Blaž LesnikBlaž Lesnik
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Rok MihevcRok Mihevc
Pogovor z zakoncema Doljak je vodil Benjamin Siter iz DiŽ (levo) (foto: Matjaž Maležič)
Pogovor z zakoncema Doljak je vodil Benjamin Siter iz DiŽ (levo) | (foto: Matjaž Maležič)

Zakonca Doljak: Sva del večjega načrta, ki je bil napisan prav za naju

Družinska kateheza | 20.04.2023, 09:33 Mirjam Judež

V Družinski katehezi smo objavili pogovor ob predstavitvi knjige Sare Ahlin Doljak z naslovom: Da, življenje! Avtorica je odvetnica in mediatorka in izredna profesorica prava, še prej pa predana žena možu Bojanu in ljubeča mama Valentina in Maje. Če jo kdo vpraša, kako ji gre, včasih reče: »Oh, imam multiplo sklerozo. Razen tega mi gre odlično.« Bolezen ji je veliko vzela. Možnost premikanja nog in rok, možnost govora ter neodvisnosti od pomoči drugih in od medicinskih pripomočkov. Ni pa ji vzela veselja do življenja. Nasprotno. Pravi, da ji je bolezen veliko dala. Spoznala je mnogo ljudi, za kar je hvaležna. Svoja spoznanja in srečanja z ljudmi in Božjimi dotiki je stkala v knjigo DA, Življenje! Z možem Bojanom pričujeta o življenju ljubezni, ki ga vsak dan znova sprejemata in darujeta.

Vsaka družina kdaj doživi kakšen križev pot, pa tudi trenutke vstajenja. Uspešna pravnica in predavateljica je pred leti zbolela za sklerozo multipleks. To pa je ni ustavilo. Še vedno je zelo aktivna, predvsem pa živi notranje življenje odnosa z Bogom. Zaradi nekega posega, ki je pustil posledice, že 4 leta ne more govoriti, komunicira z računalnikom. Še vedno predava, se udeležuje dogodkov in ostaja pravnica, da lahko pomaga ljudem. Svoja razmišljanja, ki jih objavlja prek Facebooka, je objavila v knjigi "Da, življenje". Zanimiv in globok pogovor je vodil Benjamin Siter iz Družine in Življenja, za radio pa ga je uredila Marjana Debevec.

Sara, kako sta se združili vajini poti?

Sara: »Najin začetek, ko sem ozrem po 28 letih nazaj, mi vedno privabi nasmeh na obraz. Lahko bi se z Bojanom srečala že veliko prej, saj sva oba obiskovala isti letnik iste gimnazije, le v sosednjem razredu sva bila. Vse do informativnih dnevov v 4. letniku nisem vedela, kdo je Bojan, saj ga nisem nikoli srečala na hodniku, plesu ali zunaj šole. To daje slutiti, da sem bila najstnica, ki je je bilo povsod veliko. V naši družini sta bila šport in storilnost glavno vodilo. Oba starša sta bila trenerja, moja mladost je bila zapisana športu, šoli in obšolskim aktivnostim. Celo krožek ročnih del in košarko sem obiskovala in bila vrsto let predsednica razredne in kasneje šolske skupnosti. Moj prvi stik z Bojanom je bil na sprejemnih izpitih na fakulteti za farmacijo in najina srečevanja so se nadaljevala ves prvi letnik vse do 25. januarja do 1995, ko sem Bojanu povedala, da se želim z njim postarati.«

Bojan: »Sara mi je januarja poslala pismo, da bi se rada starala z menoj. Bil sem zaprepaden, da me ima rad nekdo, ki ni moj sorodnik. Poznala sva se že od prej, da pa ima ona take namene z menoj, se mi ni sanjalo. Jaz bi verjetno še 20 let živel, ne da bi dal kakšno pobudo. Saj sem bil zaljubljen, ampak vedno v napačno. Šel sem do Sare, rekel, da bova par, ampak da še par mesecev ne utegnem, ker nekoga spremljam na katehumenatu, potem pa lahko. Ko si v takem zaprepadenem stanju, težko racionalno sprejemaš odločitve. Jaz sem zelo počasen in preudaren, Sara pa je očitno tudi zelo potrpežljiva punca.«

Trpljenje je del človekovega življenja in se mu človek ne more izogniti. Že po prvih tednih takega življenja sem imela pred seboj svetlo točko, ki mu pravim upanje. Osmisliti trpljenje brez vere ne bi zmogla.

