Blaž LesnikBlaž Lesnik
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Rok MihevcRok Mihevc
'To bi predlagal: čas brez telefonov.' (foto: Yuliya Harbachova / Pixabay)
'To bi predlagal: čas brez telefonov.' | (foto: Yuliya Harbachova / Pixabay)

Prof. dr. Erzar: Ob soku ali sladoledu se pogovorimo o počitnicah

Za življenje | 10.07.2023, 16:23 Mirjam Judež

Današnji gost je bil prof. dr. Tomaž Erzar, profesor na Teološki fakulteti in psihoterapevt. Z njim se je voditeljica Mateja Feltrin Novljan pogovarjala o počitnicah in počitku. Pa tudi drugih morda malo manj prijetnih temah. Kako kaže s počitnicami gosta? »Vsak dan mora biti malo počitniški, malo brez telefona, zgoditi se mora nekaj veselega zate, nekaj, kjer čutiš, da si se napolnil, potem boš za druge manj naporen in drugih boš bolj vesel. Tudi sam se tega še učim.«

Tudi Bog je 7. dan počival. Julij in avgust sta na nek način 7. dan v letu.

»Zaradi stresa in tempa, ki nas spremlja celo leto, opažamo, da so prost vikend, počitnice svojevrstni problem. Eni rabijo 3 dni, da se lahko izklopijo, kakšni se sploh ne znajo, že po nekaj dneh načrtujejo, kaj vse bodo naredili po koncu dopusta. Počitnice so na seznamu stresnih dogodkov uvrščene na sredino. Prazniki, počitnice, dopusti so lahko zelo stresni. To ni samo čas zase, ko se dobiš s prijatelji, ko ni obveznosti. Ta »definicija« velja za otroke in velik blagoslov je, če jim lahko omogočimo tak čas. Če je otrok spočit, se bo z veseljem za kaj zanimal. Odrasli moramo omogočiti otrokom čas raziskovanja, počitka. Otroci so neprespani, kar je posledica hitrega tempa. Priprava na počitnice je zelo pomembna. Isto velja za praznike, večja družinska srečanja. Brez priprave vdrejo skrbi, strahovi, katastrofalna pričakovanja.«

Ob soku in sladoledu se moramo pogovoriti, kako bi preživeli vikend ali čas na morju.

Kaj vse sodi v priprave?

»Minimalna priprava je že v tem, da ko prideš domov, narediš pregled dneva in tedna, kaj sem si v celem tednu v službi naložil nase, kaj me skrbi, s kom se bom o tem pomenil. Če tega ne naredim, me bo najmanjša stvar doma zmotila. Iz petka bom naredil zelo naporno popoldne. Če pride štiri, pet ljudi skupaj in smo vsi utrujeni, bomo šli gotovo skregani spat. Dobro je, da se odrasli malo ustavimo in pomenimo v smislu: Dajva umirit žogo in gremo počasi v petek popoldne. Našega stresnega odziva ni mogoče zaustaviti na gumb: je konec pouka, obveznosti, pritisneš na gumb, pa se bo vse ustavilo. Stresni odziv se umirja zelo počasi.«

Pomembno je, da se otroci naspijo …

»Soočamo se s kronično neprespanostjo odraslih, zlasti otrok. Neprespanost za otroke je dosti bolj pogubna kot za odrasle. Če se primanjkljaj spanca vsak dan nabira, je vikend skrajni čas, da se otroci naspijo. Da otroci spijo premalo, bomo opazili po razdražljivosti, slabi koncentraciji, po tem, da se jim nič ne dá … Takrat se kar naježimo in že začnemo razmišljati, kako bodo v službi, saj iz njih nič ne bo … Najprej se naj otrok, mladostnik naspi, potem bo »zrasla« energija, takrat bo tudi sposobnost sedeti za mizo, se pogovarjati, večja, manjša bo razdražljivost.«

Tudi odrasli si včasih želimo kaj za dušo. Dobro je, da to povemo, da otroci začutijo, kaj je tisto nekaj, kar ata veseli, kar mu razjasni obraz in je pripravljen nekaj narediti za to.

