Marko Zrnec: "Kar dolgo je rabila, da je zmogla reči, da veruje v Boga."

Svetovalnica | 06.04.2023, 09:40 Mirjam Judež

V četrtkovi misijonski Svetovalnici sta o spoštovanju, ljubezni in odpuščanju spregovorila Barbara in Marko Zrnec, zakonca z več kot 30-letnim stažem. »Vedno sva se zelo dobro razumela, nisva bila pa brez problemov. Dolgo sva mislila, da obstaja v zakonu samo en prav, da morava vedno imeti enako mnenje o pomembnih stvareh in ker to ni mogoče, ker smo različni, sva se večkrat pregovarjala, kdo ima prav. Velikokrat se mi je zdelo, da so Markove rešitve, predlogi boljši, bolj racionalni, ker jih je znal bolje predstaviti, zato sem se včasih počutila malo zapostavljena. Na tečaju Ljubezen in spoštovanje sva se naučila, da smo moški in ženske ustvarjeni drugače, da stvari vidimo, doživljamo drugače in da če si drugačen, nisi napačen,« je njuno prvo izkušnjo s tečajem Ljubezen in spoštovanje opisala Barbara. Z zakoncema Zrnec se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Srečanje s tečajem Ljubezen in spoštovanje je prišlo kar pozno. Marko, rekli ste, da ste šli že proti 60. 

Marko: »Ko je Barbara prišla na idejo, da bi šla na tečaj, v sebi nisem čutil neke želje, da bi se ga udeležil. Glede na to, da sva prebrala veliko knjig in sva bila že v letih, si nisem predstavljal, da bi tam lahko izvedel še kaj novega. Ampak sem se motil. Ko vodiva tečaje, vidiva, da je zgodba podobna: žene povabijo moške, moški smo pa malo zadržani, saj nismo tako spretni v pogovorih. Na tečaju sem zelo hitro spoznal, da v najinem odnosu lahko izboljšava spoštovanje. Prihajam iz družine, kjer spoštovanje ni bila pomembna vrednota in niti nisem vedel, da ga potrebujem, kar sem spoznal šele na tečaju. Po drugi strani ženske potrebujejo ljubezen. Zlasti v konfliktnih situacijah pridejo do izraza razlike, da takrat ona rabi, da jaz z njo komuniciram ljubeče, jaz pa, da ona z mano spoštljivo.«

Barbara: »Vsi potrebujemo oboje, ljubezen in spoštovanje, rabimo pa ene snovi več. Ženske rabimo več romantike, pogovora, ljubeznivosti, moški več spoštovanja. Na tečajih, ki jih vodiva, večkrat slišiva, kako je ljubezen brezpogojna, spoštovanje si moramo pa zaslužiti. To ni res. To sta dve enakovredni vrednoti, ki sta brezpogojni.«

Barbara: V Svetem pismu piše, da naj možje ljubijo svoje žene, žene pa naj spoštujejo svoje može. Ko so konflikti, je to težko narediti, a ker je to Božje naročilo, ukaz, naj bi to izpolnili zaradi Boga. Si ranjen, prizadet, nimaš nobene želje, da bi se spoštljivo obnašal, a kot kristjani to lahko naredimo zaradi Boga.

Ko so prišli konflikti, kako sta jih reševala?

Marko: »Tečaj ti dá orodja, kako čez konflikte zelo hitro prideš. Že da opaziš, da si sploh v konfliktu, je veliko. Vstopimo v začaran krog. Pomaga, da veš, da sva zelo drugačna, da to drugačnost sprejmeš kot dar, ne kot oviro. Meni žena, ko pride do različnih mnenj, pravi: Sem drugačna, a ne napačna. Zdaj ga tudi jaz uporabim, ko ona meni želi dopovedati, da kaj delam narobe. V določenih situacijah, ko gre za različno mnenje, ko ne gre za jezo, pa si moramo dovoliti, da smo drugačni. Mogoče jaz vse bolj logično predelam, ona pa malo drugače. Prav je, da ji pustim, da ona to naredi drugače.«

Kako se odpovedati svojemu mnenju? Kako prepustiti idejo, rešitev, odločitev, ko ne bo po moje?

