnega projekta Master Change Training, ki ga je ustvarila pred sedmimi leti z namenom, da bi pomagala ljudem povečati notranji mir, poiskati ravnovesje in prispevati k osebnostni rasti, dobremu počutju in zdravju. Knjigo z zgovornim naslovom Več sebe: pot k ravnovesju je pot za izboljševanje sebe bi v antiki ali renesansi nemara poimenovali Vade mecum (“pojdi z menoj”) kot knjižico s praktičnimi in modrimi pojasnili, saj navdihuje in motivira. Nastajala je dobre dve leti kot mozaik člankov, ki jih je Urša črpala iz svoje bogate zakladnice interdisciplinarnega znanja in izkušenj. Tedensko jih je pisala za znani slovenski spletni portal, da bi osveščala bralke in bralce o pomembnosti ohranjanja notranjega miru in notranjega ravnovesja, obvladovanja stresa in celostnega pristopa k samoizboljševanju.

Knjigo tvori dobrih sto prispevkov, ki jih lahko beremo vsakega posebej ali še boljše - kot celoto. Osnovno izhodišče je namreč holistično, da smo ljudje skupek treh vidikov, telesa, uma in duha, kar se (ne)hote ujema s ključno značilnostjo logoterapije, ki jo je utemeljil znameniti avstrijski psihiater in nevrolog dr. Viktor Frankl in je tudi meni zelo blizu. O tem sem že zadnjič govoril, a je vredno ponoviti: logoterapija obravnava človeka celostno, v vseh treh razsežnostih - telesni, duševni in duhovni.

“Ena misel lahko spremeni vse,” nam Urša uvodoma razkrije eno najpomembnejših duhovnih sporočil - kakršen um, takšna oseba, vse se začne in konča v glavi in srcu, zato si moramo vzeti čas zase. Med drugim nam slikovito pojasni ženski princip in načelo nenasilja, holističen pogled na telo in moč prepričanj, delovanje uma, kako do harmonije v današnjem kaotičnem svetu, hvaležnost kot izvor notranje moči, vlogo ega na duhovni poti, pomen vibracij, zlato pravilo, kako poiskati srednjo pot med delom in družino, transhumanizem, feng šuj, naravoverstvo, prano in še marsikaj, kar nam pomaga doumeti naš neskončni potencial.

Nadvse koristni so napotki pri posameznih poglavjih, recimo vprašanja za spremembo omejujočih prepričanj, jutranja rutina za energijsko učinkovit dan, vaje samohipnoze, premagovanje stresa, seznam dobrih navad in še bi lahko našteval. Še posebej me je pritegnil vizionarski opis prebujenega, zdravega in izpolnjenega človeka v vsakdanjem življenju, četudi me opozarja, da me čaka še veliko dela na sebi.

Prebujen človek naj bi bil denimo prost občutka krivde, ne manipulira, ni zaskrbljen, živi v sedanjem trenutku, išče doživetja, ki so nova in neznana, živi naraven način življenja, v vseh zvezah je neodvisen, najbolj ceni zasebnost, ne išče odobravanja in je v iskrenosti skoraj brezobziren. Zna se smejati in sprožati smeh, ki je resnično pol zdravja, za nameček pa je humor odlika bistrih ljudi, ki znajo razmišljati lateralno, zunaj kletke predsodkov.

Vse bolj je duhovna rast znanstveno izmerljiva in podprta s kvantno fiziko, kar pozitivno vpliva na mehčanje dvomljivcev in tudi njihov preporod. Največ, kar lahko slehernik naredi za naš planet in človeštvo je, da postane boljši človek, pri čemer mu lahko znatno pomaga tudi Urša Milavec in njena sijajna knjiga.

Zato knjigo navdušeno priporočam v branje, preučevanje in ponotranjenje, kajti “nikoli ni prepozno začeti in vedno je prezgodaj odnehati.” Ne morem lepše skleniti tega komentarja, kot da citiram avtorico, ki nam tudi strnjeno razkrije, kako doseči Več sebe:

Pot do več sebe je tlakovana z več nenavezanosti na zunanje dejavnike, več ljubezni in sprejemanja sebe brez kakršnega koli pogojevanja od zunaj, več posluha za lastne interese in potrebe, več časa za tišino in duhovno hrano, več razmisleka o hrani in gibanju, ki nam koristita, več počitka, več radovednosti in odprtosti za neznano, več poguma pokukati izven ustaljenih okvirjev, več sprejemanja okoliščin brez vsebinske analize, več poslušanja, več harmonije, več učenja, več igre, več življenja.

Naj se Uršine srčne besede naselijo tudi v naših srcih.