Ko se odpravimo na počitnice, ima vsak različne želje in potrebe. Že partnerja sta si različna, potem je pa tudi otrok vsak drugačen …

»Dostikrat rečemo otroku: Delaj, kar te veseli. To je po enem letu izpraznjenega življenja težko odkriti, zato poseže po pametnem telefonu. Ne rabi nobenega poklicat, vedno ima zabavo, samo prst premika in že nekaj »dela« za svoje dobro počutje in sprostitev. Ure pa kar bežijo … Starši jim pomagamo načrtovati, da imajo eno uro, da počijejo v hladu, da si vzamejo malo časa za internet … Družinskim članom damo vedeti, da je pomembno, da bo čas, ki pride, napolnjen s stvarmi, ki ne bodo pobrale veliko energije in da bomo vsi zadovoljni. Ob soku in sladoledu se moramo pogovoriti, kako bi preživeli vikend ali čas na morju. Do odhoda na počitnice pa, kaj bo kdo delal. Načrtujemo tudi malo dlje vnaprej. Za najstnike je dobro, da vejo, kaj sledi. Ne dovolimo jim stalnega dogovarjanja preko socialnih omrežij, potem pa se ne zgodi nič.«

Počitnice marsikdaj za starše niso počitnice. A jih rabimo tudi odrasli ...
Počitnice marsikdaj za starše niso počitnice. A jih rabimo tudi odrasli ... © stokpic / Pixabay

Tudi starši rabimo počitnice …

»Kako starši načrtovati, da bo vsak otrok zase dobil tisto, kar ga bo veselilo, pa da bo še kaj novega poskušal? Tudi odrasli imamo otroške potrebe, tudi mi si včasih želimo kaj za dušo. Dobro je, da si to povemo, da otroci začutijo, kaj je tisto nekaj, kar tudi ata veseli, kaj mu obraz razjasni in je pripravljen nekaj narediti za to. Če ne bomo povedali, kaj si želimo, si bodo otroci zapomnili, da so počitnice stalno odpovedovanje, prilagajanje, na koncu pa so vsi nesrečni. V družinski debati vsak pove, kje bi mu bilo zares všeč: npr. da bi šli s kanujem po Bohinjskem jezeru. Mladostniki potrebujejo veliko takih izzivov.«

Prosti čas naj bo čim manj prazen. Nekateri starši mislijo, da ga morajo zapolniti s šolskimi vsebinami in učenjem, kar je dobra ideja, toda naj bo to nekaj, kar otroka veseli. Možgani se zelo radi učijo, kjer je zraven veselje, kjer ni pritiska ali strahu.

Kako je s povezovanjem družin? Velikokrat so mladi veliko bolj zainteresirani, če se našim počitnicam pridružijo njegovi sovrstniki.

»To je zelo zdravo, sploh v dobi telefonov, da dobijo pristno izkušnjo stika, socialne spretnosti. Mladostniki so res močno navezani na sovrstnike. To je nekaj naravnega, da se začuti samostojnega, napol odraslega in vrstniški odziv, ki ga dobi, je tako pomemben. Vedno organiziramo izlet, počitnice z mislijo, kako bo tam. To ne pomeni, da moramo vse delati, tako, kot si zamislijo mladostniki, mora pa biti vsak dan nekaj, kar mu ustreza. Vsak dan mora biti prostor, čas, kjer bo imel otrok en izziv.«

Ali je potrebno, da tudi med počitnicami otroci, mladi izdelajo urnik?

»Naj bo to urnik, ki sledi tvojemu zanimanju in tvojim izzivom. V tem urniku ni treba veliko praznega časa. Prost in prazen čas ni isto. Prazen čas je čas, ko vanj vdre nekaj slabega, manj kakovostnega. Prosti čas naj bo čim manj prazen. Nekateri starši mislijo, da morajo ta prazen ali prosti čas zapolniti s šolskimi vsebinami in učenjem, kar je dobra ideja, toda naj bo to nekaj, kar otroka veseli. Raziskovalci učenja in otroških možganov ugotavljajo, da se možgani zelo radi učijo, kjer je zraven veselje, kjer ni pritiska ali strahu. Ustrahovani možgani se sicer nekaj naučijo, ampak poskrbijo, da tista stvar hitro izgine, ker je povezana s tesnobo in napetostjo. Če bi otrokom želeli ponuditi kakšno glasbilo ali jezik, mora biti veliko prijetnega časa, da bi zmogli vajo, izziv, kakšno branje, račun, gledališče, krajši koncert …«

Dobro priporočilo je, da če že otrok gleda v telefon, bodimo starši zraven fizično na kavču. Sama prisotnost ni nadzor, ampak je znak, da se zanimam zanj, da mi ni vseeno.

