Ko Bog vzame stvari v svoje roke

Komentar tedna | 24.03.2023, 14:30 s. Emanuela Žerdin

Ljudje se radi pohvalimo, da se je uspeh rodil takrat, ko smo stvari vzeli v svoje roke. Kaj se pa zgodi, ko Bog vzame stvari v svoje roke? Prvo nas kot blisk zadene spoznanje, da On deluje čisto drugače kot mi ljudje: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«

Bog deluje po dogodkih in ljudeh, ki jih lahko odkriješ le, če imaš pozorno, čuječe srce in odstraniš s svojih oči navlako materialnih zaves. In postni čas je pravi čas, da vidimo, kako se naš sivi vsakdan, ki ga včasih težko prenašamo in razumemo, naenkrat začne spreminjati in se ogrinjati v čudovite spomladanske žive barve – bele, rumene, rdeče, vijolične – in v srcu vzcveti upanje kot mlada jablana pod našim oknom!

Marec je mesec družinskih praznikov – 8.marec - Dan žena, svetih 40 mučencev - Dan moških, Teden družine, praznik sv. Jožefa - Dan očetov in Gospodovo oznanjenje – Materinski dan. Cela paleta praznikov, ki so v popolnem nasprotju z miselnostjo in pripravami na novi družinski zakonik, na teorijo spolov in na starševstvo imenovano starš 1 in starš 2.

In kako Bog tukaj vzame stvari v svoje roke? Mali in tudi veliki otroci ob teh prazniki glasno in jasno izražajo svojo ljubezen do mater in očetov! Kako glasno so pri verouku peli srčne pesmice posvečene materam! Toplo mi je bilo pri srcu – od učencev prvega razreda pri verouku do umirajočih bolnikov v hospicu sem spoznala nepobitno in trdno resnico – ni je večje ljubezni kot je materina ljubezen! In ni je večjega naziva za ženo kot je mati mama, mamica! Božje zakone položene v človeška srca po vseh celinah in kontinentih še tako modernistična in napredna teorija ne bo zrušila! Na zunaj mogoče ja, tudi po zakonih, ampak v srcu, kjer edino Bog deluje, tam pa ne!

Enako me je božje delovanje presenetilo v župniji Gornja Radgona, kjer so po treh letih znova pripravili ženski zajtrk. Prišla sem na to srečanje in ko je župnik odprl vrata v dvorano, me je tam z nasmehom in dišečo kavo dočakalo več kot 100 žensk! In mladi ponosi katehetinji sta rekli, da so žene povedale, koliko jim po treh letih suše pomeni takšen zajtrk. In to še ni vse! Ko smo končali, so veliko dvorano počistili, pometli in uredili možje teh žena! Mislim, da se je še sv. Jožef nasmehnil svoji konkurenci!

Mnoge slovenske državljane je razžalostila proslava našega edinstvenega kulturnega praznika, ki sem jo spremljala po TV prenosu. Sama sebe sem tolažila, da sem pač stara, da ne razumem modernistične pristope kulturi, a sem kmalu ugotovila, da skoraj nihče ni razumel, zakaj je bil potreben takšen temačen scenarij s tisto ubogo živalco na odru... Potem pa doživim koncert »Koroška poje«, ki ga mnogi naši mediji niso niti omenili! Slovenski koncert v Celovcu s pevci iz Koroške, Pomorske in Slovenije. In kar je navdušilo ne samo mene, ampak celo dvorano, je bil nastop dekliškega pevskega zbora iz gimnazije Šentvid, saj, ko je se na oder vsulo vseh 92 mladih pevk prvih razredov gimnazije, so ljudje v dvorani navdušeno vzklikali in zaploskali! 92 dijakinj prvih letnikov šentviške gimnazije je pelo stare in dobre slovenske narodne pesmi, z roso v laseh in nasmehom na ustnicah! In če v Ljubljani ob kulturnem prazniku našega naroda niso povabili niti enega pevskega zbora iz širne Slovenije – a imamo jih sto in sto – je tu srca vseh Slovencev ogrel in raznežil ta mladi zbor dijakinj in nam skupaj z drugimi izvrstnimi zbori in pevci pokazal, da slovenska pesem še živi, doni in zveni, če ne v Ljubljani pa v Celovcu!