Sara je bila potrpežljiva tudi v čakanju na datum poroke, kajne?

Bojan: »Pri poroki so imeli največjo vlogo čevlji Sarine mame, ki jih je kupila že leta 1999. Na srečo njena noga takrat ni več rasla in sem rekel, da bodo čevlji še dobri kakšno leto ali dve. Leta 99 sem se izgovarjal na letnico, leta 2000 so se želeli vsi poročati in jaz kot riba, ki gre proti toku, sem se odločil, da midva še eno leto počakava. Leta 2001 letnica ni smela biti več izgovor, januarja sva se šla prijavit na urad, 5. 5. je bila ravno sobota in izbrala sva ta datum, da si ni težko zapomniti, kdaj imava obletnico poroke.«

Kmalu po poroki so se za vaju začele prve preizkušnje ... 

Sara: »Takoj po odločitvi, da se želim starati z Bojanom, sem stopila na pot vere, ker sem slutila, da je dobro, da sva kot fant in punca opolnomočena in zaščitena. Lepa, dokaj brezskrbna so bila najina skupna študentska leta razpeta med Mariborom, Ljubljano in Novo gorico. Pred poroko sva diplomirala, Bojan je zaključeval doktorat, sama sem se pripravljala na pravniški državni izpit. Bila sem storilnostno naravnana in hitra, po mojem scenariju naj bi takoj po poroki zanosila, pa sem se uštela. Ko sva se leto in pol po poroki vselila v najino stanovanje v Logatcu, je Bojan dobil štipendijo za podoktorski študij na Harvardu v Bostonu. Sama sem takrat delala v odvetniški pisarni. Začel se je najboljši resničnostni film po najboljšem scenariju, ki pa ni bil moj. 2003 sem se pridružila Bojanu v Bostonu, zaživela brezskrbno življenje žene, nadaljevala s študijem prava in spoznavala Boston. Bila sem žalostna, ker po skoraj 3 letih zakona v sebi še nisem začutila novega življenja. A dokaj kmalu sem izvedela, da pod srcem nosim prvorojenko Majo. Samo v Boston se je bilo treba preseliti. Sin Valentin se je napovedal pri Majinih 9 mesecih v Sloveniji. Sledilo je lepo obdobje, odprla sem svojo odvetniško pisarno v Logatcu, magistrirala. 2009 je za rakom zbolel moj brat, ki je pri komaj 43-letih umrl. Konec leta 2010 sva se veselila nove nosečnosti dvojčkov, ki pa se je končala s spontanim splavom.«

Sara: Kaj smo se v vsem tem času naučili kot zakonca in kot družina? Najprej to, da nas je dolgost mojega bivanja v bolnišnicah napolnila z neizmernim mirom. Pogovarjamo se o resnici, dajemo si priložnost, da se izrekajo besede, ki niso bile izrečene in ne spadajo v pravljice ali cenene filme. Mir, ki se je naselil v vse nas, je vreden več kot vsa bogastva sveta.

Kdo mladim pove, da je dobro biti poročen? Starši oznanjamo in pričujemo s svojim zgledom in dejanji, ne z besedami.

Bojan: »Kljub temu, da sem bil počasen, sem na poročni dan le vedel, da se poroka, zakon zgodi samo enkrat v življenju. Veličina obljube se mi je zdela samoumevna. Pred poroko sem shujšal 5 kilogramov in ne bi želel še enkrat skozi to (smeh). Najin odnos še vedno zori, še vedno se oblikujejo organčki, tkiva, nikakor nisva prišla na cilj idealnega odnosa in to je dobro. Veselim se tistega, kar pride.«

Kako in kdaj je prišlo do diagnoze, kako je vplivala na vajin odnos?