Marko: »Velikokrat imava oba prav. Zelo nevarno je, ko so rane globlje in pride do konflikta, ti pa vztrajaš. Do neke mere lahko popustiš, naprej pa ne gre. V burnih situacijah pride »prav« molitev in odpuščanje.«

Barbara: »Midva se nikoli nisva veliko kregala, dokler se ni rodila najina hčerka. Takrat so prišle globlje, pomembne stvari o vzgoji, šele takrat so se pokazale pomembne razlike. Še zdaj se skregava, ampak kako priti iz tega, kakšne rane pustiš? Si sposoben reči oprosti? V življenju ne moreš biti vedno istega mnenja. Prednost krščanstva je odpuščanje, da znaš reči oprosti in znaš odpustiti.«

Je dovolj, če Marko izreče le besedo oprosti?

Barbara: »Vsekakor mora biti odpuščanje iskreno. Pri nas se vedno opravičimo, ko prideš do spoznanja, da si naredil napako. Ko eden reče oprosti, se vse spremeni. Namen odpuščanja je, da obnovi, ozdravlja, obnavlja odnose. To je zelo pomembna vrednota.«

Marko: »Če ne odpustiš, greš izpod Božje zaščite in se nastaviš hudiču. Kaj se ti dogaja, ko si prizadet? Po glavi se podijo misli: Kako dela z mano. Če tako razmišljaš več let, je to katastrofa za odnos. Neodpuščanje rodi zagrenjenost, ta bo pa vsak odnos ubila. Protistrup je globoko odpuščanje. Ozavestiti moraš, kakšna rana ti je bila prizadejana. Midva drug drugega nisva veliko ranila, so pa druge rane iz otroštva, ki so pri nama največji vzrok konfliktov. Takrat se začneva vrteti, a ko se tega zavedava, to vrtenje ustaviva.«

Konflikti so del našega življenja …

Barbara: »Jaz kot kristjan nisem dovolj pametna, zato grem vedno k Bogu po nasvet. Vprašam Ga: Očka, prosim, pokaži mi, kako vidiš stvari Ti, ki si gospodar te situacije. Pokaži mi molitev. Ko se začnem pogovarjati z Bogom, se stvari odvijajo popolnoma drugače, kot če bi se zanesla le nase. V moj um začno prihajati misli, ki niso od mene, Bog mi pokaže situacijo, kako je, jaz molim in stvari se začnejo spreminjati na Božji način. Nekoč me je prijateljica prizadela s svojimi besedami. Bila sem jezna, prizadeta, pridejo negativne misli … Ko sem šla pred Boga, mi je začel odkrivati njene težave, zakaj je taka. Ko sem videla, od kje izvirajo njene besede, sem jo razumela, ji odpustila in od takrat imam zelo lep odnos z njo. Bila sem ozdravljena.«

Marko: »Bog ima neka priporočila: tako, kot seješ, tako žanješ. Če seješ odpuščanje, boš žel nekaj dobrega, blagoslove. Spoštuj očeta in mater, pa boš tudi žel blagoslove.«

To svojo zgodbo, izkušnje rada delita tudi z drugimi, če vaju povabijo, pričevanje pa obogatita tudi z glasbo. Kaj želita ljudem sporočiti?

Barbara: »Opažava, da je zakon zelo napaden v današnjem času, da se polovica parov razide. Marko uči v glasbeni šoli, polovica otrok je iz razvezanih zakonov. On direktno vidi posledice razvez, kako trpijo ti otroci. Zdaj, ko je napisal toliko čudovitih pesmi na temo odnosov in odnosa z Bogom, ko vodiva tečaj Ljubezen in spoštovanje, te vrednote in razmišljanje širiva skozi pesem, glasbo.«

Marko: »Nastop je zabaven, poučen. Namen je, da ljudem pokaževa, da smo različni, namigneva, da mogoče še vsega ne vemo, da ima Bog navodila, ki nam lahko pomagajo, da bomo v zakonu dobro vozili. Teme tečaja so:

1. Ženske ste roza, moški modri, smo zelo drugačni, a ne napačni.

