Dr. Katarina K. Erzar: »Vsakemu otroku bi privoščila, da bi to doživel in staršu, da bi to začutil«

Za življenje 04. 03. 2023, 13:24 Mirjam Judež

»Matematika je značilen predmet, kjer se lahko učenci leta in leta trudijo, potem se pa naenkrat odpre. V trenutku, ko ta mlad človek začuti, da stvar, za katero se je tako trudil, razume brez težav, se zasveti v očeh tega otroka največji možen lesk,« pravi dr. Katarina Kompan Erzar.

V oddaji Za življenje je bila z nami dr. Katarina Kompan Erzar. Po letošnjih informativnih dnevih smo se z njo pogovarjali o tem, kako se odločiti za pravo srednjo šolo, fakulteto oziroma nadaljnjo pot. Kakšna je vloga staršev? Kako podpreti mlade? Z gostjo se je pogovarjala Mateja Feltrin Novljan.

Na informativnih dnevih, ki so za nami, so mladi lahko začutili šole, kamor naj bi se vpisali. Kako in koliko naj se starši vpletemo v izbiro naših otrok?

»Ključno je, da ima otrok oporo, varnost, mir, čustveno suverenost. Starši spodbujajmo to, da si upa obiskati novo šolo, da si upa sanjati, da se mu sploh ljubi razmišljati o tem, ne pa, da pritiskamo nanj, da bi že moral vedeti, kaj bo počel vse življenje. Pogum in radovednost lahko odpreš pri človeku, ko se počuti varnega. Veliki izzivi so, če se mladostniki ne počutijo varni, če so pod pritiskom, če ne vejo, če jim bo uspelo priti na šolo, kdo bo šel z njimi ...«

»Pomembno je, da se otrok doma počuti varnega, suverenega, da lahko tvega ta korak že za informativne dneve in da ima sogovornika, ki mu lahko sproščeno pove, kar mu pade na pamet. Prva stvar je, da so odnosi čustveno varni, da starši s svojimi strahovi ne pritiskamo na otroke in od njih ne zahtevamo, da razrešijo naš strah, ampak rečemo: Karkoli boš izbral, bo uredu, če se boš zmotil, boš pa šolo zamenjal.«

Preveč se poudarja, da je izbira šole nekaj dokončnega.

»Določene šole s programi, ki so manj podprti in se vsako leto borijo za dijake, študente, želijo prikazati najboljše strani svoje ponudbe. Na drugi strani je tu strah staršev, odraslih, kaj bo s temi otroki, kaj če ne bodo nič naredili, če ne bo službe ...«

Učenje je najboljša oblika počitka.

»Gledamo nekam v prihodnost, kar je popolnoma smiselno. To je drug tip pritiska, če bo s tem, kar človek izbira, lahko sploh kaj počel. Tretji strah je pritisk, ki ga doživljajo mladi. Zapuščajo znano, varno okolje. Lahko bodo zamenjali družbo, lokacijo, kakšni bodo šli celo prvič od doma, nekateri bodo vstopali v okvir, ki je lahko zelo drugačen po kulturni plati (prej je živel na vasi, zdaj gre v mesto ali obratno).«

V nezahtevnih šolah se mladostniki ne počutijo dobro, saj so lačni intelektualne in umetniške hrane.

»Naslednja stopnja izobrazbe zahteva tudi nek kvalitativen preskok v razmišljanju, delovnih navadah, najprej se bo treba navaditi na nov sistem. Mladi, starši, pa tudi šole so pred določenimi izzivi in če vse te pritiske nagrmadimo na ramena mladih ljudi, se bo njihova sposobnost ali čustvena kapaciteta za razsojanje in zanimanje, kaj se z njimi dogaja, zelo zmanjšala, s tem jo zadušimo.«

Vsaka šola ima določen ugled, nekatere šole so zelo težke, najstnikom se zdi, da ne zmorejo težke matematike ...

»Mladostniku se zdi, da ga od matematike bolijo možgani, potem se pa cele ure trudi na računalniški igrici. To je isti dril. On zmore. Če zmore »obrnit« eno igrico, reševati sudoku, obvladovati druge miselne izzive, jih bo lahko tudi pri matematiki. Potrebuje le okolje, v katerem ga ta izziv ne bo prestrašil, ampak bo v njem videl možnost, da nekaj osvoji, prebije. Prav matematika je značilen predmet, kjer se lahko učenci leta in leta trudijo, potem se pa naenkrat odpre. V trenutku, ko ta mlad človek začuti, da stvar, za katero se je tako trudil, zdaj razume brez težav, se zasveti v očeh tega otroka največji možen lesk. Vsakemu staršu bi privoščila, da bi to doživel, vsakemu otroku, da bi to začutil.«

Vabljeni k poslušanju pogovora, ki ga je vodila Mateja Feltrin Novljan.