Bojan: »Sara je prej omenila izgubo 3. nosečnosti, bila sva na urgenci na božični predvečer. Življenje (Jezus) prihaja na svet, najino dragoceno življenje je pa odšlo. Sara je po posegu pozabljala, šepala, govor se ji je poslabšal … Vztrajal sem, da greva k nevrologu, Sara pa je vztrajala, da si mora samo odpočiti, ker je bil to hud stres. Potem so počasi začeli prihajati izvidi … Imel sem močno zaupanje, da sva ob vznožju nečesa velikega. Takrat še nisva vedela, kaj bi to bilo, a nek notranji oglas mi je povedal, da je bila obljuba »v bolezni in zdravju« mišljena resno in da bova zmogla, če bova objeta.«

Sara: »Ko so mi postavili diagnozo na veliki četrtek pred 12 leti, sem si pri vsakem zagonu bolezni v mislih rekla: Naj gre ta kelih mimo mene. Bila sem gola, slečena vseh zemeljskih stvari, v katerih sem uživala: smučati, igrati tenis, govoriti, potovati, voziti avto, biti svobodna in neodvisna od pomoči drugega. Lahko bi videla prihodnost, kjer bi vsaka izguba bila še ena priložnost za jezo in strah, ki bi bolela in skelela mojo dušo. Vpila in ječala sem v sebi, a nihče mi ni odgovoril. Vsak od nas lahko razume vprašanje: Zakaj si me zapustil? Nisem začela sprejemanje z izrekanjem: Če je Tvoja volja. Slišati sem morala glas niča na robovih mrzlega in ostrega vetra, se boriti s tišino, uravnotežiti v vedno večjem obupu in razočaranju med jezo in žalostjo zaradi pomanjkanja želenega notranjega odziva. Prve dni, mesece sem se počutila osamljena, soočena z bolečino in izgubo. V tej osamljenosti je bila izjemna človečnost, hrepenenje po odgovoru, rotenje, naj se prekine v srcu parajoča tišina. Bojan je čutil, da ne zmorem izraziti vse bolečine, saj je bila v meni nakopičena krivda, da nisem več žena, ki si jo zasluži. Bil je vztrajen in potrpežljiv v čakanju in mi vsak dan izkazoval naklonjenost in ljubezen, da sem po treh letih diagnoze začela iskreno deliti moj notranji svet z njim.«

Bojan: Ne kljub bolezni in kljub preizkušnjam, ampak prav zaradi grenkosti najinega življenja je hvaležnost, da imava drug drugega, neprecenljiva. Sva del večjega načrta, ki je bil napisan prav za naju.

Bojan, velikokrat poveš, da si bil ti tisti, ki je prvi potočil solzo.

Bojan: »Iz občutka veličine nečesa, ki prihaja. V smislu: Ne boj se, čeprav sta majhna, krhka, čeprav bo težko. Vsak odnos je na začetku nežna rastlinica, občutljiva, pa pride zmrzal, neurje … Ta občutek, da nisva sama: Ne boj se, zaradi njega so pritekle solze. Moški smo čustveni, mene take stvari zelo ganejo. Hvaležnost in majhnost v primerjavi s tem, kar naju objema, varuje, Ljubezen, ki nikoli ne mine, ki je večja od naju dveh.«

Sara napisala si, ko se je zdravje od 2011 postopoma slabšalo, da si še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, da boš vse zmogla: predavati, biti super mama, žena, odvetnica …

Sara: »Multipla skleroza se pogosto opisuje kot napredovanje izgub. Prilagoditve potekajo iz meseca v mesec, iz leta v leto. Največji izziv bolezni je opustiti navajenost na udobje in način življenja, ki sem ga imela, saj so prišli trenutki, ko me je vleklo v parajočo ranljivost. Ljudje se velikokrat obnašamo, da nam življenje mora nekaj dati brez napora, brez bolečine, da nam nekaj pripada. V opustitvi perfekcionizma je bilo najlepše, da sem se odprla Ljubezni. Mir in olajšanje sta me prežela od znotraj. Strah in navezanost na stvari, ki sta me omejevanja in povzročala, da sem se počutila odtujena in sama ločena od ljubimca moje duše, kot poimenujem Boga, in od meni dragih. Ob razmišljanju, da ničesar materialnega v mojem življenju ne želim izpustiti, sem bila zaprta pred ljubeznijo in pristnimi, iskrenimi odnosi. Verjemite mi, da je multipla skleroza nadležna in nepredvidljiva, a ko sem jo sprejela, sem učljiva in odkrivam čisto, neomadeževano, neokuženo ljubezen.«

