Sveti Duh, birma | (foto: Pixabay)
Dr. Slatinek: Ne odpravimo botrov, nobenih, še najmanj pa birmanskih
Cerkev na Slovenskem | 29.03.2023, 15:06 Alen Salihović
V minulih dneh je v medijih odmevala novica o odpravi birmskih botrov. Izredni profesor dr. Stanislav Slatinek, sicer predstojnik Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti, je ob tem pripravil zapis, ki je objavljen na spletni strani Inštituta za kanonsko pravi. Zapis objavljamo v celoti.
V župniji Beltinci so se odločili, da letošnjih birmancev pri zakramentu ne bodo spremljali botri. Kot blisk so se mediji razpisali o ukinitvi birmanskih botrov. Novinarji so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj natančno opisal trenja, ki so nastala v Cerkvi. Tudi v tem primeru je vprašanje botrov razdelilo ljudi v dve skupini. Eni ukinjanje botrov pohvalijo, drugi pa to odločitev grajajo. Objavile so se celo ankete, da lahko ljudje po spletu komentirajo vprašanja o botrstvu. Ob vsem tem se zdi, da je odločitev za ukinitev botrov nastala prehitro in brez temeljitega razmisleka, ali je to res ukrep, ki bo koristil Cerkvi, ali pa gre le za kapitulacijo Cerkve in beg pred novimi pastoralnimi izzivi.
Ko prebiramo argumente, ki opravičujejo odpravo birmanskih botrov, nas preseneča sklicevanje na Zakonik cerkvenega prava, kakor, da cerkveno pravo narekuje odpravo birmanske botrov, če ti ne živijo primerno veri. Seveda se s tako – pozitivistično – razlago cerkvenega prava ni mogoče strinjati, ker ni v skladu z najvišjim zakonom Cerkve, ki je »blagor duš« (salus animarum).
Norme glede birmanskih botrov najdemo v kan. 892 in 893. V Zakoniku cerkvenega prava beremo, da naj ima birmanec botra »če je mogoče« (kan. 892). Boter pa naj bi izpolnjeval pogoje, ki so našteti v kan. 874. Zagovorniki odprave botrov se sklicujejo na zahteve, ki so naštete v toč. 3, da mora biti boter »katoličan, da je že bil pri birmi in pri obhajilu in da živi primerno veri in nalogi, ki jo bo prejel«. Najbolj vneti zagovorniki odprave botrov trdijo, da tisti, ki niso cerkveno poročeni, ne živijo primerno veri in nalogi botra in da zato ne morejo biti botri. Gre za zelo »formalno« razlago cerkvenega prava, za razlago, ki jo najdemo celo v nekaterih učbenikih. Kljub temu je treba črki dati Duha, da postane živa in učinkovita, »zakaj črka mori, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Treba je prisluhniti času v katerem živimo. Bila so obdobja, ko so bili razvezani in civilno poročeni redek pojav. Prepoved izbire botra, ki ni bil cerkveno poročen, je bila v preteklosti morda še razumljiva. Danes pa je to zelo razširjen pojav, do katerega je treba imeti drugačen, bolj misijonarski pristop.
Zagovornike odprave botrov bi veljalo spomniti na apostolsko spodbudo Radost ljubezni (RL). Papež v tem dokumentu (duhovnike in škofe) spodbuja, da je treba »videti živega Kristusa navzočega v mnogih zgodbah ljubezni« (RL, tč. 59), tudi če ljudje niso cerkveno poročeni. Papež pravi, da ni prav, da se ločene in znova poročene, zaradi pomanjkanja cerkvene poroke, obravnava »kot izobčene«, saj so še vedno del cerkvenega občestva. Ti primeri namreč od duhovnikov in škofov terjajo »pozorno razlikovanje in spremljanje z velikim spoštovanjem« (RL, tč. 243). To pomeni, da se je treba s »slabotnimi« botri ukvarjati in zdraviti njihove rane in to tako dolgo, da bodo ustrezali nalogi birmanskega botra. Zagovorniki odprave botrov naj premislijo papežev apel, ko pravi: »vabim pastirje, naj ljubeče in sproščeno prisluhnejo, z iskreno željo, da bi vstopili v središče drame ljudi in razumeli njihovo stališče, jim pomagali bolje živeti in spoznati, kakšno je njihovo mesto v Cerkvi« (RL, tč. 312). Zelo preprosto je ukiniti službo botra. Veliko težje pa je »spremljati« ljudi. Tisti, ki ukinjajo botre in imajo »raje strožjo pastoralo« (RL, tč. 308), se obnašajo »kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci« (RL, čl. 310).
