Cvetoče korenine moje domovine

Komentar tedna | 23.06.2023, 14:20 Leon Kernel

Za uvod parafraziram misel slovenskega zamejskega pesnika, pisatelja in novinarja Marija Čuka: "Spominjanje ni vračanje v preteklost z namenom, da bi tam ostali, ampak nujen pogoj, da lahko živimo sedanjost in verjamemo v ustvarjalno prihodnost."

Imeti lastno državo in domovino ni nič samo po sebi umevnega. Tako, kot ni nič samo po sebi umevnega, da imamo dom, kjer se počutimo varne in sprejete. Domovina je tista, ki nas sprejema, kakor nas sprejema tudi dom. Brezdomec pa je tisti, ki nima več doma. Zato, ker se tam ni počutil sprejetega, ker so mu dom vzeli, ga iz doma pregnali, mu prepovedali vrnitev. Enako je z domovino. Enako je z državo.

Preteklost trdno stoji na naših skupnih koreninah, ki dajejo zagotovilo rasti, ne samo sedanjosti, ampak tudi prihodnosti.

Korenine trdne družine so danes napadane bolj kot kdaj koli v zgodovini. Ob tem se skriti rušitelji družine sklicujejo na lažno varovanje človekovih pravic za njegovo popolno osvoboditev. Pri tem uporabijo tudi digitalno preobrazbo kot učinkovito orodje. Kot pomoč tej moderni usmeritvi poudarjajo nujnost zelenega prehoda, za katerim tako preparirani javnosti skrivajo dejstva neslutenih dobičkov raznovrstnih forumov in skritih posameznikov.

Korenine slovenskega, materinega jezika so prav tako napadane. Tudi v imenu globalizacije in naprednosti. Ali ravnajo tako, kot Slovenci s svojim jezikom, tudi veliki narodi s svojimi jeziki? V okviru evropskega projekta sem imel na obisku nižje razrede slovenske zamejske osnovne šole. Med hojo v naravi se za nama s profesorico zasliši pogovor učenk v italijanščini. Profesorica se obrne in reče: »Prosim, v slovenščini.« In pogovor med sošolkama se je nadaljeval v slovenščini, čeprav govorki nista imeli samo slovenskih staršev. Ko je kdaj njun pogovor spet zašel v italijanščino, je svoj opomin profesorica ponovila in pogovor je spet stekel v lepi slovenščini. Se nam zdi to morda nenavadno za pogovorni jezik naših otrok in mladine? Nam je res slovenščina še vrednota? Smo mladim, ki iščejo pri nas odraslih zgled, res še vzor?

Kaj pa narod? Današnje vztrajno omalovaževanje, pa tudi zanikanje slovenskega naroda v naši državi, usmerjajo našega človeka v vlogo državljana sveta, ki pa ne bo pristal v svetovnem raju, kot nam ga obljubljajo, ampak v nezavednem, prisilnem suženjstvu potrošništva in dirigiranega enoumja.

Kaj pa kultura? Je moderna, avantgardna kultura, res še kultura, ali skrivno rakovo razraščajoča antikultura? Kaj pa vrednote? Ne samo, da so javno napadane vrednote naših prednikov, želijo jih narediti relativne, da oslabljene lažje postanejo plen iger tistih, ki nam vztrajno, s strupom zalivajo naše korenine in jih potem še režejo v imenu popolne osvoboditve posameznika. O bontonu danes mladi skoraj ne slišijo več in se ga jim seveda zato ni treba več držati. Tudi o dolžnostih slišijo zelo malo, o pravicah pa veliko. Vzgoja za človeka vredno življenje: kaj je že to? Družba zato počasi razpada na obupane posameznike, ki prejemajo odmerke spletne omame, da lahko še živijo in ob tem nemočni dovolijo razgradnjo sveta vrednot preteklih rodov.

