Bi Jezus tudi danes naročil naj damo: »Cesarju, kar je cesarjevega?«
Spoštujmo državnike! Pričakujemo spoštovanje!
Komentarji Tadej Sadar
Lahko bi se zgodilo na stopnišču pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani, ali pa med stolnico in semeniščem... učitelj, oblečen v dolgo haljo, z brado, bi govoril mimoidočim o smislu življenja. Ob njem bi se nabirala množica in nekdo bi ga vprašal: Ali naj spoštujemo in zaupamo takšnim voditeljem, kot jih imamo danes v državi? Z veliko mero gotovosti lahko napovemo njegov odgovor, ki je star že dva tisoč let: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega.«
Sam sem vedno zagovarjal spoštovanje institucij, ker predstavljajo temelj države in pri nas tudi demokracije. Tako tudi trenutne predstavnike; premierja, predsednico države, predsednico državnega zbora, če omenim samo najvišje. Nenazadnje gre tudi za spoštovanje sodržavljanov, ki so z večino potrdili njihovo demokratično izvolitev, pa naj je to meni po volji ali ne. Žal se tukaj moje spoštovanje, ob tako očitnem teptanju temeljnih človeških norm, konča. Za potrebe dnevne politike se rušijo same korenine skupnosti, ki ji pripadamo vsi državljani in o tem moramo govoriti, z upanjem, da so še ušesa, ki prisluhnejo.
Zakaj varuh molči?
Na nedavnem posvetu v državnem svetu z dolgim naslovom: »Pravni, moralni in psihološki izzivi omejevanja svobode izražanja ter kultura dialoga,« je eden od poslušalcev takole izrazil ogorčenje nad molkom varuha človekovih pravic: »Zakaj varuh molči, ko bi moral zagovarjati dostojen pokop pobitih Romov? Zakaj molči, ko je popackan spomenik sprave? Zakaj molči ob posegih v zasebno lastnino kmetov ob gradnji kanala 0, zakaj molči in ne zaščiti ustavne pravice do pitne vode?« Temu bi dodal, da ob varuhu večinoma molčijo tudi drugi, ki bi ob tem morali kaj reči in še, da me v dno duše zaboli aroganca, oziroma kar poniglavost, ob ukinitvi praznika spomina na žrtve komunističnega nasilja, ko se ob umanjkanju osnovnega poznavanja političnega bontona, ves politični vrh odpove sodelovanju pri maši za Domovino, ob hkratnem vnovičnem postavljanju kipa Titu, ki je s slogani: Dol z buržoazijo, sebi preskrbel vsaj toliko gradov po Jugoslaviji, kot jih je imel njegov predhodnik, ki se je zgolj drugače imenoval, ne maršal, ampak kralj.
Kako v družbi, v kateri živimo, sploh priti do dialoga, če je politika pripravljena žrtvovati temeljne civilizacijske norme in so novinarji za mesečno mezdo pripravljeni pisati mimo vseh razumnih in zgodovinskih dejstev, ter so ljudje, utrujeni od vsakdana, prisiljeni spremljati zgolj še naslove člankov in zabavljaško sceno, ki čisto mimogrede, s kakšnim smešnim pamfletom poskrbi za popularizacijo ali pa za osmešenje nekega politika. Raven komentarjev na družbenih omrežjih je večinoma zvedena na naši-vaši in na temu primerne zmerljivke, vsebine je zelo, zelo malo.
Svoboda nam dovoljuje izražanje, ne dovoljuje pa nam enakovrednega položaja s sogovornikom.
Veliko je govora o kulturi dialoga, pa bi se ob tem morali zavedati tudi, da se ta ne začne in konča s primerno uporabo besed, ampak tudi s primernim spoštovanjem sogovornika. Če si že dovolimo svobodo in komuniciramo z nekom na drugi strani, ki je morda bistveno bolje podkovan, nam že kultura odnosov narekuje držo podrejenosti. Svoboda nam dovoljuje izražanje, ne dovoljuje pa nam enakovrednega položaja s sogovornikom, če je ta strokovno ali izkušenjsko na višji ravni.
Nedopustno je, kar je ugotovitev mnogih strokovnjakov, da si v nekem soočenju nasproti sedita navaden občan, oborožen s fragmenti iz googla in na drugi strani doktor fizike ali medicine, pozicija pa ju postavlja v povsem enakovreden položaj. Velikokrat se zgodi, da je, sicer vrhunski strokovnjak, na verbalni ravni povsem poražen in posledično obvelja neka resnica, ki z realnostjo nima nič skupnega.
Če sem že začel s stavki iz Svetega Pisma, pa naj še končam. Že zelo dolgo se gibljemo v prostoru, ki je nasičen z najbolj izbranimi besedami o spoštovanju, enakopravnosti, svobodi... če bi vse te besede meso postale, bi bili zelo blizu raja na Zemlji že sedaj.
