Janja Kolenc: Začela sem se potiti, nisem mogla dihati, doživela sem panični napad

Družinska kateheza | 25.04.2023, 18:44 Mirjam Judež

Starša sta se ločila, ko je bila še majhna. Odraščala je v ateističnem okolju, kjer je bilo veliko pritiskov in občutkov nesprejetosti. Sledila so najstniška leta, zgodnja spolnost in končno splav. Kaj je potem doživljala Janja Kolenc in zakaj se je kljub temu, da ni bila verna in da je zagovarjala splav, odločila obrniti na Zavod Živim? Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Janja, morda se vrneva v vaše otroštvo. V kakšni družini ste odraščali?

»Moje zgodnje otroštvo je bilo srečno, čeprav sem odraščala v revščini. Mama in oče sta se poročila, ko je mama zanosila z mano. Oče se je imel za katolika, mama pa ni iz verne družine. Me je pa versko vzgajala mama po očetovi strani. Imela sem nekaj tiste otroške prijetne vere, peli smo pesmi, znala sem molitve … V tistem času je bila z mano otroška naivna vera. Sta se pa moja starša po nekaj letih začela prepirati in moje srečno otroštvo se je razblinilo zelo hitro, imela sem komaj 6, 7 let. Ko sta se starša razšla, sva se z mamo preselili k njenim staršem. Še prvo leto sem šla k verouku in prejela prvo sv. obhajilo, ker pa so bili mamini starši zelo proti veri in ker moje naivne molitve, da bi bila starša še kdaj skupaj, niso bile uslišane, sem zaključila, da Boga ni in vero izgubila, saj tudi podpore na tem področju nisem imela.«

Država bi morala poskrbeti za pomoč dekletom, ženam, ne pa, da se otroke ubija s tako lahkoto, brez vprašanja, a kaj potrebujete? Ni prav, da je splav prva in edina možnost, ki se jo ponudi. Ljudje, ki stopijo na to pot, se ne zavedajo posledic …

Kako se spominjate odraščanja? Ste kdaj doživljali jezo na Boga, razočaranje, iskanje?

»Iskanje je vsekakor bilo. Zelo zgodaj sem zatavala v poldrage kamne, astrologijo. Jeze niti nisem čutila. Hitro sem preklopila na to, da Boga ni, kot pride spoznanje, da tudi Božiček in Zobna vila ne obstajata. Zatavala sem v ezoteriko, že pri 12 letih sem risala astrološke karte …«

Kam vas je pot vodila naprej?

»V družini se žal nismo najbolje razumeli, zelo sem tavala. Oče ni bil najboljši. Občasno sem ga videla, a me ni podpiral ne materialno ne čustveno. V družini z mamo smo se slabo razumeli, so bile so čustvene in fizične zlorabe, padel je tudi kakšen udarec. Veliko sem bežala od doma k verni stari mami, ampak ona me ni mogla imeti pri sebi, ker je bila brez denarja in je imela le majhno stanovanje. Kar zgodaj sem se zatekala v alkohol, že v najstniških letih sem se srečala s spolnostjo, nasploh nisem imela neke usmeritve, ciljev, nisem vedela, kaj si želim v življenju. Eno leto, ko sem šla v srednji šoli do psihologinje, mi je predlagala življenje v stanovanjski skupnosti, a kmalu sem se zavedala, da bom morala pri 18 letih nazaj domov ali na svoje. Nisem videla poti, kje bom na varnem. V skupnosti sem zabluzila z alkoholom. Na začetku sem se malo postavila, so mi pomagali, potem sem šla pa v čudne vode.«

Česa si želi najstnik v teh letih, ko ste bili vi? Po čem ste hrepeneli?

»Ljubezni, varnosti, podpore, sprejemanja. Nič ni bilo prav, kar sem naredila. Morala sem se skregati, da sem si lahko izbrala šolo. Okolje je bilo tako, da sem se skrivala v knjigo, v kopalnico. Doma je bilo kričanje, bizarne zahteve, kar naprej neka napetost. V globini se nisem zavedala, kaj mi manjka. Dobesedno mi je bilo rečeno, da sem odpad. Kot moj oče, ki so ga stari starši po mamini strani zelo prezirali. Moja samopodoba je bila na dnu.«

Ste iskali potrditve pri fantih?

