Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Marko ZupanMarko Zupan
Alen SalihovićAlen Salihović
Dr. Fance Vrevc v studiu Radia Ognjišče, med pogovorom, v katerem je v grobem orisal svojo življenjsko in poklicno pot ter tragično usodo rodne družine.  (foto: NL)
Dr. Fance Vrevc v studiu Radia Ognjišče, med pogovorom, v katerem je v grobem orisal svojo življenjsko in poklicno pot ter tragično usodo rodne družine. | (foto: NL)

Dr. France Vrevc: Brez vrednot ne more biti pravega napredka.

Naš gost | 19.08.2023, 18:00 Nataša Ličen

Z upokojenim zdravnikom, kirurgom ortopedom, smo se prvič srečali ob praznovanju sedemdesete obletnice mature. Praznovanje so pripravili v šentviških Škofovih Zavodih. Ob priložnosti smo ga povabili na daljši pogovor, v katerem je razkril drobce iz svoje življenjske poti.

Starši so bili z Bleda, zaradi očetove službe pa so se z družino preselili v Šentvid, v Ljubljano, in med tema dvema mestoma je g. France razpet vse življenje. Po uspešni poklicni poti kirurga, se je po upokojitvi posvetil skrbi in vzgoji starih sort sadnega drevja v domačem sadovnjaku, kjer mu prav tako odlično služijo spretnosti zdravniškega poklica, ki ga je predano opravljal dolga desetletja in vnesel tudi pomemben razvoj ter novosti s tega področja v naše okolje.

V nemirnih povojnih časih je obiskoval klasično gimnazijo. Do otrok nemških uslužbencev, ki so bili v času gradnje železnice naseljeni na slovenskem ozemlju, so se ravnali grdo, celo sovražno, imeli so jih za otroke okupatorjev, danes mu je žal za to, razlaga g. France, vendar je takrat tako pač bilo. Tudi sam je občutil težo negotovih političnih razmerij. Oče je bil vpet v predvojno ljudsko stranko, njegova rodna družina ni bila na strani takratne komunistične mentalitete, zato je bila označena za sovražnika ljudstva, kot so temu rekli takrat. Očeta so ubili. »Pobrali« so ga na poti v službo in ga ustrelili v škofjeloških hribih.

Imeli so poseben sistem, naučeno taktiko, kako se nekoga uniči. Stalno so klicali mamo na zaslišanja, in to ponoči, imeli smo redne preiskave po hiši, vsakič znova so nam vse premetali. Strašni pritiski.

Ljudje so jim povedali za grob, saj so družino v vaseh pod Osovnikom poznali, materin stric je bil tam duhovnik, brat pa kaplan. Takoj po končani vojni so ga šli sami, otroci z materjo in gospodinjsko pomočnico, iskat, ga izkopali in v nahrbtniku prenesli na vlak, pokopali so ga skrivaj na domačem vrtu v pocinkani skrinji, saj ga javno niso smeli. Ko se je Slovenija osamosvojila so ga šele lahko pokopali tudi cerkveno, tudi to tajno. Ker so jih imeli za sovražnika ljudstva jih je to močno zaznamovalo. »Težko smo živeli«, se spominja g. France, ki je bil tretji od štirih otrok v družini, očeta so ubili, ko je bil star devet let.

»Mamo so večkrat nagovarjali za odhod v tujino. Vendar se za to ni odločila. Sarejši brat je med vojno ostal v Ljubljani, da je končal slovensko klasično gimnazijo, bil je ves čas odličnjak, leta 1945 pa je šel z domobranci in potem se je za njim kmalu izgubila sled. Ne vemo, kje je pokopan. Sestra je študirala medicino in bila uspešna okolistka, ukvarjala se je s kontaktnimi lečami, mlajši brat pa je bil tekstilni inženir. Kljub finančnim in političnim težavam smo vsi diplomirali in prišli do svojih poklicev. Mama je imela veliko težav, vendar se je znašla. Izhajala je iz trgovske družine in je znala ravnati z denarjem. Žal smo jo kmalu izgubili, ko nihče od otrok še ni bil pri kruhu, zaradi vseh teh pritiskov in šikaniranj ni zdržala, čeprav je bila zelo trdna in skrbna, vcepila nam je vrednote, ljubezen do družine in domovine, pri komaj dvainpetdesetih letih je odšla, ko sem bil jaz star dvaindvajset let.«

Mama je imela zelo lepo balo, narejeno v samostanih, spravljeno v pletenih košarah, lepo zloženo in s tem so čistili orožje.

