Starši že raztegujemo ležalnike in ven vlečemo knjige, najstniku pa se zdi to ’totalna beda’

Za življenje | 24.07.2023, 14:07 Mirjam Judež

V počitniški oddaji Za življenje sta nam zakonca Ruparčič povedala, kaj je namen počitnic, kako naj v polnosti preživljamo čas z otroki in čemu (ni)so namenjene počitnice. Povedala sta, da tudi otroci, ki morajo poravnati dolgove v šoli za nazaj, potrebujejo oddih in sprostitev, ne samo učenje za »popravca«. Kako lahko starši z manjšimi otroki dobimo nekaj časa zase? Najprej moramo otroke »natankati«. Nekaj pozornosti smo namenili tudi pastem tehnologije. Pogovor je vodila Mateja Subotičanec.

Preživljamo poletne dneve, otroci so prosti, čas je za počitnice in družino. Kaj je najbolj nujno narediti v tem času?

Carmen: »Dobro je, da si najdemo prostor za počitek, druženje in srečanje, saj smo med šolskim letom vsi tako »na obratih«, lovimo urnike, minute … Otroci težko čakajo, kdaj bomo imeli starši kaj več časa zanje. Dobro je načrtovati, kdaj in kam gremo skupaj na dopust, kaj bomo tam počeli in kdaj bomo imeli v počitniških tednih čas za otroke »ena na ena«. Otrokom ta čas veliko pomeni. Da gre najstnica z mami malo po svoje, fant bi šel pa rajši z očijem v Tehnični muzej ali da bi kaj zanimivega počela zunaj. Srečanja »ena na ena« so zelo dragocena in zelo pomembno je, da prisluhnemo, kaj bi otroci radi od nas.«

V naši kulturi je izjemno zakoreninjeno, da je za otroka najboljša družba drug otrok. Vsaj del počitnic je dobro, da je družina sama. Iz tega bo črpala družinsko, čustveno intimo, ki bo kapital za čez leto.

Počitniški čas je naložba za prihodnost. Kaj se z vidika vzgoje zgodi v otroku, ko mu starši posvetijo dovolj časa? Ga to obrani pred morebitnimi stranpotmi v življenju?

Miha: »Gotovo. Ko se otrok počuti varnega v odnosu, videnega, pomirjenega, bo sprejel mnogo starševskih besed. Te mu bodo koristile predvsem v družbi vrstnikov, da se bo lahko odločal tako, kot je prav in da se mu ne bo treba prilagajati vrstniški družbi. Cilj je, da bo v življenju lahko ostal svoja oseba in ga veter ne bo premetaval sem in tja glede na zunanje okoliščine ali aktualno družbo. To je dragocen čas.«

Med počitnicami se starši srečujejo z nerealnimi pričakovanji otrok, kje bi jih preživeli: npr. v Ameriki. Koliko poslušati želje otrok, kam bi šli?

Carmen: »Želje otrok je dragoceno zelo zgodaj poslušati. Pri ideji Amerike je dobro izvedeti, kaj bi si otrok tam želel videti, kaj je tam tako zanimivega in privlačnega. Morda je videl, da tam deskajo. Gotovo se v kakšnem kampu v bližini najdejo šole surfanja. Morda jim je Amerika privlačna, ker so tam taka prostranstva. Morda jih imamo tudi v naši bližini. Imamo krasne gozdove, poti, v Prekmurju se da kolesariti in plavati. Če se zanimamo za otroka, ga poslušamo, bo najbolj hvaležen.«

Miha: »Z Ameriko otrok pogosto sporoča: Jaz želim nekaj novega. Skupno odkrivanje novih, vznemirljivih stvari dviguje dopamin, ki ga najstniki potrebujejo veliko.«

Iz nevroznanosti vemo, da so alkohol, marihuana in prezgodnja spolnost načini, s katerimi si otrok dviguje dopamin, ki ga nujno potrebuje za dobro počutje, posebej v času najstništva. Že v preventivi moramo skrbeti, da ima otrok dovolj novih, vznemirljivih, zanimivih stvari, ki so dobre: šport, kultura, druženje z nami.

Počitnice naj bi bil čas, ko si tudi starši napolnimo baterije. Kako bi to lahko uresničili?