Včasih se zdi, da je izginilo tisto »sveto brezdelje«. Dobro je, da si otroci sami razporedijo čas, na ulici igrajo košarko, nogomet. Nekateri otroci imajo splanirane cele počitnice od prvega do zadnjega tedna, ves čas imajo neke dejavnosti.

»To začne spominjati na šolski čas. Če je otrok motiviran za kakšno dejavnost, npr. šport, je dobro, da je vadba strukturirana, da ima tekmovanje, priprave. Treba je paziti, da ni samo to. Glede možganov in sproščenega razmišljanja, ko daš možgane na pašo. To je lahko zelo kreativen čas, ampak ga je treba ustvariti. To je čas raziskovanja, ko si otrok lahko veliko novega zamisli, poskusi. Delo postane raziskovanje in izziv.«

Ta generacija mladih ima prednost, da mladostniki ne bežijo več od doma. Otroci, ki so doma, se tam počutijo v redu.

Težko je, ko pademo iz intenzivnega časa v službah, kjer so veliki pritiski, v dopust. Imamo pametne telefone, preverjamo e-pošto …

»To bi predlagal: čas (vikend, popoldne) brez telefonov. Takrat bi šele videli, kako je drugačno življenje brez te napravice. Raziskave, ki potekajo že od leta 1970, so pokazale, da se je spanje najstnikov v ZDA v letu 2007 drastično skrajšalo, enako druženje z vrstniki. Takrat je prišlo do pojava pametnega telefona. V šole bomo morali uvesti prepoved telefonov, pa tudi v domovih, v družbi, da se pogovarjamo tako, da telefonov ni na mizi. Spremljali so ljudi, ki se pogovarjajo v restavraciji, opazovali, ali so imeli telefone na mizi ali ne. Ugotovili so, da so se tisti, ki so imeli telefone na mizi, pogovarjali o bolj površinskih temah kot tisti, ki ga niso imeli.«

Slabe ocene otroka so to tudi slaba ocena staršem, ki se zanj niso zanimali dovolj. Spremljanje in zanimanje sta dve stvari, ki se ju moramo starši naučiti. Spremljanje je priganjanje. Zanimanje ne pomeni preverjanje: A je vse v redu? Otrok mora čutiti, da se nekdo zanima za njegov notranji svet.

Otroci živijo na socialnih omrežjih neko vzporedno življenje, srečajo se z nespodobnimi fotografijami. Težko se kaj pogovorijo iz oči v oči. Težko je razporejati obe življenji.

»Dostikrat se odrasli malo slepimo glede vsebin, ki jih gledajo otroci. Dobro priporočilo je, da če že otrok gleda v telefon, bodimo starši zraven fizično na kavču. Sama prisotnost ni nadzor, ampak je znak, da se zanimam zanj, da mi ni vseeno. Takrat mladostnik gotovo ne bo gledal perverznih, spolnih vsebin, ki so škodljive. Načrtovalci teh platform tako spretno posejejo te vsebine, da pride do redne uporabe teh omrežij in skrivanja. Časi na platformah so vse daljši, mladostniku je nerodno, še bolj skriva, mi ne upamo vprašati, izgubili smo stik s tem, kaj tam gleda (v glavnem velja to za fante). Od 13. leta naprej se vsebine pojavljajo tudi tam, kjer se ne bi smele, še malo sami poiščejo in te podobe ostanejo za celo življenje, ne da se jih izbrisati, prinašajo veliko težkih občutij in pustijo globoke rane.«

'Sveto brezdelje' je lahko zelo kreativen čas
'Sveto brezdelje' je lahko zelo kreativen čas © Daniela Dimitrova / Pixabay

Pomembno je odpreti vrata prijateljem otrok.

»Če bomo vabili njene, njegove prijatelje na rojstni dan, izlete, ti postanejo del družine. Ta generacija mladih ima prednost, da mladostniki ne bežijo več od doma. Mi smo se izogibali staršev, ker smo vedeli, da nam bodo naložili kakšno delo ali kaj prepovedali, zato smo šli na ulico, kjer smo imeli svobodo. Otroci, ki so doma, se doma počutijo v redu. Skupna kosila, skupno preživljanja časa ob igri, gledanju filma, to pomeni, da je otroku doma varno. Včasih niso tako pogosto domov vabili vrstnike, danes pa se vedno najde soba, kjer se lahko mladi družijo in to je najboljša varovalka pred internetnimi zasvojenostmi in zlorabami.«

Mladostniki so res močno navezani na sovrstnike. To je nekaj naravnega, da se začuti samostojnega, napol odraslega in vrstniški odziv, ki ga dobi, je tako pomemben.