»Danes se tega zavedam, da sem ljubezen iskala drugje, v spolnosti. Verjela sem v to, da so avanture OK, kasneje pa sem se zelo zaljubila in to je bilo ravno takrat, ko sem zaključila v stanovanjski skupnosti. Zaljubila sva se oba. Zelo hitro sva začela živeti skupaj, kar je bil v resnici beg od doma. Sicer sva se imela rada, ampak to je bila najstniška ljubezen, ki ni bila zgrajena na trdnih temeljih.«

Moja pot k veri se je začela v Rahelinem vinogradu, a še vedno se postavljam na svoje noge. Tam sem lahko žalovala, jokala, doživela simbolično srečanje s svojim otrokom, ga imela priložnost poimenovati, se posloviti od njega, priznati, da je to življenje bilo in je zdaj pri Bogu … Za moje življenje sem doživela pomembno spoznanje, da mi je Bog odpustil moj največji greh, umor! Če to Bog odpušča, je res vsemogočen. Bog je velik!

Čez približno leto dni ste zanosili …

»Nisem si mislila, da se bo to zgodilo, saj sem jemala kontracepcijske tabletke, a sem pozabila na eno tabletko … To me je res šokiralo, presenetilo. Nisem vedela, kaj bi. Zanimivo je bilo, da kljub temu, da samo sebe nisem videla kot mamo, sem takoj začutila, da želim zaščititi mojega otroka in ga obdržati. Prva misel je bila splav, po drugi strani pa sem si želela zaščititi otroka, žal pa ni šlo v tej smeri. S fantom sva se pogovarjala, da bi dala otroka v posvojitev. Vedela sva, da ga midva ne bova imela, saj sva bila mlada, brez denarja in brez stanovanja, žal njegovim staršem to ni bilo po voji. Rekli so mi, da ga bom še bolj pogrešala, če ga dam v posvojitev, kot če ga splavim. Češ, opraviš in pozabiš, saj to še ni otrok. Sama sem verjela tej laži, da gre le za skupek celic, da to ni otrok, čeprav sem čutila drugače. Za splav sem se odločila, ker nisem imela podpore doma, ne nikjer drugje … Zdelo se je, da zame ni druge poti.«

Kako se spominjate tega postopka? So vam dali čas za razmislek? So povedali, kaj splav je, kakšne so fizične, psihične posledice?

»Tehnično so razložili, kako poteka, časa za razmislek, podpore pa ni bilo. Privoljenje za splav na internetu zelo splošno opiše posledice. Še fizičnih ne opiše vseh, psiholoških se pa sploh ne dotika. Niti pri splavu s tabletko, niti pri operativnem. Pri meni je bilo zelo na hitro, zelo tehnično. Takrat sem bila zelo otopela. Ko vzameš prvo tabletko, po dveh dneh prideš nazaj. Takrat dobiš še drugo tabletko, potem se začnejo zelo brutalne bolečine, pravzaprav popadki. Bila sem v sobici in v bolečinah čakala, da bo konec. Nekaj časa je bil z mano še moj takratni fant, potem so ga nagnali, ne vem, zakaj … Poklicali so me v ginekološko ambulanto, spomnim se, da sem se želela nagniti naprej in pogledati. Tudi oni se zavedajo, da to ni samo skupek celic, ker sta obe, sestra in zdravnica, rekli, da tega res ne rabim gledati. Zakaj ne? Saj je samo skupek celic … Bolečine so trajale še nekaj dni in noči, spremljale so jih hude krvavitve …«

Kako se spominjate obdobja po splavu?

»Razen bolečin sem čustveno čisto otopela, nisem niti pogrešala otroka, nekako sem to potlačila globoko vase, češ, gremo naprej z življenjem, nazaj v službo. Je kar trajalo, preden sem se začela zavedati, da nekaj ni ok. Predramil film, ki je precej nazorno pokazal, kako si je ženska na začetku 20. stoletja vzela napravo, s katero si je posesala plod otroka. Ko je šla po stopnicah, je iz nje kapljala kri. V kinu mi je začelo šumeti v ušesih, začela sem se potiti, nisem mogla dihati. Šele kasneje sem izvedela, da je bil to panični napad. Mislila sem, da se je telo odzvalo po spominu na bolečine, ki so spremljale splav. A v resnici je bilo psihološko, samo si tega še nisem priznala.«

Sta s fantom ostala skupaj?