Miha: »Otrok se bo prosto igral, če bodo njegove odnosnostne potrebe zadovoljene. Če stopimo v stik z otrokom, naredimo nekaj stvari skupaj z njim, bomo imeli starši potem lahko tudi nekaj časa zase. Če se otrok čuti sprejetega, videnega, nagovorjenega, če mu namenimo nekaj časa v dvoje, je ugodna posledica ta, da dobimo nekaj časa zase. Pri varni navezanosti uporabljamo metaforo, da je treba otroka »nataknati« z navezanostjo, kot na črpalki. Če otroka, s katerim se nismo nekaj časa videli, zadržimo v objemu minuto in pol, potem pa se spontano razklenemo, je zanj to dovolj, ne želi si še enega takega objema, je »natankan«. To drži nekaj časa, potem je pa treba spet na »črpalko« (smeh).«

Carmen: »Bolj ko otroka odrivamo, bolj bo rinil k nam, ker išče odnos. Od nas hoče pogled, nasmeh, kimanje, zanimanje, stik: Me vidiš, slišiš, me razumeš, kje sem v tem svetu? Ko smo z njimi, veliko svojega sveta odkrivajo sami in mi imamo tako veliko več časa zase.«

Nekateri otroci morajo med počitnicami poravnati »dolgove za nazaj«, se pripraviti na popravne izpite.

Miha: »Ti otroci so pogosto deležni (z najboljšimi nameni, sicer) kaznovanja z učenjem. Otroci, ki imajo popravne izpite, si ravno tako zaslužijo dopust, čeprav bodo morali zaradi svojega neuspeha med šolskim letom del počitnic nameniti šoli. Starši moramo vedeti, da če želimo, da bo otrok na drugem roku uspešen, mora doživeti, da je njegova človeška vrednost višja od njegovih ocen. Tudi njemu moramo dodeliti dopustniški čas, potem pa skupaj realno pogledamo, koliko časa potrebuje za priprave na popravni izpit, da bo na drugem roku uspešen. V svoji jezi moramo verjeti, da je morda otrok s tem, ko je dobil slabe ocene, tudi nam želel sporočiti, da smo bili morda malo premalo v njegovem življenju. Prav je, da se tudi mi pogledamo v ogledalo in rečemo: Skupaj bomo zmogli! Šola je tvoja odgovornost, ti se boš učil, te bomo pa pri tem podprli. Tudi ti potrebuješ dopust, potem pa bo program prilagojen tako, da boš imel v dnevu nekaj učenja in nekaj sprostitve. Če bomo otroka začeli kaznovati z urami učenja, se to dolgoročno ne izide.«

Kako se morajo starši nadzorovati, da jeze zaradi slabega šolskega uspeha ne spuščajo na otroka, ker otroka poleg popravnega izpita dodatno bremeni še ta starševska skrb?

Carmen: »Obremenjuje ga starševska skrb in jeza, a največji problem je, da se pri takem otroku začne razvijati notranji sram. Ne gre za sram, ki ga doživiš, ko ti nekdo nekaj reče. Ti otroci doživljajo neljubljenost, razvrednotenost, da nič ne štejejo, da so njihovi rezultati, ocene vredni več kot oni sami. Če so oni za svojo stisko in težave še kaznovani, da ne smejo na rojstne dneve, praznovanja, res doživljajo notranji razpad, ki se lahko odraža tudi s fizičnimi boleznimi. Telo ni kar vsemogočno, da bi preneslo vse udarce z desne in leve. Jezus je šel enkrat na križ za nas, odtrpel in smo odrešeni. Dajmo mi to odrešenje prinesti otroku v smislu: Si padel pod »križem«, je bil pretežek zate, morda mi nismo bili Simoni iz Cirene, da bi ti pomagali nositi. Pomagajmo dvigniti ta križ otroku in pogledati, kaj otrok od nas rabi. V današnjem času je veliko senzorno občutljivih otrok. Morda naš otrok rabi prazno sobo s prazno pisalno mizo, saj mu, če je v njej veliko predmetov, jemlje koncentracijo in se težko uči. Dajmo mu prisluhniti v njegovi stiski. Morda ga moti hrup, morda pa potrebuje samo našo pomoč, da postavi urnik, strukturo. Poiščimo pomoč, če je potrebna in pomagajmo otroku, da bo iz tega sramu, ki se razvija v njem (»ne gre mi, vsi so boljši od mene, noben me ne mara, niti oče in mama, nimam vrednosti na tem svetu«), zlezel ven v veselje in doživljanje sveta, kjer je podpora, sočutje in na koncu uspeh.«

Miha: »Če je naš cilj dobra ocena, bomo delovali v smeri, da bo otrok dobil dobro oceno. Če pa je naš cilj, da otroka razumemo, bomo pristopili povsem drugače. Otrok, ki je dobil slabo oceno, bi si moral želeti, da bi čim prej prišel domov in povedal za slabo oceno, ker doma ne bo dobil »pridige«, ampak sočutje. Sočutje ni potuha. Sočutje je odziv: Razumem, da si padel, v redu je, če kdaj v življenju padeš, da spoznaš, da si nepopoln. Ti boš to popravil, se pobral! Ko se otrok pomiri, lahko čisto konkretno narediva načrt: Poglejva tvoj urnik, imaš pravico imeti prijatelje in plavanje in čas za učenje. Imaš pravico biti uspešen, ker si pameten. Lahko se pa takoj začne s kritiko: Ni čudno, da imaš take ocene, saj si len, igraš samo igrice … Starši mu s tem sporočamo: Jaz sem v redu, ti se moraš pa spraviti k sebi. Starši dajmo vstopiti na način: Kje te lahko podprem? Ta ocena kaže, da me morda pogrešaš v svojem življenju ali pa samo ne obvladaš strukture časa.«

Tudi sv. Frančišek se je s sobrati zatekel v gore, kjer niso delali nič.

Poletje je tudi čas zabav, ki so za najstnike še posebej privlačne. Kako ravnati, ko nas skrbi, saj zabave ne minejo brez alkohola?

Miha: »Mladoletne osebe naj ne bi imele same zabav, a v realnosti mladi imajo zabave, na katerih se toči alkohol, običajno se kadi trava, če je cela hiša na razpolago, je možnost za prezgodnjo spolnost … Vse tisto, kar starši želimo preprečiti. Iz nevroznanosti vemo, da so ravno alkohol, marihuana in prezgodnja spolnost načini, s katerimi si otrok dviguje dopamin, ki ga nujno potrebuje za dobro počutje, posebej v času najstništva. Že v preventivi moramo skrbeti, da ima otrok dovolj novih, vznemirljivih zanimivih stvari, ki so dobre: šport, kultura, druženje z nami. Potem ni toliko potrebe, da si s slabimi stvarmi dviguje raven dopamina. Vzgajajmo ga, da je poseben, da se ne rabi prilagajati družbi, da je prav, da družba spoštuje, če bo rekel, da ne pije, sicer naj razmišlja o zamenjavi družbe. Družbo bo lahko zamenjal, če bo navezan na nas in če ima v nas dovolj opore, sicer se bo prilagajal in staršem dajal lažne informacije. Najstniki so izjemno inteligentni in iznajdljivi. Zato moramo biti v življenjih najstnikov in včasih tudi česa ne dovoliti in omogočiti, da bo najstnik jezen, besen na nas, se tudi zjokal, ko mu bomo rekli, da še ni čas za neko tako praznovanje ali zabavo.«

Kaj pa, če dobimo zelo pomanjkljive informacije o kraju, o družbi, ki bo tam. Kako ravnati takrat?

Carmen: »Stopimo v stik z ostalimi starši teh prijateljev, vrstnikov. Vzpostavimo z njimi odnos skrbi za naše otroke v smislu, če so lahko te zabave pod nadzorom, da je eden od staršev v hiši, v bližini, da se res dogovorimo, kaj se bo tam dogajalo in pilo. Pomanjkljive informacije so posledica pomanjkanja stika. Najstnik je v lovu za dopaminom. On bi rad dobil dobre občutke in če jih na drugih področjih ne dobi, jih bo zasledoval, izsiljeval na vse možne načine. Prvi korak je, da vidimo, kaj našega najstnika veseli, zadovoljuje, kaj mu prinaša veliko veselja in radosti. Dajmo mu omogočiti čim več tega, potem bo potrebe po takih zabavah manj. Če mu poskušamo priti nasproti, da bo svoje telo spravil v pogon, da bo imel nove izzive, da bo prišel do pomiritve in veselja, bo manj teh izhodov.«

V današnjem času je veliko senzorno občutljivih otrok. Morda naš otrok rabi prazno sobo s prazno pisalno mizo, saj mu, če je v njej veliko predmetov, to jemlje koncentracijo in se težko uči. Morda ga moti hrup ali potrebuje samo našo pomoč, da postavi urnik, strukturo.

Kako ravnati, ko najstniki rečejo, da ne bodo več hodili z nami na počitnice?

Miha: »Zanima me, kaj ta otrok hoče sporočiti. Družina hodi na morje na isti kraj in vsi so zelo zadovoljni. Potem pa kar naenkrat najstniki rečejo, da je dolgčas. Odrasli si že raztegujemo ležalnike in ven vlečemo knjige, si predstavljamo, kako bo ta dopust šel, najstnik pa rabi več dopamina in prav je, da mu ga omogočimo: gremo z njim surfat, se potapljat, na kolo. Dobro je, da se na to pripravimo. Počitnice z najstnikom morajo biti bolj aktivne. Morda bo treba zamenjati kraj letovanja. Starejši se lahko zelo navežemo na določene kraje. Za otroka pa bo lahko nek bolj preprost dopust: taborjenje, kampiranje veliko bolj zanimivo. Odpreti moramo srce, se sprijazniti, da imamo najstnika, ki potrebuje novosti in se vprašati, kaj lahko naredimo.«

In če najstnik vztraja, da nikakor ne gre z nami? Mu damo možnost, da ostane pri babici ali opravlja študentsko, dijaško delo?

Carmen: »Če so to edine skupne počitnice, bi rekla, da ne in pri tem vztrajala. To so izzivi za nas, odrasle. Počitnice so čas, ko bi bili mi radi »komot«, se spočili, si oddahnili. Ko so bili otroci majhni, so imeli lopatke, mivko, gradili gradove, pa si odspal, kaj prebral in je bil mir. Vsi starši se srečujejo s tem, da ko imamo v hiši najstnike, je naš klasični dopust zanje čisti dolgčas, totalna beda, ne želijo več nikamor z vami. Na srečo je marsikje organiziran tečaj surfanja, jadranja … V tistem času bo najstnik z ostalimi najstniki pridobival dopaminsko izkušnjo, mi bomo pa lahko takrat počivali. Potem pridejo novi izzivi, kako skupni čas počitnic preživljati tako, da bo še kaj zanimivega.«

Miha: »Dr. Neufeld se je pohecal, da so najstniki naravno pomlajevalo za nas, starejše. Spravijo nas v situacijo, da bomo delali stvari, ki jih sicer ne bi, pa smo na koncu lahko vsi zelo zadovoljni. Če bomo najstniku odprli srce in bili pripravljeni delati z njim določene stvari, verjamem, da bomo uspešni. V naši kulturi je izjemno zakoreninjeno, da je za otroka najboljša družba drug otrok. Potem je še na počitnice treba vzeti nekoga od prijateljčkov. Vsaj del počitnic je dobro, da je družina sama. Iz tega bo črpala družinsko, čustveno intimo, ki bo kapital za čez leto. Otrok je že čez leto veliko z vrstniki in za čas počitnic dobi spet nekega soseda, sošolca, prijatelja … Ko so stari 16, 17 let, je razumljivo, da si želijo nekoga zraven, ampak čas počitnic bi moral biti vsaj v nekem deležu zaščiten za družino.«

Najstnik je v lovu za dopaminom. On bi rad dobil dobre občutke in če jih na drugih področjih ne dobi, jih bo izsiljeval na vse možne načine, tudi na zabavah, kjer se marsikaj dogaja. Prvi korak je, da ugotovimo, kaj mu prinaša veliko veselja in radosti. Dajmo mu omogočiti čim več tega, potem bo potrebe po takih zabavah manj.