Vera? Vera ni tisto, kar Bog zahteva od nas – to je religija. Vera je prepričanje o tem, kaj ljubeči Bog dobrega dela za vsakega od nas, tako v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti. In prav nasilno rezanje korenin vere je danes prioritetna naloga skritih usmerjevalcev sveta, ki jih kot svoje sužnje nezavedno vodi gospodar tega sveta - hudič. Namesto vere v pravega Boga ljudem razvitega (digitaliziranega) sveta skrito ponujajo spletno religijo, ki ima en sam namen: spraviti večino ljudi na skupni imenovalec ne-človeka, ubogljivega robota, ki ga bo – oziroma ga že - vodi umetna inteligenca. Umetna inteligenca naj bi poglobila razmišljanje človeka, ker mu ne bo več potrebno iskati podatke. V resnici pa želi utopiti poglobljeno, zdravo razmišljanje in vrednotenje, s teorijo o več resnicah ukiniti moralo in etiko, odstraniti povezavo človeka s svojim Stvarnikom in mu pravega Boga, ki ljubi človeka, nadomestiti s svojimi lažnimi bogovi zasvojitev. Ljudi zapira v zlato kletko, ki ima en sam izhod: klavnico. In tak človek si bo želel smrt, ker bo osebna neubogljivost (neprilagodljivost) na koncu postala kriminalno dejanje – to je bilo preizkušeno in videno že velikokrat v človeški zgodovini v vseh totalitarizmih . Za novo dobo bodo (so že) koristni le ljudje, ki prinašajo dobiček skritim roparjem človeških duš. Vsi ostali postajajo (postajamo) odveč, ko prestopimo tolerančni prag iz ozadja določene koristnosti.

Domovina, država, narod pa lahko obstajajo in obstanejo samo, če imajo svoje trdne korenine, ki so hkrati tudi korenine človeka in človeštva. In Slovencem je bila po tisočletnih hrepenenjih dana lastna država Slovenija. Tako so tudi begunci in izseljenci ter zdomci dobili nazaj svojo domovino, za katero so toliko hudega prestali.

A tudi ob osamosvojitvi se je del politike in kapitala, ki jim slovenska osamosvojitev ni bila po godu, hitro prelevil v skrite usmerjevalce javnega mnenja in usmerjevalce javnega šolstva, da bi vse vrednote osamosvojitve postopoma zrelativizirali in jih obrnil v korist svojih gospodarjev iz ozadja. Je morda tako omalovaževanje države, naroda, jezika, javno dovoljeno tudi v Ameriki?

Pravijo, da smo vsi ovce. Pa vemo, kdo je naš pastir?

Rešitve?

Učili so nas, da je v naravi neizprosen boj za obstanek, pa to seveda ne drži. V naravi in pri človeku prevladuje predvsem sodelovanje in medsebojna pomoč. Samo z Božjimi očmi je potrebno zreti na bližnjega in dobro vselej premaguje zlo.

Bog vodi človeško zgodovino, vse stvarstvo. Bedi nad vsakim izmed nas, bedi nad našim ravnanjem, bedi tudi nad našo državo. In nas ljubi, kot ljubi tudi naše družine, naš jezik, naš narod, našo domovino, našo državo. Usmiljen je do vseh, tudi do krivičnih. Pomaga nam, da bi skupaj našli pravo pot k Njemu.

Vsi pedagogi smo otrokom, mladim in odraslim tudi pastirji. Od nas mladi pričakujejo, da smo jim zgled in vodniki. Preizkušajo nas, ali smo v svojem življenju dovolj trdni in ljubeči, da se tudi njim splača odrasti. Na nas vidijo naše veselje, naše vrednote in našo iskrenost. V nas iščejo Božje obličje, ki jih tudi prek nas vabi. Tudi za tako vzgojo ljubezni se trudimo v Društvu katoliških pedagogov Slovenije.

»Vi ste sol zemlje. /.../ Vi ste luč sveta. /.../ Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 55, 13-16)