Brez besed ni misli

Komentar tedna | 05.05.2023, 16:01 ddr. h.c. Marko Pavliha

Lanskega oktobra sem prejel izjemno zanimivo “klasično” pošto, ki me je razveselila in hkrati užalostila zaradi hitrega zatona osebne komunikacije, za katero ne potrebujemo pametnih telefonov, računalnikov, tablic in interneta. Najžlahtnejša so srečanja s telesno in duševno prisotnostjo vseh sodelujočih, poseben čar pa imajo lastnoročno napisana pisma in nasploh papir, vključno s tiskanimi knjigami.

Pisala mi je gospa Marinka Draksler, magistrica fizike iz Zasavja, ki jo novinarka in urednica Polona Malovrh opisuje kot kreativko po duši, neumorno zbiralko znanja in nabiralko svežih izkušenj, ki jih v ustvarjalnem procesu obogati in nadgradi. Čeprav je že v pokoju, prebira o fizikalnih in drugih novostih iz naravoslovja, predvsem pa študira družboslovno literaturo s področja psihologije, sociologije, teologije, zgodovine in nevrologije. Marinka nima računalnika, ima pa za seboj več kot petnajst tisoč ur poglobljenega branja, med katerim se je dokopala do številnih presenetljivih zaključkov o ljubezni, sreči, čustvih, izvornih potrebah in vplivu vzgoje. Izdelala je model možganov, ki ga je oblikovala po Bohrovem atomu in z njim nazorno prikazala spremembe v glavah posameznih generacij.

Gospa Draksler je v ovojnico priložila slikovito brošuro z naslovom Brez besed ni misli – mladi poznajo vse manj besed, katere vsebina nakazuje upadanje duševne zrelosti in tudi besednega zaklada podmladka. Kar 64 odstotkov otrok, starih do deset let, ne zmore prebrati in razumeti niti preproste zgodbe, 220 milijonov otrok pa sploh ne obiskuje šol! Prevladujoča permisivna vzgoja je pogubna, bralna pismenost in izobraževanje sta v globalni krizi, pandemije, okoljske nesreče, oboroženi spopadi in naraščajoče množice begunskih otrok pa vse to le še poglabljajo.

Če nimamo besed, ugotavlja italijanski filozof in psihoanalitik Umberto Galimberti, nam preostanejo gibi, kajti človeštvo se je razvilo od gibov do besed, zdaj pa se od besed vračamo h gibom. Zato Marinka namenja brošuro politikom, da bi razumeli

perečo problematiko in omogočili vzgojiteljem, da ustrezno poskrbijo za otroke, na katerih svet stoji ali pade. Večino "programov" namreč v otrokove možgane naloži okolje, predvsem starši, učitelji ali katerakoli odrasla oseba, ki skrbi za otrokovo uspešno odraščanje.

Mag. Draksler nam na zanimiv način prikaže bistvene značilnosti petih generacij, ki živijo po drugi svetovni vojni, čeprav so med nami, bogu hvala, tudi starejši ljudje, celo stoletniki. Za prehodno generacijo BB (baby boom), rojeno do leta 1960 in generacijo X, rojeno v obdobju od 1960 do 1980, je značilno, da so njuni pripadniki zreli, samostojni, imajo družine in bivališča, so ustrezno zaposljivi, se povzpnejo na vodilna mesta v družbi in so solidno seznanjeni z digitalno tehnologijo. Deležni so bili manj avtoritativne in represivne vzgoje kot njihovi starši, čeprav so še vedno navajeni na red in disciplino, zavedajoč se, da poleg pravic obstajajo tudi dolžnosti in odgovornosti. Imajo relativno bogat besedni zaklad, zato samostojno razmišljajo, rešujejo izzive in ustvarjajo.

Sledi obdobje permisivne vzgoje, ki je značilna za generacijo Y, za t.i. milenijce, ki so se rodili med leti 1980 in 1995. V manjši meri so samostojni, zreli in pripravljeni na oblikovanje lastnih družin, so slabše zaposljivi, težko razumejo hierarhično strukturo družbe in jo zavračajo, odvisni so od ekranov, ki jim pretežno nadomeščajo knjige. Zato je njihov besedni zaklad oziroma materni jezik okleščen, prednjačijo zgolj pragmatična angleščina in digitalni jeziki na rovaš samostojnega razmišljanja, ki izrazito nazaduje.

Še bolj permisivno-digitalna vzgoja pa je doletela generacijo Z, facebookerje, današnje šolarje, dijake, vajence, študente in menda zelo iskane delavce, ki so se rodili med letoma 1995 in 2010. So duševno nezreli, nesposobni samostojnega preživetja in sklepanja partnerskih odnosov, nezmožni so neposredne komunikacije in vselej pripravljeni na upor. Njihov besedni zaklad je beraški, prav tako samostojno razmišljanje. Ekranom posvečajo pretežni del budnega časa, možgani so vse bolj "kratkovidni", izrazit je "efekt gumijaste roke", s katerim opisujemo občutek, da je vsebina interneta del uporabnika.

Naposled je tu generacija HI, hikikomori, volčji otroci, rojeni po letu 2010. Kmalu po rojstvu so napoteni v "digitalni gozd," kjer jih skoraj brez prisotnosti staršev vzgajajo "digitalni volkovi" oziroma prikazni iz navideznega sveta. Besed skorajda ne poznajo, razen nekaj malega angleških, zato ne bodo zmogli samostojno razmišljati, niti ne preživeti v resničnem svetu, saj so večino časa prepuščeni virtualnosti. Zaradi osamljenosti in izoliranosti bo naraščala depresija, vse več bo najbrž tudi raznovrstnih zasvojenosti.

Bistveni problem sodobne družbe torej predstavlja kvarni vpliv permisivne vzgoje in nove tehnologije na (ne)razvoj mladih možganov. Šele ko bomo odrasli spoznali, da otroška osebnost za svoje oblikovanje potrebuje starejšega človeka, bomo spet zmožni poskrbeti za družbo, ki bo imela prihodnost. Marinka Draksler zatorej poziva politike, da sprejmejo prenovljeno zakonodajo, ki bo med drugim omogočala najmanj enemu staršu, da po rojstvu otroka ostane doma ali dela za skrajšani delovni čas vsaj do začetka osnovne šole, z možnostjo podaljšanja. Ker gre za opravljanje najpomembnejše službe oziroma poslanstva, bi si zaslužil primeren dohodek, po preteku aktivnega obdobja ozaveščenega vzgajanja pa bi se mu morala omogočiti ponovna zaposlitev.

Cilj projekta je, da se vrne otrokom otroštvo, mladim upanje v prihodnost in človeštvu zagotovi obstanek. Skrajni čas je, da se zopet počlovečimo s pomočjo holistične vzgoje, katere ključen del je, poleg psihičnih in telesnih razsežnosti, tudi duhovnost, torej celostno oblikovanje človeka. Otroke bi vzgajali z logopedagogiko, da bi se naučili poiskati smisel, krepiti vest in uriti samopreseganje. Ponotranjili bi etiko, moralo, knjige in besede, kajti kot nas je že davno posvaril pesnik Tone Pavček, nas bo pobralo, če ne bomo brali, ker brez besed ni misli.