Starejši radi očitajo, zakaj moramo na počitnice, saj so oni cele dneve delali, pa niso šli nikamor na dopust …

Miha: »Zgodovina nam govori o določeni trdosti. Kdor ima stisko s tem, da mlajši hodijo na dopust, mora veliko moliti k Janezu Pavlu II., ki si je zelo rad vzel čas zase. Vedel je, da se brez počitka ne da dobro živeti. V zgodovini je bilo delo nuja, takrat res ni šlo drugače, ampak Stvarnik je predvidel, da moramo kdaj na samoten kraj in si malo odpočiti. Tudi sv. Frančišek se je zatekel v gore s sobrati ležat, kjer niso delali nič. Počitek in lenoba sta si v tem kulturnem prostoru zelo blizu.«

Carmen: »Starejšim generacijam je treba povedati, da so bili drugi časi. Oni si težko predstavljajo ta tempo, v katerem zdaj živimo. Včasih je družina živela na kmetiji, stvari so se odvijale bistveno počasneje. Bilo je veliko dela na polju, a bil je tudi čas za druženje, petje, sprostitev, tam je bilo veliko veselja in dopamina. Tega danes ni več. Redke so družine danes, ki lahko živijo samo od kmetovanja, pa še v tistih družinah je ta tempo zelo zahteven: več ali manj morata oba hoditi v službo in se zraven še delati na kmetiji. Potreba po počitku je danes res bistveno drugačna. Danes so vse vožnje z avtom stresne. Včasih je bilo veliko sprostitve ob delu, mi pa je ne dobimo več, tudi naši otroci ne. Če pa na to dodamo še digitalni svet, ki ga je treba v tem času res odmakniti, potem je to res alarm.«

Miha: »Že od Antike naprej je skušnjava, da starejši govorijo, da so mladi problem. To se seli iz generacije v generacijo. Pionirka sočutja do samega sebe Kristin Neef veliko govori o tem, da se trpljenja ne primerja med sabo, kot se ne primerja oseb med sabo. Vsako zgodovinsko obdobje pripelje najrazličnejše izzive in stiske, s katerimi se moramo soočati.«

Najstniki so naravno pomlajevalo za starše. Odpreti moramo srce, se sprijazniti, da najstnik potrebuje novosti in se vprašati, kaj lahko naredimo.

Kako je z zasloni med počitnicami?

Miha: »Naj bo čim več proste igre. Zasloni najbolj ogrožajo prosto igro. Otroci do 12. leta so v hudem pomanjkanju proste igre preko leta. Da bi še čez poletje čas za prosto igro »pokrili« zasloni, se mi zdi nesprejemljivo. Starši moramo poskrbeti, da bomo z otrokom v stiku, da se bo čutil videnega, razumljenega, pomirjenega, da se bo igral. Otroke spodbujajmo v lepe dejavnosti, ki so pogosto tudi cenovno sprejemljive: pevski tabori, skavti, taborniki … Tam bo prosta igra in druženje, zagotovljena bo varnost in smiseln program. Vse to je čisto drugače kot ekrani.«

Če so naši starši, stari starši morali opraviti vse poti peš, si ne morejo niti v sanjah predstavljati, kakšne skrbi imamo danes starši, ko na otroke preži virtualni svet.

Miha: »V zahodni kulturi je veliko anksioznosti, stisk, težav, ki so zelo drugačne kot pri Pedru Opeki na Madagaskarju. Tu imamo glede odnosov kar veliko revščino.«

Carmen: »Ko poslušam mamo, ki tarna, da so morali peš od tja do tja, si velikokrat mislim: Blagor vam, ki ste imeli ta čas! Vemo, da če dojenček dobi v zibko ekran, je to tako močan impulz, da ga zvok narave, gozda, ptic, mame ne pritegne več, ker je ta zvok močnejši. Začeli so opozarjati, kar je zelo na mestu, naj mame in očetje, dedki in babice berejo, pripovedujejo pravljice, ne telefoni, ekrani, ker je to drugačen zvok. Ko je poletje, ko imamo sonce, dajmo izkoristiti to in pojdimo v naravo. Razumem, da ko je dež in megla, da je ekran bolj privlačen, zdaj pa res naredimo vse, da so otroci zunaj, v gozdu, ob morju, reki. Včasih jih je težko spraviti v naravo, ko pa so enkrat tam, jih igra potegne in gradijo vse mogoče. Najstniki imajo raje večje izzive, na nas starših pa je, da jih motiviramo in usmerimo v naravo.« 

Če bi se želeli osebno povezati z zakoncema Ruparčič, je tule njun kontakt: 030 743 177 ali institut@varna-navezanost.si