»V sebi sem imela toliko jeze, zamere, ker me ni podprl, ker ni bil moški, ker ni stal za mano, rekel staršem, kaj si želim in kakšna je moja odločitev. Videla sem ga kot šibkega moškega, zato nisva ostala skupaj.«

Kako ste živeli naprej s tem težkim nahrbtnikom?

»Že iz otroštva sem imela slabo samopodobo, po splavu pa je bila res na dnu. Na površini sem vedela, da sem sposobna, pametna, ampak globoko pa ne. V službi sem se pustila zelo izkoriščati. Začele so se mi psihične in fizične bolezni. Moje življenje je šlo na bolje, spoznala sem novega fanta, zelo sva se razumela, ampak me je nekaj grizlo. 6 let po splavu sem zbolela za depresijo. V tistem obdobju sem bila zelo feministično naravnana, velika podpornica splava, sovražnica vere in vernikov. Nisem vedela, kako iz depresije. Zame je bilo vse brez smisla, bila sem obupana. Ob delu sem delala še višjo šolo, ampak nisem videla, kam moje življenje sploh pelje. Oba s sedanjim možem, takrat fantom, sva izgubila službo in oba sva imela ogromno časa zase. Jaz sem v tistem času dokončala šolo, naredila izpit za avto, začela sem delati na sebi. Mene je takrat zelo vodil Sv. Duh, ker sem prišla do določenih zaključkov o sebi, med drugim tudi to, da smo vsi odgovorni za svoje življenje, svoja dejanja, ne glede na okoliščine. Ni človeka na svetu, ki ne bi imel kdaj težkih okoliščin, je pa naša odločitev, a bomo dobri ljudje ali bomo zbluzili, delali slabe stvari. Takrat sem se počasi začela dotikati splava in prvič poiskala zavod Živim, pa čeprav bolj iz provokacije. Takrat si še nisem priznala, da je to moje breme, da me splav potiska v depresijo, a počasi sem prišla tudi do tega spoznanja. Dobila sem novo super službo, vse se mi je začelo nekako postavljati … Okoliščine so bile boljše, mene pa je še vedno nekaj grizlo in vsake toliko priplavalo na površje. Še vedno sem imela depresijo, eno obdobje sem bila na antidepresivih, nisem imela nekih ciljev, bila sem zadovoljna z življenjem, a živela sem dan za dnem … Vse življenje imam težave s spanjem in neke noči sem se premetavala, se spraševala, kaj me muči. Pa je Sv. Duh povedal … Takrat sem vzela telefon in poslala mail na Zavod Živim, da sem naredila splav, da ne vem, kam bi se lahko obrnila … To dejanje je bilo proti vsem mojim načelom: bila sem nevernica, vse sem sovražila. Pa sem si rekla, kaj se mi bo zgodilo hudega, saj ne more biti slabše. Sprejela sem, da bo, kar bo.«

Kakšen odziv ste doživeli?

»Tako sočutno, prijetno srečanje v živo sva imeli s Katarino, ki me je zelo hitro nagovorila, naj se udeležim duhovnih vaj Rahelin vinograd, ki so bile res velika milost. Moja pot k veri se je tam začela, a še vedno se postavljam na svoje noge. Tam sem lahko žalovala, jokala, doživela simbolično srečanje s svojim otrokom, ga imela priložnost poimenovati, se posloviti od njega v žalni slovesnosti, priznati, da je to življenje bilo in je zdaj pri Bogu … Za moje življenje sem doživela pomembno spoznanje, da mi Bog odpušča, da sem svobodna. Moj največji greh, umor, mi je bil odpuščen. Če to Bog odpušča, je res vsemogočen. Bog je velik!«

Predramil me je film, ki je precej nazorno pokazal, kako si je ženska na začetku 20. stoletja vzela napravo, s katero si je posesala plod otroka. Ko je šla po stopnicah, je iz nje kapljala kri. V kinu mi je začelo šumeti v ušesih, začela sem se potiti, nisem mogla dihati. Imela sem panični napad.