Bojan: »Mogoče Sarino stremljenje po popolnosti potrebuje nekoga, ki je kamenček v kolesju tega perfekcionizma, sicer to kolesje melje in pregori. Jaz sem kamenček, ki to nekako moti in na koncu mi je Sara hvaležna, da se zna tudi ustaviti. Sin je med smučanjem Sari povedal, da je zelo dobro, da jaz nisem kot njegova mama in da je še bolje, da njegova mama ni taka kot oče. Bolj ko sta si dva različna, lepše je skupaj.«

Pogost odziv na preizkušnjo je jeza. Napisala si: »Jezilo me je veliko stvari … Pri 43 letih je za rakom umrl moj brat Samo. Občutki jezi so se mešali z občutki krivde.« Ne olepšuješ dogodkov in notranji svet naravno deliš z nami. Tvoja jeza je trajala vse do ponovnega rojstva junija 2017 …

Sara: »22. junija pred 6 leti sem bila sprejeta na nevrološko kliniko zaradi težkega požiranja, dihalne stiske … V sekundi me je soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanja življenje in smrti postavilo na glavo. Nisem vedela, če bom preživela. Med to izkušnjo sem razumela stvari, doživela ljubezen in mir, kot še nikoli prej. Počutila sem se varno, ljubljeno. Glavo sem imela prazno, brez misli, brez vprašanj. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenega strahu, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Tiste dni na intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, sicer pa kaj naj bi sploh še obdržala. Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se preredko ozirala na svarilna znamenja telesa in preslišala klic na pomoč svoje duše. Hvaležna sem, da sem našla stik s seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega časa, so moje novo rojstvo, začetek novega in boljšega. Po 6 letih sem še vedno radovedna in obenem spoštljiva do novega. Na intenzivni negi smo ob prvem snidenju vsi štirje jokali in se objeli. Bilo je pristno in nas še bolj povezalo v zavedanju, da smo skupaj močnejši.«

Bojan: »Takrat je iz skale pritekla voda, solze so kar tekle iz Sare. Tega dne ne bom nikoli pozabil. Ko sem želel Sari prinesti računalnik, da bi tam delala, so pred mano zaloputnili vrata, sestra mi je vsa vznemirjena naročila, naj počakam. Zdravnica je povedala, da je bilo hudo, da niso pričakovali krča glasilk in so dihanje s cevjo lahko vzpostavili po nekaj minutah.«

Sara, trenutki novega rojstva so pomenili rojstvo začetkov te knjige. Takrat si prvič začela pisati. Mnogi smo to spremljali sproti v objavah prek tvojega profila na Facebooku. Mnogim si odpirala oči duše, jih nagovarjala iz globin, ki so vrele iz tebe. Vidva kot par sta že dolgo časa izkušena pričevalca o pomenu dobrih odnosov, o zakonski zvezi, o preizkušnjah. Kako sta prišla na DiŽ-ev temeljni seminar Nepozabni trenutki za naju?

Bojan: »Dani in Vilma sta bila eno veliko naključje. Kot da se sredi dolge zime kar naenkrat pojavi svetloba in toplota. Na tem seminarju sem začutil onstranstvo, bila je globoka izkušnja. Reče se mu romantični vikend, ampak je tako dobro prepleten z bistvom življenja. Tam sem ugotovil, zakaj sem poročen, da je to veliko več kot da če dva živita pod isto streho. Saj sva čutila, da je biti v dvoje nekaj svetega. Da je tako sveto, sva odkrila šele na tem seminarju. Potem sva šla na nadaljevalni seminar, pa na teologijo telesa … Vse od takrat naprej pripisujeva DiŽ-u. Pred tem naju je bolj veter nosil, zdaj pa ima vse nek smisel, pot gradnje odnosa je bolj fokusirana. Brez DiŽ-a Bog ve, kje bi bila …«

Sara, besede: hvaležnost, veselje, mir, pogosto uporabiš, ko opisuješ sedanje stanje v vajinem domu in odnosu. Od kod prihajajo ti občutki?