In če v Ljubljani ob kulturnem prazniku našega naroda niso povabili niti enega pevskega zbora iz širne Slovenije – a imamo jih sto in sto – je tu srca vseh Slovencev ogrel in raznežil ta mladi zbor dijakinj in nam skupaj z drugimi izvrstnimi zbori in pevci pokazal, da slovenska pesem še živi, doni in zveni, če ne v Ljubljani pa v Celovcu!

Ko sem pred tednom dni imela čast srečati se z žensko skupino Marija in Marta iz Vrhnike, sem spet čutila to Božje delovanje na njegov, božji način. Prišle so mlade mamice – ena ima devet otrok, ena pet, druga tri, druga nobenega - , ki so kot skupina povezane v molitvi, branju Svetega pisma in predvsem v močni medsebojni podpori. Dve mamici sta tudi na ta vikend morali s seboj prinesti svoje najmlajše, saj sta še dojenčka! In kot naš Gospod, sta imeli eno oko za nas, prisotne in drugo oko za svoje otroke.

Tudi v Cerkvi Bog deluje tiho in skoraj neopazno. Koliko vernikov se je zahvalilo Gospodu ob novici, da je eden naših duhovnikov, ki je leta in leta trpel po nedolžnem obsojen, končno oproščen vseh obtožb? Kdo bo preštel leta njegovih bolečin, zavrženosti in samote... A prav po takih duhovnikih se naša Cerkev odrešuje od svojih velikih grehov. Ali – kakršnokoli je vaše mnenje o birmanskih botrih, ste te dni, tudi če ne berete Družino ali ne poslušate Radia Ognjišče, naenkrat izvedeli toliko tega o zakramentu birme in birmanskih botrih prav iz javnih medijev! Če ne bi ena župnija ukinila birmanske botre, mislite da bi sploh kakšen časopis pisal o tem? Pa je to vsakoletni dogodek po celi Sloveniji! Tudi nam, kristjanom, so tako mediji izprašali vest – kaj nam pomeni sveta birma in kaj nam pomenijo birmanski botri. Ja, tudi tako Bog vzame stvari v svoje roke.

Še nekje Bog deluje po svoje. Priča smo protestom naših upokojencev, gasilcev, medicinskim sestram, celo bolnikov, potem zdravnikov, kmetov. A v naših cerkvah srečamo vsak dan vztrajne molivce, predvsem žene upokojenke, ki molijo za različne potrebe in skupine ljudi. In molitev upokojenskih vernic in vernikov ni omejena. Molijo za svoje domače, družine, bolnike, onemogle stare prijatelje, molijo pa tudi za državne in verske voditelje, brez da jih delijo na leve ali desne. In tako Božje delovanje pride po molitvi celo v državni zbor in v predsedniško palačo! Šele v večnosti bomo videli, koliko dogodkov, stvari in ljudi so spremenile molitve teh tihih, neopaznih molivcev, razpršenih v naših praznih cerkvah...

Veseli me, da Bog tako deluje, da jemlje stvari v svoje roke brez pompa in vike, brez kričanja in škandaloznih novic v medijih. Veseli me, da v svojih rokah prav On drži vse – nas in naše usode, življenje in smrt.

Veseli me, da Bog tako deluje, da jemlje stvari v svoje roke brez pompa in vike, brez kričanja in škandaloznih novic v medijih. Veseli me, da v svojih rokah prav On drži vse – nas in naše usode, življenje in smrt. Kajti postni čas nam pokaže, kje in kam pelje to njegovo delovanje. Po zadnji postaji križevega pota , zmeraj pride jutro vstajenja. Zato čvrsto verjamem, da Bog še zmeraj drži vse niti zgodovine v svojih rokah in nas vse ljubi enako! On zmeraj dela nekaj novega, seveda čisto drugačnega kot si mi predstavljamo – lepše, večje in svetlejše! Zato je moje upanje v Njegovih rokah.