2. Razmerje 20:80. 80 % časa se imamo v zakonu lepo. To se zelo dotakne tečajnikov, ker govori o tem, da v zakonu ni tako kot je morda videti na socialnih omrežjih, češ, da ljudje nimajo težav. Mi kot zakonci se poročimo prav zaradi razlik, lahko pričakujemo težave, ampak važno je, da gledamo tistih 80 %, ko nam gre dobro.

3. Komunikacija ni dovolj, pomembno je medsebojno razumevanje. Ker partner govori drug jezik, si je treba vzeti čas, da se ga naučimo.

4. Moj odziv je moja odgovornost. Ne moreš kriviti moža ali žene, da je on(a) kriv(a) za tvojo reakcijo. Se boš jezil ali opustil?«

Barbara: Bog me je ozdravil nespečnosti in nočnih mor. Takrat sem prvič spoznala moč vere in osebni odnos z Bogom. Ko sem spoznala dejansko resnico in ljubezen, sem Bogu rekla: Zdaj sem 50 let živela zase, zdaj bom pa 50 Zate.

Oglasila se je poslušalka, ki pravi, da sta se z možem poročila iz velike ljubezni, a prisoten je bil alkohol in mož ni bil veren. Če je eden v zakonu veren, drugi pa ne, je zelo hudo, pravi. Več kot 40 let sta poročena in edino ljubezen jo je držala zraven njega.

Barbara: »To zelo boli, vendar obstaja molitev. Veliko žena poznam, ki molijo za svoje može, da bi se spreobrnili. Večkrat dobijo obljubo, da se bo spremenil, da je treba nadaljevati. Molitev je rešitev. Samo Bog lahko reši. Če smo vsiljivi, se lahko zamerimo in dobi naš zakonec še večji odpor, ampak Bog spreminja ljudi, ga pa moramo povabiti v to. Moliti, Ga prositi, naj naredi to za nas.«

Marko: »Ko si veren, drugi pa ne, je drugače, vem, da ljudje trpijo v takih situacijah. Je pa dobro, da se dogovoriš o vrednotah v zakonu, ki so obema pomembne. Pri nama Barbara zelo dolgo ni zmogla reči, da verjame v Boga. Kar dolgo je rabila.«

Kaj se je zgodilo?

Barbara: »Mene je Bog ozdravil nespečnosti in nočnih mor. Takrat sem prvič spoznala moč vere in to, da vera ni samo religija in formalnost. Prej nisem poznala osebnega odnosa z Bogom, ampak sem videla vero bolj kot zunanjo obliko. Tega nisem marala. Ko sem spoznala dejansko resnico in ljubezen, sem Bogu rekla: Zdaj sem 50 let živela zase, zdaj bom pa 50 Zate.«

Marko, kako ste ženo spremljali ves ta čas?

Marko: »Nisem se kaj dosti sekiral. Vedno sva imela verne prijatelje, s katerimi smo se velikokrat pogovarjali o Bogu, a ona ni zmogla izreči, da verjame v Boga. Barbara je veliko pripomogla, da sem tudi jaz iskal naprej. Videl sem, da jo je nespečnost ubijala. Šele od njenih 50 naprej, ko je doživela spremembo in ozdravitev, sem si tudi jaz pri sebi želel več Boga. Tudi jaz sem bil ozdravljen nekaterih stvari. Ta izkušnja pomaga, da verjameš, da je Bog živ.«

Barbara: »Ne gre samo za to, da priznaš, da Bog obstaja, da si veren. Veliko ljudi prizna, da so verni, a to nima nobenega vpliva na njihovo življenje. Ti predaš svoje življenje Bogu in mu prepustiš, da je gospodar tvojega življenja. S tem nisi več sam glavni. Vse, kar delaš, prepuščaš, da On vodi. To povsem spremeni način življenja, razmišljanja, odločitve, kaj boš naredil v določeni situaciji.«