Sara: »Hvaležna sem za ljubečo in podpirajočo družino, prijateljem, ki so me objeli z ljubeznijo in solzami. Hvaležna sem za priložnost, da sem spoznala odlične in sočutne ljudi na zdravstvenem področju, ki hodijo ob meni. Hvaležna sem za življenje, ki ga uokvirja prava ljubezen, ki mi omogoča, da sem Sara, ki rada živim. Ko razmišljam o osebi, ki bi lahko postala: ohola, nevedna in otopela v svetu prava, znanja in družbenih odnosov, so darila, ki so jih podarili prava ljubezen, moj dragi mož in otroka, nerazumljiva.«

Bojan: »Ne kljub bolezni in kljub preizkušnjam, ampak prav zaradi grenkosti najinega življenja je hvaležnost, da imava drug drugega, neprecenljiva. Sva del večjega načrta, ki je bil napisan prav za naju. Koliko je pa možnosti, da bi bila Sara z nekom, kot sem jaz, že skoraj 30 let. To pomeni, da sva si bila namenjena …«

Sara: Vedno imam izbiro, kako se bom odzvala. Ali kot velika zborovska aleluja ali kot tiha solo arija. To, kar naju z Bojanom dela močna, je tisto, kar lahko sprejmeva skupaj v srečanju drug z drugim.

Ni samoumevno biti hvaležen sredi tako hude preizkušnje, tega današnji svet ne razume.

Sara: »Dihanje skozi traheostomo ni lahko. Ko se cevka maši in so velikokrat minute predolge, se v stanju nemoči vprašam: Ali je vredno tako živeti? Pokojni fizik Stephen Hawking, ki je bolehal za ALS več kot 50 let in umrl naravne smrti, je izpostavil svoj primer, saj so ga leta 1985 zaradi pljučnice priklopili na aparate, ki so ga ohranjali pri življenju. Njegovi ženi so dali izbiro, da se odloči za odklop aparatov. 30 let kasneje je povedal: Dokler je življenje, je tudi upanje. V teh besedah najdem sebe odkar živim s traheostomo in gastrostomo. Trpljenje je del človekovega življenja in se mu človek ne more izogniti. Prej ali slej pride za vsakogar. Že po prvih dveh tednih takega življenja sem imela o trpljenju pred seboj svetlo točko, ki mu pravim upanje. Osmišljam trpljenje in ga sedaj nedvomno lažje sprejemam. Trpljenje me ni zlomilo. Če ne bi videla preko upanja, bi bilo v teh letih vse nesmiselno in bi me vodilo v obup. Osmisliti trpljenje brez vere ne bi zmogla. Kaj smo se v vsem tem času naučili kot zakonca in kot družina? Najprej to, da nas je dolgost mojega bivanja v bolnišnicah napolnila z neizmernim mirom. Pogovarjamo se o resnici, dajemo si priložnost, da se izrekajo besede, ki niso bile izrečene celo življenje in ne spadajo v pravljice in cenene filme. Mir, ki se je naselil v vse nas, je vreden več kot vsa bogastva sveta. Prav ta mir mi daje novih moči za življenje kljub bolečinam in oviram, s katerimi živim. V bolniški postelji postaneš ponižen, ker vidiš, kako majhen si pred življenjem. Tam postaneš človeški. Strinjam se v dogovoru z zdravnikom, da le zato, ker si želim živeti, ni obligacije zdravnika, da uporabi vsa mogoča zdravila, ko bo prišel dan za odhod s tega sveta in bo takrat prekinitev ali opustitev zdravljenja zagotovo prava odločitev. Kakšen je moj osebni odnos do evtanazije? Spoštujem meje lastnega umiranja z lajšanjem bolečin, s kakovostno paliativno oskrbo, brez moje osebne odločitve za smrt.«

Bojan: »Težje je biti ob trpečem kot sam trpeti, v to sem prepričam. Sara na srečo kar dobro skriva, da ji je težko, čeprav znam prebrati med vrsticami, ko je fizično uničena, ko komaj nekaj odstotkov kisika uspe vdihniti skozi to ozko cevko … Sem ob njej in z njo. Ne predstavljam si sebe v takem stanju. Mir, ki ga omenja, presega vsak um, vsako logiko. Prepričan sem, da midva nisva zaslužna za ta mir in vedrino in da Bog igra na strune najinih osebnosti neko melodijo, ki je kljub vsemu (ali zaradi vsega) prijetna. Grenkoba dobiva vrednost, sladek občutek. Ko se na grenkobo navadiš, postane znosno. Ga ni bolj prilagodljivega bitja, kot je človek. Verjamem, da bo še težje, gre pa počasi. Od izgube glasu je že 5 let in pol, v tem času smo se naučili, da se vse dá, da se pa ne smeva pustiti raztreščiti. Drugega nimava, kot je ta najin odnos, ki bo ostal do zadnjega diha.«

Prisluhni oddaji z zakoncema Doljak

Povej, a se dá skregat s Saro?

Bojan: »Absolutno se dá, ampak ne traja dolgo, ker je treba vse napisati. Včasih letijo majhni listki z vrhnjega nadstropja, preberem … Že spet, saj sem vedel, kaj bo napisala. Beseda podžge drugo besedo. Za plamen je dovolj ena iskrica, drugi dolije, prvi še malo dolije in je požar. Z listki se dá ta proces upočasniti, to je počasno gorenje in preden zgori, da bi šlo vse v pepel, že ugasne. Najini prepiri so neverbalni. Čeprav je včasih težko to storiti, vem, da kadar je najbolj jezna name, je najbolje, da jo objamem. Objem vse čudovito nevtralizira. Za prepir sta potrebna dva. Če eden ni za to, tudi drugega mine.«

Sara, na kaj pomisliš, ko se zjutraj zbudiš?

Sara: »Vsako jutro, ko vlažim pljuča, počistim tudi srce, saj jutro ni enako jutru. Pobrišem jezo, nestrpnost, nejevoljo in lenobo, naredim prostor za lepo besedo, topel nasmeh, za potrpežljivost in sočutje, nato se z Bojanom srečava z očmi, si podeliva križ na čelo, objem in poljub in leživa še nekaj časa vsak s svojimi mislimi. Da obogatim srce, potrebujem le odločitev za dobro. Vsako jutro si rečem: Sara, notranje bogata boš lažje stopala po vijugastih poteh, ki jih bo pokazal današnji dan in manj bo minut dneva, ko se boš izgovarjala, da si vstala z levo nogo. Šele ko preženem brezvoljnost in strah, postanem hvaležna z vsak trenutek in začnem živeti še en nov dan, ki mi je namenjen.«

Bojan: Čeprav je včasih težko to storiti, vem, da kadar je Sara jezna name, je najbolje, da jo objamem. Za prepir sta potrebna dva. Če eden ni za to, tudi drugega mine.

Kaj pa ti, Bojan?

Bojan: »Najprej poiščem Sarino čelo, naredim križek, potem se skušam spomniti, kaj, kdo sem, kaj je moja identiteta, moj namen, in si rečem: Bog, pomnoži mi čas. Tudi za danes, da bom lahko naredil, kar bom zmogel, če bom imel priložnost. Jutranja molitev je najboljše pomirjevalo. Noč lahko prinese veliko skrbi in zjutraj si očistiš srce, da lahko vstaneš. Naslov Sarine prve knjige je Vredno je vstati. Tega se moram jaz vsak dan spomniti.«

Sara: »Po 6 letih še vedno govorijo moje oči, mimika obraza in telesa. Da grem kamorkoli potrebujem veliko energije in pomoč osebnih asistentov, mojih domačih, osebja v bolnišnici, na sodišču in fakulteti. Vedno mi je dano več, kot zmorem. Vedno imam izbiro, kako se bom odzvala. Ali kot velika zborovska Aleluja ali kot tiha solo arija. To, kar naju z Bojanom dela močna je tisto, kar lahko sprejmeva skupaj v srečanju drug z drugim.«

Bi želeli prebrati Sarino knjigo "Da, življenje!"?

Knjigo »Da, življenje!« lahko naročite TUKAJ.

Sara Doljak - knjiga
Sara Doljak - knjiga © ARO

 

Družinska kateheza
Uporabljene plastenke (photo: Pixabay) Uporabljene plastenke (photo: Pixabay)

Res to potrebujem?

Praznujemo dan Zemlje – našega skupnega doma, kakor se večkrat izrazi papež Frančišek. Na svetovni in tudi slovenski ravni poteka več pobud, v katere naj bi bila vključena več kot milijarda ljudi ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.