Kako bi opisali pot vere, ki se je začela na Rahelinem vinogradu?

»Takrat sem šla tudi k spovedi. Globoko pri sebi sem rekla, da sem verna, okolici pa tega nekako nisem upala priznati. Moja okolica je več ali manj neverna, tudi moj mož ni veren. Želim si, da bi bilo tako, kot rečejo nekateri, da se jim je vse obrnilo čez noč. Svojo vero sem skrivala, saj je bil prisoten strah pred odzivom, pred izgubo prijateljev, družine. Bog pa me je vedno klical, češ, saj vidiš, da ti je bolje z mano. Vedno bolj me je zanimala zgodovina krščanstva, obiskovala sem celo katehumenat in lani prejela zakrament sv. birme. Tudi to moje odkrivanje vere je razlog, da pričujem, da splav ni OK!«

Če primerjate obdobje, ko Jezusa nista poznali in danes, ko lahko rečete, da je z vami, kje vidite razlike?

»Glavna razlika je, ko pride do težkih situacij, ki jih je bilo zadnje čase ogromno, celo več kot prej. Zanesem se na Boga, je moja opora. Še vedno je težko, ker sem navajena, da vse zmorem sama, s trmo, ampak ko se spomnim, si dovolim opreti se na Boga. Tako je veliko lažje, z molitvijo, z ljudmi, ki iskreno živijo svojo vero. Kot skupnost lahko močno podpremo drug drugega, širimo svojo vero, povemo, kaj je resnica. Počutim se sprejeto od ljudi in Boga, čutim, da me ima Bog rad kljub svoji zgodovini.«

Poklicali so me v ginekološko ambulanto, spomnim se, da sem se želela nagniti naprej in pogledati. Tudi oni se zavedajo, da splavljen zarodek ni samo skupek celic, ker sta obe, sestra in zdravnica, rekli, da tega res ne rabim gledati. Zakaj ne? Saj je samo skupek celic …

Nedavno smo slišali nova prizadevanja, da bi bil splav popolnoma krit iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kako vi gledate na to zahtevo?

»Fokus medicine bi moral biti, da se življenje podpre, zdravi, mu pomaga. Tudi sama sem živela to miselnost, lahko jo razumem, ampak je napačna. Gledati bi morali, da se ženskam pomaga, jih podpre, ne glede na razlog, ki je zadaj (revščina, zdravstvene težave). Država bi morala poskrbeti za pomoč dekletom, ženam, ne pa, da se otroke ubija in to počne s tako lahkoto, brez vprašanja, a kaj potrebujete? Ni prav, da je splav prva in edina možnost, ki se jo ponudi. To je napačno, zgrešeno in ljudje, ki gredo na to pot, ne vejo, kakšne so posledice, če se bodo odločili za splav. Mislim, da je mnogo žensk, ki trpi v tem, kot sem jaz, pa si tega še ne priznajo.«

Na Rahelinem vinogradu ste verjetno slišali tudi druge matere, ki doživljajo podobno.

»Sama sem v ekipi Rahelinega vinograda in srečujem ženske mojih let, mlajše, starejše, ki prihajajo iz razno raznih okoliščin, katoliških, nevernih, iz drugih ver, zadaj je lahko droga … Lahko se obrnejo na nas! Želim si, da bi se še več žensk soočilo s to bolečino. Se najde tudi kak provokator, pa si mislim: Punca, nekaj imaš že za seboj, molim zate, Bog, daj, naj stopi na pot odrešenja.«

Ko sta se starša razšla, sva se z mamo preselili k njenim staršem. Še prvo leto sem šla k verouku in prejela prvo sv. obhajilo, ker pa so bili mamini starši zelo proti veri in ker moje naivne molitve, da bi bila starša še kdaj skupaj, niso bile uslišane, sem zaključila, da Boga ni in vero izgubila, saj nisem imela podpore.

Odrešenje je možno za vsakega, ne glede na to, kaj se mu/ji je zgodilo v življenju …

»Sebe sem dojemala kot izmeček, kot nevredno. To, da je odrešenje možno, je najbolj pomembno za ženske, ki trpijo, ki si ne dovolijo obžalovati, žalovati za svojim otrokom. Pomembno je sporočilo, da je možno, da je Bog velik in so naši otroci pri Njem!«