Argument, da botri ne živijo »primerno veri in nalogi, ki jo bodo prejeli«, se utemeljuje tudi s tem, da botri zaradi svojega načina življenja, ne bodo zgled otrokom. Gre za trdo razlago prava, ki je naravnost krivična do številnih bratov in sester, ki trpijo zaradi »pomanjkanja izkušnje Boga« (Pridite in poglejte, tč. 20). Papež Frančišek bi rekel, da naj se tudi zagovorniki odprave botrov vprašajo, če morda tudi oni ne trpijo zaradi pomanjkanja »nalezljive apostolske gorečnosti, misijonarskega poleta in gorečnosti za evangelizacijo« (Veselje evangelija, tč. 78, 80, 107). Z ukinitvijo botrov se vzgoja otrok prepušča samo staršem. Ampak, po najnovejših raziskavah, imajo tudi starši birmancev podobne težave kot njihovi botri. Številni so razvezani in nekateri tudi znova poročeni. Bo naslednji ukrep ukinitev starševske vloge, saj tudi oni pogosto ne živijo »primerno veri in nalogi«, ki so jo sprejeli? Če sledimo tej praksi, potem lahko počasi zapremo vsa vrata in okna in ugasnemo luč Evangelija. Roko na srce: tudi duhovniki in škofje nismo brezmadežni. Morda bodo tudi starši in botri nas kdaj vprašali, če mi živimo »primerno veri in nalogi«, ki smo jo sprejeli. Berimo Slovenski pastoralni načrt, ki pravi: »Oddaljenih kristjanov ne bomo odrinili, moramo pa jih kritično ovrednotiti in v njih videti svojevrstno priložnost tako na področju redne kot tudi nove evangelizacije« (Pridite in poglejte, tč. 23). Izzivi so zato, da jih premagamo, ne pa ukinjamo. Bodimo stvarni, vendar ne izgubimo vedrine, drznosti in upanja polne podaritve. »Ne pustimo si vzeti misijonarske moči!« (Veselje evangelija, tč. 109). Ne pustimo si vzeti botrov!
Ukinitev birmanskih botrov ni slovenska novost. Podobni primeri so povsod po svetu. Prvi, ki so začeli z ukinitvijo birmanskih botrov so bili škofje v Španiji. Podobno delajo škofje v Italiji in na Portugalskem. Argumenti so povsod isti. Vsi ugotavljajo pomanjkanje praktične vere in vpliv sekularizacije med verniki. Preseneča dejstvo, da se za tako obliko pastorale (tudi pri nas v Sloveniji) potegujejo predvsem mlajši duhovniki. Že se napoveduje, da bodo po vzoru župnije Beltinci birmanske botre ukinili tudi po drugih župnijah murskosoboške škofije. »Strožja pastorala« (RL, tč. 308) se širi tudi v ostale slovenske škofije, pri tem pa se pozablja, da mora »Cerkev pozorno in skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene in izgubljene vere in jim vlivati zaupanje in upanje« (RL, tč. 291).
Še en argument se pogosto navaja v prid ukinitve birmanskih botrov, in sicer bogata darila. Zagovorniki ukinitve birmanskih botrov trdijo, da je za mnoge birmance bogato darilo postalo bistvo birme. Ali ni že v samem obredu birme rečeno, da je birma »dar«. Birmanec posluša besede: »Prejmi potrditev, dar Sv. Duha«. Ali poleg darov Sv. Duha ne bi smel birmanec prejeti še nekaj materialnih darov od svojega botra? Je mogoče, da smo duhovniki in škofje zavistni in birmancem ne privoščimo, da poleg duhovnega dobijo še nekaj materialnega? Kaj pa so ti minljivi in materialni darovi v primeri z neminljivimi nebeškimi? Je prav, da nasprotujemo človeški darežljivosti? Nikakor. Zato je ta argument še najmanj prepričljiv. Vprašajmo se, ali je prav, da v primeru birme odrekamo širokosrčnost in darežljivost botrov, kadar pa mi, dušni pastirji, obnavljamo cerkve, kupujemo zvonove, oltarje, barvna okna in vse drugo za kar potrebujemo dobrotnike, takrat pa se ne branimo botrov, ampak jih vneto iščemo in vabimo, naj konkretno, to je materialno in z bogatimi darovi podprejo naše projekte. Botri zvonovom, botri fasadi, botri oltarju. Ali ni tukaj navzoča hipokrizija: enkrat smo proti, drugič smo za. Zato: ne odpravimo botrov, nobenih, še najmanj pa birmanskih, pač pa raje iščimo načine, kako bomo pomagali birmancu, ki si je izbral sorodnika ali koga drugega iz svojega okolja za botra, da bo le-ta v času priprave na birmo postajal vedno boljši kristjan in vedno bolj vreden službe, ki jo bo vse življenje kot boter opravljal.
Izr. prof. dr. Stanislav Slatinek,
predstojnik Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti
