Mame molijo: O molitvi v pravem trenutku, v ranjenosti, v tišini

Srečanja 07. 04. 2023, 15:11 Mirjam Judež Robert Božič

Verjetno vas bo presenetilo. Do leta 1955 so bili obredi velikega četrtka, velikega petka in velike sobote v jutranjih urah in dogajanje po domovih je bilo tesno povezano s tem urnikom. Veliki petek so ljudje doživljali kot dan velike žalosti. »Bog je umrl,« so rekli. Čez dan so se vsi zvrstili v molitvi pri božjem grobu, kajti delo na zemlji je ta dan počivalo.

Veliki petek je bil tudi najstrožji postni dan sredi postnega časa, ki so ga naši verni predniki jemali zelo resno, je pred časom zapisal Silvester Čuk. Kaj pa danes?

Dandanašnji je veliki petek navaden delovni dan, poln obveznosti in za starše, še posebej za mame, dan velikega hitenja, saj je potrebno storiti tisoč in eno stvar, zato, da bodo prazniki lepi.

Kako sredi vsega tega najti čas za molitev. Za razmislek o tem, da je »Bog je umrl« za nas? Da nas neskončno ljubi? Kaj nam pri tem lahko pomaga?

Tudi o tem je na januarski pričevanjsko obarvani okrogli mizi z naslovom: »Mama moli«, spregovorilo pet mamic.

Helena Rozman, mama petih otrok, je o tem, kako ji uspeva v hitrem tempu življenja najti trenutek, da se lahko sreča z Bogom, povedala:

»Rada imam, da molitev ni samo v cerkvi, ampak je del mojega življenja. Naučila sem se, kako jo lahko vnesem v čisto vsak dan. Za molitev moramo imeti proste roke, brez telefona. Z rokami rajši blagoslavljamo, jih sklenemo, dvignemo. Pod tušem lahko zmolim, se pokesam, grem v otroške sobe, blagoslavljam njihove sobe. Zvečer je tako lepo, ko spijo in se sliši samo dihanje. Dotaknem se jih, jih blagoslavljam, zmolim kaj za otroke. Imam svoj kotiček za molitev v spalnici, sem veliko tam, a hočem, da je moja hiša prežeta z molitvijo povsod, tudi v kleti, kjer imam pralnico in sušilnico. Med likanjem veš, čigavo majčko likaš, pa med delom lahko za tistega otroka konkretno zmoliš.«

Veliki petek in dogodki, ki se jih spominjamo na ta dan, nas, čeprav je v nas jasno zavedanje Jezusovega vstajenja nas mnogokrat spomnijo na naše rane, naše trpljenje, naše neuspehe. Darja Ovsenik, mama petih otrok pravi:

»Ko sem imela tri otroke v plenicah, je bilo zame zelo težko obdobje. Srečala sem se s tesnobo. Nekaterih stvari si sama nisem niti priznala, kaj šele, da bi jih sprejela. Takrat se mi je zdelo, da sem morala pasti na kolena. Ko si tako nemočen, rečeš: Bog, samo še ti lahko pomagaš, jaz ne morem več. Še vedno pridejo taka obdobja, še vedno imam občutek, da premalo naredim, da nisem dovolj dobra, ampak takrat se ustavim, takrat se v meni slišijo vzkliki: Jezus, vate zaupam, jaz sem tu samo orodje. V Svetem pismu piše: Zmeraj se veselite, neprenehoma molite, v vsem se zahvaljujte. Ko je to postala moja mantra, me je dvignilo na drug nivo: miselni, psihični in duhovni. Trudim se s tem veseljem v svojem življenju in tudi ko je težko, ko se mi zdi, da mi čisto nič ne uspeva, kot sem si zamislila, to predam Jezusu in vem, da me Marija, ki je bila mama, najbolje razume. Takrat prosim: Marija, pomagaj mi, vzemi me pod svoj plašč.«

Veliki petek je dan tihote, tišine. Nataša Rupena, mama treh najstnikov o tem razmišlja:

»Tišina je lahko zunanja ali notranja. Zunanjo tišino imam vsaj nekaj ur v dnevu, notranja tišina je stvar odločitve. Dokler je prisotna milost, ko vse teče, ko se delo in molitev prepletata, ko vse izgleda čudovito, pa pridejo trenutki, ko začnem z molitvijo, pa misli zbežijo sploh ne vem kam. A se vedno znova vračam. Jezus nikoli ni in ne bo obupal nad mano, niti nad nobenim izmed nas. Si rečem, nič ni hudega, naučila sem se prepuščati, da je vse tako, kot je treba. Če bi bila od človeka odvisna molitev in naše življenje, bi bilo res zaskrbljujoče, a naše življenje je odvisno od Boga, če Mu ga prepustimo. Grem na sprehod, kjer naj bi bila tišina, se odločim, da bom na sprehodu molila, se zahvaljevala. Kolikokrat mi misli odplavajo, pa se vedno znova vrnem. To je najbolj pomembno.«