Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Petra StoparPetra Stopar
Dr. Boštjan Brezovnik (foto: Nebojiša Tejić / STA)
Dr. Boštjan Brezovnik | (foto: Nebojiša Tejić / STA)

Dr. Boštjan Brezovnik: »Ne zatiskajmo si oči pred nasiljem. Pomagajmo žrtvam!«

Sociala | 02.03.2023, 20:37 Andrej Šinko

V svetu je v zadnjem letu, glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije, do milijarda otrok, starih od 2 do 17 let, doživela fizično, spolno in čustveno nasilje ali zanemarjanje. Tematike spolnih zlorab se je v knjigi z naslovom Skril me je, ki jo je izdala Družina, lotil dekan Evropske pravne fakultete Nove univerze dr. Boštjan Brezovnik.

Ta posebej opozarja na nujnost ureditve sistema ustrezne psihosocialne pomoči žrtvam, o sami knjigi pa pravi, da je njen glavni namen, da spodbudi pogovor o teh vprašanjih v družbi, da bi pristojne institucije resno razmislile ne samo na kakšen način pristopiti k omejevanju nasilja v družbi ampak, kar je še pomembneje, pomoči žrtvam in njihovim sorodnikom. Z njim se je pogovarjal Andrej Šinko.

Knjiga zelo nazorno predstavi problematiko spolne zlorabe, tudi posledice, problem stigmatizacije. Zakaj ste se odločili za takšen pristop pri pisanju?

Ja v prvi vrsti predvsem zaradi tega, ker se v naši družbi ne govori dosti o tovrstni problematiki in spolnih zlorabah otrok. Temu se strokovno, vsaj v javnosti, ne posvečamo dovolj, navkljub temu, da je številka zelo visoka, vsaj sledeče statistiki Evropske unije oziroma Svetovne zdravstvene organizacije, ki nekako ocenjuje, da naj bi bil že vsak peti otrok žrtev neke oblike spolnega nasilja.

Glede na podatke zadnje raziskave sveta Evrope, večina Slovencev meni, da so spolne zlorabe resen problem, na drugi strani pa ocenjujejo, da ne bi bili sposobni prepoznati znakov. Zakaj ocenjujete, da je tako?

Ena ključnih razlogov je v tem, da se slovenska družba, ampak ne samo pri nas, pač pa tudi v Evropi, vse bolj zapira in ta odraz zaprtosti družbe in nekomunikacije navzven, je eden izmed ključnih razlogov, zakaj tudi sosedje, ter daljni in bližnji sorodniki ne prepoznavajo morebitnih znakov spolnih zlorab, čeprav pa lahko v dnevnem časopisju vsake toliko zaznamo prijave in pa seveda tudi obsodbe zlorabljevalcev.

V prvi vrsti je branik otroka, družina, vendar pa se tudi znotraj teh zgodijo številne zlorabe. Pogosto jih zagrešijo družinski člani ali prijatelji oziroma sorodniki. Zato je ključno, da vlogo pri zaznavanju teh kaznivih dejanj prevzamejo tudi nekatere institucije, ki ustrezno odreagirajo. So zaposleni in recimo v izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah za to usposobljeni?

So ustrezno usposobljeni, ampak gre v tem primeru, oziroma je v tem primeru potrebno povedati, da gre za zelo občutljiva področja. Predvsem so občutljiva v tem smislu, da žrtve povečini ne spregovorijo o tem. Po nekaterih raziskavah izhaja, da nekje od 70 do 90 % žrtev spolnih zlorab nikoli o tem ne spregovori v svojem življenju, kar pa seveda na drugi strani jih vodi v izjemno močne čustvene stiske, prebolevanje posttravmatskega stresa.

Hkrati se pri teh osebah zelo pogosto kažejo znaki zlorab alkohola, drog, povečana stopnja samomorilnosti in tako naprej. Če bi povzeli celotni spekter dogajanja, ki sem ga skušal z družino pokojne Doris tudi opisati v sami knjigi, potem je tu potrebno izpostaviti, da imajo posledice spolnih zlorab ne le vpliv zgolj in samo na žrtev, pač pa tudi na tako imenovane prikrite žrtve, to je sorodnike žrtve, ki se morajo potem s temi stiskami soočati celo življenje.

Bi se strinjali s tem, na kar opozarjajo tudi nekatere nevladne organizacije, da se ljudje velikokrat umaknemo od nasilja, si zatiskamo oči v smislu, češ da se nas problem ne tiče, nekateri se tudi ne želijo vpletati. Posledica česa je takšno ravnanje?

Dejstvo je, da se ljudje ob poplavi vseh informacij, ki so danes prisotne v medijih, nekako umikamo od nasilja, nasilnih dejanj in takega ravnanja. Ampak potrebno je povedati, da ta so, da obstajajo tudi v naši družbi, od spolnih zlorab otrok, do družinskega nasilja, do umorov in tako naprej.

Jaz osebno, vsaj v družbi opažam, da je premalo pogovora, razgovora, o nasilju, ki je ne le fizično, pač pa tudi psihično in pa verbalno. Na tem mestu bi rad izpostavil tudi, da se kljub prizadevanju nekaterih institucij, da bi zmanjšali obseg nasilja v družbi, naša državna ureditev oziroma vlada ni usmerila v zmanjšanje nasilja in pa v prispevek h kulturi nenasilja v družbi.

Tisto, kar se mogoče danes kaže kot eden izmed večjih problemov, kar se je izpostavilo tudi v tem primeru družine pokojne Doris je to, da nimamo sistemsko urejene psihosocialne pomoči za žrtve in pa za sodnike žrtev. Še danes nimamo sprejetega sistemskega zakona, ki bi urejal področje psihoterapije, kljub temu, da vidimo, da naši državi primanjkuje skoraj 2000 psihoterapevtov, ki bi lahko bistveno pripomogli tudi k zmanjšanju vseh tegob, s katerimi se recimo srečujejo sorodniki žrtev in te žrtve same.

Prav to je moje naslednje vprašanje. Zdi se, da se veliko več pozornosti namenja storilcev kaznivega dejanja kot žrtvi?

Tisti del, ki ga je tu potrebno izpostaviti, in kar je izpostavila tudi družina pokojne Doris je ta, da v trenutku, ko so se za njimi zaprla vrata sodišča, ko je bil storilec obsojen na 12 letno zaporno kazen, se dejansko po smrti Doris z njimi ni ukvarjal nihče, niso bili deležni ustrezne psihosocialne pomoči.

Če že so bili prepuščeni sami sebi v iskanju pomoči zdravnikov psihiatrov, vendar se je dejansko to nekako nanizalo samo s predpisovanjem tablet in v takšnem stanju, okolju, so vsi družinski člani dejansko živeli preteklih 33 let.

In ravno to je eden izmed ciljev in pa seveda namenov tudi te knjige, da dejansko spodbudi ravno ta vprašanja v družbi, kjer bi seveda tudi pristojne institucije, ko govorimo o vladi, ministrstvih in pa državnem zboru, resno razmislili, na kakšen način pristopiti k omejevanju nasilja v družbi in pa, kar je še pomembneje, pomoči žrtvam in njihovim sorodnikom.

Sociala, Novice
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...