Morda bi rekla spodbudno besedo tistim, ki jim čez leto ni šlo dobro in jih čakajo popravni izpiti. Občutki krivde, sramu, manjvrednosti … vse to se pomeša v mladih dušah.

»Občutki globoke poraženosti in nesposobnosti so ponavadi skrita. Slabe ocene ne pridejo z danes na jutri, to ni stvar »slabega dne«. Zadaj je celo šolsko leto, ko nihče ni spremljal tega otroka, da bi videl, koliko se zmore učiti, a je pretežko, kakšne ocene imajo ostali … Če bi odrasli imeli vpogled, kaj se dogaja, bi se lahko popravnemu izpitu izognili ali nekaj naredili, šli v šolo na govorilne ure, poiskali inštruktorje. Slabe ocene otroka so to tudi slaba ocena staršem, ki se niso zanimali dovolj, čeprav dostikrat ponavljamo, da je šola otrokova obveznost in odgovornost. To drži, naša obveznost pa je, da bo otrok opravil šolsko obveznost. Spremljanje in zanimanje sta dve stvari, ki se ju moramo starši naučiti. Spremljanje je priganjanje. Zanimanje ne pomeni samo preverjanje: A je vse v redu? Kako je bilo v šoli? Koliko si pisal? To ni zanimanje. Otrok mora čutiti, da se nekdo zanima za njegov notranji svet. Iz notranjega sveta je prišla ta enka, ker se noben ni zanimal, kaj se v njem dogaja.«

Soočamo se s kronično neprespanostjo otrok, ki je dosti bolj pogubna kot če so neprespani odrasli. Če se primanjkljaj spanca nabira, je vikend skrajni čas, da se otroci naspijo.

Se pa zgodi, da nekdo res nečesa ne zmore. Ni gimnazija za vse …

»Snov za gimnazije se je zgostila in je bolj zahtevna. Mladostnik rabi svetovanje ali uho staršev, da sam presodi, če bo zamenjal šolo, kako bo tam, bo zmogel, potem s starši naredi nekaj preizkusov, pregleda zvezke z druge šole. Starši mu pomagajo preveriti, kam gre, da ne bi šel na slabše. Ključno je spremljanje in zanimanje. So pa take odločitve velike prelomnice. Ni konec sveta zamenjati šolo, razred, smer, program, če je to narejeno s spremljanjem. Otrok hitro poroča ali pokaže, da je boljše, drugače.«

Počitnice so na seznamu stresnih dogodkov uvrščene na sredino. Prazniki, počitnice, dopusti so lahko zelo stresni.

Veliko otrok v bolezni preživlja šolsko leto. To so res veliki borci skupaj s starši, potrebujejo še več opore in zanje bo počitniški čas čisto drugačen …

»Tudi oni bodo rabili spremljanje. Odrasli se veliko osredotočimo na bolezen, kaj je narobe, ne smemo pa pozabiti, da otrok teh naših strahov nujno ne deli, ne vidi posledic, kam lahko ta bolezen pripelje, kaj se bo zgodilo čez leto, 20 let … Vsi ti strahovi so naši. Mi jih vidimo, ampak ne smemo z njimi obremenjevati otroka. Spremljamo ga v njegovem doživljanju. Če je vesel, da gre na bolje, smo veseli tudi mi, mu pa ne dajemo lažnih upov. Pristen stik, ne prestrašen ali izumetničeno optimističen, otroci najbolj pogrešajo in je najbolj zdravilen.«

Vabljeni k poslušanju oddaje.

Za življenje
Uporabljene plastenke (photo: Pixabay) Uporabljene plastenke (photo: Pixabay)

Res to potrebujem?

Praznujemo dan Zemlje – našega skupnega doma, kakor se večkrat izrazi papež Frančišek. Na svetovni in tudi slovenski ravni poteka več pobud, v katere naj bi bila vključena več kot milijarda ljudi ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.