Dr. Jože Ramovš: Enaka patologija, kot je onesnaženje zemlje, je danes misel o abortiranju onemoglega

Za sožitje | 27.07.2023, 13:11 Nataša Ličen

Beseda medgeneracijsko sožitje je danes moderna. Ne pomeni pa nič drugega kot ostale vsakdanje stvari, ki jih imamo danes prav tako veliko na ustih, kot so zemlja, voda in zrak. Iz zemlje dobimo hrano, če nekaj minut ne dihamo - je konec, voda je pa tudi del nas, brez nje ni življenja. Tako je v torkovi večerni oddaji razlagal prof. dr. Jože Ramovš.

O teh stvareh se običajno ne govori veliko, ko so ogrožene, se o njih začnemo šele pogovarjati. In, danes so ogrožene, kot sta v družbi ogrožena tudi medgeneracijsko sožitje in sobivanje.

Človek se razvija

"Razvoj od spočetja do odraslosti je bliskovit. Prva tretjina življenja je priprava na polni tek. Druga je v naši evropski storilnostni družbi edino priznana, vse se ravna po njej, torej po ljudeh med tridesetim in šestdesetim letom. Tretja tretjina danes, ko hvala Bogu živimo dolgo in smo dolgo zdravi, pa je na nek način zrcalna prvi, le navzdol. Do poldneva gor, po poldnevu dol - kot sonce. Ker tega, človekovega razvoja, ne upoštevamo, nismo pripravljeni, posebej ne na starost."

Telesno pešamo in pika.

"Šele v devetnajstem, dvajsetem stoletju odkrivamo, da smo ljudje dvojni, smo jaz in sva midva, smo mi, obenem individualne osebnosti kot tudi vitalno odvisni od sožitja z drugimi. Človek se razvija vse življenje, to je novo spoznanje. Razvija se tudi v starosti, telesno začne zelo zgodaj pešati. Pomislimo, so športi, ko kmalu po dvajsetem letu v spretnostih nismo več konkurenčni za nastop na olimpijskih igrah recimo. Telesno in duševno, kar je bilo vso zgodovino v ospredju, peša. To pomeni tudi kognitivno - spomin, mišljenje, čustva, vse peša. Duševno pešamo, ker pešajo tudi možgani, kot pešajo obtok, presnova in tako naprej. Kaj pa ne peša?"

To pa so nova spoznanja. Ne peša pa poveza v celoti, povezava celotnega življenja, vseh izkušenj in znanja, in ta celota lahko daje modrost.

O dolgotrajni oskrbi nismo osveščeni. In, kaj se dogaja? Ni kadra, ker prevlada, da je to sramotno delo.

Kaj pa je dolgotrajna oskrba?
"To je človeku dostojna pomoč za tisto, kar sam ne more opraviti, hoja, čistoča, hranjenje in tako naprej. O tem bi morali v medijih govoriti nekaj zaporednih let, seveda v dobrem dialogu. Mediji, politika in stroka skupaj v dobrem dialogu, ob znanju o razvoju človeka in sožitju. Pustim se podučiti tistim, ki obvladajo, na področjih, ki jih ne poznam, recimo o uporabi novega programa. Se učim. Na področju medsebojnih odnosov v družini, službi in v odnosu do sebe, pa nismo učljivi. Zato približno tako kot danes zemlja, voda in zrak šepata tudi medgeneracijska solidarnost in sožitje. Ogrožena vrsta smo, ker na tem področju ne uporabljamo znanja, ampak uporabljamo svoja zmotna stališča in prepričanja."

Zakoreninjeni smo v kulturo kot v naravo. Skrb za lastno kulturo, da bo preživela in se razvijala, je enako potrebna kot skrb za ohranitev živalskih in rastlinskih vrst. Evropska kultura in v njej slovenska kultura, ki je bogata in ima kaj povedati, sta danes ogrožena vrsta.

Solidarnost je široka ali pa je ni.

"Tiste kulture, ki dobro poskrbijo za ostarele, onemogle in bolne, enako dobro poskrbijo za otroke. Enako sta nemočna, dojenček in dementi človek. Če slednjemu vzamemo dostojanstvo, smo že spodkopali prihodnost."

Domovinska zavest, ljubezen svoje zemlje, kulture in jezika

"Moraliziranje je kot stopicanje v blatu. Zato poglejmo širše, antropološko. Domovinska zavest, zakaj in kako je to utemeljeno?, je res potrebna ali je to naša utvara? Brez moje, naše, jaz, mi, ... , brez tega ne preživi ne posameznik, ne skupnost, ne kultura. Je pa patologija tega lahko nevarna. Po drugi strani pa je danes prisotna tudi multikulturnost, so posamezniki, ki niso nikjer zakoreninjeni in so povsod, kar pa lahko privede do izgubljenosti, ni identitete. Človek je bitje, ki niha med popolno zakoreninjenostjo in med svojo individualnostjo, ustvarjalnostjo, popolno svobodo. Ljudje smo nihajoča bitja.

Človek v ravnotežju

"Črpajmo iz svoje kulture, izročila, znanja, slovenske in evropske identitete, in na tem ustvarjalno nihajmo v vse smeri, za katere smo nadarjeni. Je pa tu tudi past. Ali nihamo ustvarjalno v novih znanjih, naravoslovnih in družboslovnih eksperimentih, v blagor drugih, zemlje - narave, torej celote ali pa nihamo omejeno? Človeštvo v svoji izvirnosti, ustvarjalnosti vedno niha v nova spoznanja in odkritja za blagor skupnosti, kulture in sebe ter v nove zmote. Poglejte, kako smo onesnažili in uničili zemljo od industrijske revolucije naprej, do gore odpadkov? Hitro sicer dane to popravljamo, vendar nam vreme in še marsikaj kaže, da smo šli s tem nihanjem zmotno predaleč."

V usmerjanju svoje pozornosti in v doživljanju smo najbolj svobodni, se usmerjamo v dobro ali v grdo?

V globoki zmoti smo danes tudi glede človeškega dostojanstva

"To je podobno nihanje v kulturi kot je v naravoslovju onesnaževanje zemlje in vode. Prepričan sem, da se bomo ujeli. Družine, ki se povezujejo v skupine, in imajo dvakrat več otrok kot drugi, otroci so dobo vzgojeni in imajo desetkrat manj psihičnih in socialnih patologij kot otroci uživaških družin z enim otrokom, so znaki upanja in obnove. Evropska in slovenska kulture se obraščata iz korenin in se bosta obrasli, iz zdravih korenin tistih, ki so zakoreninjeni v kulturo, jezik. Tukaj začnemo, nekje moramo biti doma, potem pa segajmo daleč v nihanju po novem in ustvarjalnem.

To je majhen korak za družine, a velik za skupnost in slovensko, evropsko kulturo.

"Otroci se lahko razvijejo v empatične ljudi le ob empatičnih odraslih. Spoznati moramo te zmote, ki jih delamo sami. Niso zarote, ni politika, niso ne vem kdo vse krivi za to. Sami se motimo in na zmotah se učimo. Kdor je trden v sožitju, v psihosocialnem zdravju, je usmerjen v lep. V svojem doživljanju vidi dobro in svojo pozornost usmerja v lepo. Če hočemo biti zdravi v odnosih in v svoji duševnosti, se vadimo videti dobro v razmerah, ki so, v drugih, tudi v politiki - na levi in desni strani - pet dobrih stvari na eno grdo."