Dominik Križnik: Tehnologija nam je že tako stopila v glavo, da preprosto ne vidimo ničesar drugega.

Mladoskop | 03.03.2023, 21:30 Nataša Ličen

Dominik je športnik, vloger, prostovoljec, doma v župniji Planina pri Sevnici, dijak tretjega letnika Škofijske gimnazije Antona Martona Slomška v Mariboru, animator pri oratorijih, v župniji pomaga tudi pri pripravi birmancev, je domoljub in kolikor sem lahko spoznala njegovo zgodbo, tudi velik človekoljub. Skratka, mladenič, ki opazuje, vidi in naredi.

Najbolj bi med svojimi zanimanji izpostavil prostovoljstvo, delo za druge, ker sem tu največ pridobil. Želim spodbuditi, še bolj, svoje vrstnike, da naredijo kaj za sočloveka.

»Za škofijsko gimnazijo sem se odločil, ker je med profesorji in dijaki pristno razpoloženje. To se mi najbolj dopade, povezanost in iskrenost. Za bivanje v Dijaškem domu sem se odločil, ker druge možnosti niti ni bilo in se je bilo treba navaditi na novo življenje, pa tudi z domotožjem nikoli nisem imel težav. Privadil sem se na novo življenje, da med tednom živim v Mariboru, skupaj s sošolci, prijatelji in z vzgojitelji. Tudi okolje šole mi je všeč, je veliko zelenja, tu je Kalvarija, prav tako mi je priraslo k srcu in mi je domače tudi mesto Maribor.«

Dominik, po duši ste športnik, izhajate iz športne družine. Zakaj pa ste izbrali akrobatiko, adrenalinski šport?

»V osnovni šoli sem treniral nogomet. Prepričan sem bil, da bom v tem uspel, moj fokus ni bil v samem veselju do tega športa, ampak bolj, kako bi gradil kariero. Ko pa sem v srednji šoli videl sošolca delati premete na poligonu, se mi je to zdelo zanimivo in sem si rekel, bom poizkusil še jaz. Začelo se je s salto na jogiju, in tako naprej. Adrenalinski šport gre hitro v kri, želja po nadgradnji. To me je potem samo še vleklo naprej. V ozadju je veliko dela, treninga, priprav, da zmorem narediti premet nazaj in ostale zapletene elemente. Pomembna je priprava tkiv, mišic, celotnega organizma, da zmore velike obremenitve. Skratka, v ozadju tega športa je veliko več, kot le končna salta, ki jo vidijo ljudje. Je pa to šport, ki ga ne moremo trenirati vse življenje, saj telo enostavno ne zdrži.«

Ko zjutraj vstanemo, pogledamo, če je kaj novega na telefonu. Zvečer, pred spanjem, isto. Vrstnikom sem želel pokazati, da so še druge poti, da bi dali tehnologijo malo na stran. Naj se ukvarjajo s športom, se odločijo za bolj aktivno življenje, bolj produktivno. To plat sem potem želel povezati s krščansko vero. Ni me sram pokazati, da sem veren.

»Kot prostovoljec sem začel pri Škofijski Karitas Maribor. Že med korono sem se hotel vključiti v pomoč zdravstvu, nisem razumel, ko so govorili, da zdravstvo propada, prostovoljcev, ki smo se ponujali za delo, pa niso sprejeli. Potem pa se je pokazala priložnost, podpisali smo pogodbo in sem začel pri Karitas. Hrano pretečenega roka, ki je še vedno užitna, smo razporedili v pakete glede na potrebe posameznih družin, ki so jih potem prevzele. Na začetku nisem hotel razmišljati o stiskah ljudi, s katerimi sem se srečeval, želel sem samo narediti nekaj dobrega. Mislil sem, da me bodo čustva ovirala in sem se samo osredotočal na delo.«

"Drži, če smo v sebi prazni, bomo težko kaj predali drugim. Današnji egoizem je »ogaben«, ko ljudje mislijo samo nase, na lastne užitke in potrebe. Ne vprašamo se, kako je sošolcu, kolegu. Premalo je tega, da bi se bolj darovali za druge. Mogoče tudi zato, ker je življenje na splošno hitro in si ne moremo vzeti časa, tudi zaradi vse te tehnologije. Ničesar ne cenimo, ne vidimo, kaj imamo. Ko pa se soočimo z ljudmi, ki prosijo za hrano, za nekaj tako osnovnega, kot je recimo tudi obleka, pa se ob tem globoko zamislimo, koliko poguma le-ti premorejo, da to sploh zmorejo storiti. Ker ni enostavno.«

Tudi sam sem se kot osnovnošolec srečeval z občutji, da nimam nikogar. Da imam le Boga. Potem pa spoznaš, koliko je ljudi, ki trpijo veliko bolj kot jaz in sem želel narediti kaj zanje, jim pomagati nositi križ, tako je tudi moj lažji.

»Rešitve so v Bogu, v veri. Ker pa vsi niso verni, to je dejstvo, želim z vlogi pokazati, da rešitev in izhod nista v materialnem. Pogovori v ožjem družinskem krogu lahko rešijo veliko stisk. Ko gledam vrstnike, mi je mnogih žal. Zanje veliko molim. Mladim je treba približati Boga. Da bi prepoznali, kako bolj polno je lahko življenje. Veliko jih na žalost zapade v kakšne substance ali v materialne zadeve. Ne iščejo rešitev v jedru, globje, zato sem prišel na idejo, da bi začel z vlogi in pokazal, da Jezus ni srednjeveški mit. Treba ga je le iskati v pravih ljudeh, pravih ustanovah in v pravih skupnostih, v Svetem pismu, v molitvah. Boga vidim velikokrat tudi v ljudeh.«

»Svet je po eni strani zelo lep, je poln možnosti in odpira ogromno pogledov. Po drugi strani pa ni rožnato. Sem optimist. Še vedno bolj verjamem v človekovo dobroto kot v njegove slabosti. Sovraštva je veliko, po drugi strani pa se ljudje zelo trudijo za še več dobrega, vidijo, da se da. In, s tem odpirajo prostor optimizmu, tu imamo potencial, da gradimo dobro v svetu.«