»Bili smo zelo revni. Na štipendijo seveda nisem mogel računati, zato sem v drugem letniku medicine opravil izpit za maserja, avstrijski zdravnik je vodil ta tečaj, in potem delal na kolesarski zvezi. Finančno in tudi drugače je bilo to zelo zanimivo delo, živeli smo v dobrih hotelih, imel sem redno hrano. Kolesarstvo je bilo popularno, že takrat so bili Slovenci najboljši. Po drugem letniku pa je bil razpis za uslužbenca na Anatomskem inštitutu v Ljubljani in mislil sem si, kako krasno bi bilo, če bi dobil to mesto. Na srečo sem ga in delal potem po štiri ure vsak dan ter si s tem zagotovil nekakšno varnost. Ni pa to prijetno delo, močan vonj, ki se širi ob kemikalijah, vzame apetit, večinoma smo delali na umorjenih ljudeh, to se je videlo. Zdržal sem na tem mestu štiri leta. Ker sem imel nekaj izkušenj, sem se odločil za kirurgijo

Dr. France Vrevc
Dr. France Vrevc © NL

»Mnogokrat so me pregovarjali, da bi odšel v tujino. Vzdušje doma je bilo do mladih zravnikov slabo. Starejši zdravniki, predstojnik, so bili vsi povezani z NOB, visoko so se cenili, kar je za poklic zelo slabo, nihče ni hotel mlajšim ničesar pokazati. Ko sem videl, da se v Ljubljani ne bom naučil kaj veliko, sem izrabil priložnost in odšel v Švico, navezal stike s tamkajšnjo ortopedijo. To je bogata dežela. Uvajati so začeli nove metode. Nekaj let sem sicer delal že kar zahtevne operacije tudi v Nemčiji. V Švici je denar igral pomembno vlogo, to je bogata država, poslovneži so bili pripravljeni veliko odšteti, samo da so šli čimprej nazaj na delo. Kljub številnim priložnostim in vabilom sem se vendarle vrnil v Slovenijo, tudi zaradi dolžnosti, ki sem jo čutil v sebi do sedem let mlajšega brata. Iz tujine sem na Ortopedsko kliniko prinesel kup novosti, še bolj važni pa so bili stiki, krogi poznanstev, s švičarskimi kirurgi in ortopedi, ki so vodili Organizacijo za operativno zdravljenje zlomov. Z njihovo pomočjo sem potem tudi pri nas začel organizirati tečaje za zdravnike. To je bilo zelo pomembno za slovensko kirurgijo in ortopedijo, na tem področju sem naredil veliko.«

Ob nedeljah sem hodil k maši in vedno sem povedal, kje v klopi bom sedel, da bi me lahko našli, če bi me v bolnišnici potrebovali.

»Bil sem športnik, srednješolski prvak Slovenije v smučarskem teku, z razredom smo bili dvakrat slovenski državni prvaki v odbojki, jaz pri svoji višini, strašno sem moral trenirati za visok skok, veliko sem hodil tudi v hribe. Ni bil problem pozimi v enem dnevu gor in dol na Triglav, zgodaj še ob luni smo šli na pot s smučmi na ramenih za spust. Veliko lepih tur smo naredili. Če danes to pripovedujem vnukom, mi skoraj ne verjamejo. Tri otroke imam in sedem vnukov, žal sem enega izgubil in zdaj že štiri pravnuke. Imel sem skrbno ženo, ki je znala lepo skrbeti za družino in dobro vzdušje. Če Bog da, bom naslednje leto dopolnil devetdeset let. Otroci in vnuki me prosijo naj zapišem spomine. No, saj nekajkrat sem kaj že objavil.«

Čeprav ne rojen šentviščan je dal pobudo za postavitev farne plošče v spomin pobitim v vojni in po njej, pri tem ga je zelo podpiral takratni župnik v Šentvidu, Alojz Uran. »Težko je bilo zbrati imena vseh ljudi, ki so tragično izgubili življenje, mnogi ljudje so prosili, naj njihovih svojcev ne vpišemo na ploščo, tako globok je v njih še strah. Arhitekt Kregar je naredil načrt za to ploščo, nič ni hotel za to, dejal je, tako sem sam izgubil brata in dva bratranca. Odgovoril sem: »Jaz pa očeta in brata.««

Z g. Francetom sva s tem sklenila pogovor, s kepo bolečine v grlu in v solzah spomina.

Zapis Franceta Vrevca o usodi njegovega očeta. 

Naš gost
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Eva Golob (photo: ZSPM) Eva Golob (photo: ZSPM)

Eva Golob: Ponosni na podeželske korenine

»Vsako leto pripravimo zelo pester program skozi celo leto in številni naši dogodki so tradicionalni. Eden takih je državni kviz Mladi in kmetijstvo, ki bo (danes) v Velikih Laščah potekal že ...