Vlada piše reforme

Naš pogled | 21.03.2023, 13:43 Tanja Dominko

Ko smo pred približno letom dni imeli predvolilno kampanjo, so si mnogi predstavljali Roberta Goloba kot rešitelja. Kot nekoga, ki bo z veščinami iz gospodarstva, kjer ni časa za pisanje strategij, ampak je vsako leto treba pokazati predvsem rezultate in viden napredek, zmogel Slovenijo potegniti iz močvirja, kjer se nič ne da. Tudi sam je večkrat ponovil, da ne sprejema tega, da se nič ne da. Z vso svojo vnemo je prepričeval in vneme mu vsekakor ni zmanjkalo. Reformni duh se je širil in napovedoval skozi vsak njegov stavek.

Najprej se je lotil reforme vlade, te ideje ni opustil, čeprav jo je moral malce odložiti, a občutek imam, da si prav veliko simpatij med zaposlenimi na ministrstvih, ki so morali pakirati stvari z danes na jutri, ni pridobil.

Nato je napovedal zdravstveno reformo. »Reforma zdravstva je osrednja reforma te Vlade.« To smo včeraj v državnem zboru iz njegovih ust znova slišali. Strateški svet je ustanovljen, načrtuje se sprememba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in načrtuje se digitalizacija. Za oboje je že skrajni čas, veliko denarja namenja naš delodajalec vsak mesec za zdravstveno zavarovanje, občuten znesek moramo dodati še sami, pa še vedno ni dovolj, še vedno cveti samoplačništvo, če ne želimo na specialistične preglede čakati več mesecev. Ko je kardiologinja dr. Metka Zorc na nedavnem srečanju v Portorožu slišala našo poslušalko, da so jo kljub zastoju srca obravnavali le urgentno in poslali domov, na nove preglede pa mora čakati do septembra, je tudi sama skoraj doživela zastoj srca. Tudi vodja strateškega sveta za zdravstvo in kirurg z ostrim jezikom dr. Erik Brecelj je pred časom dejal, da so ljudje okradeni in da jih je okradel ZZZS. Kako na reformo največje zdravstvene zavarovalnice vpliva to stališče, je retorično vprašanje.

Bomo videli, kaj bomo dočakali prej- spremembo v ZZZS-ju ali pa se bo moral vdati oziroma posloviti Brecelj. Po mojem je slednje bolj verjetno. Dokler bo Golob kot koalicijsko partnerico obdržal Levico, tukaj sprememb ne bo. No, tudi Socialni demokrati niso ravno veliki borci za konkurenco na trgu, mnogim je status quo po volji. Denarja za samoplačništvo jim ne manjka, prijateljev med zdravniki prav tako ne. Navadni smrtniki jih pač ne ganejo.

Vrnimo se k reformi vnemi. Golob je napovedal tudi reformo plač v javnem sektorju. Sodniki in tožilci, zdravniki in profesorji, medicinske sestre in pomočnice vzgojiteljic. Mnogo jih je, ki čakajo na spremembe. A tudi tukaj je simpatij vse manj. Vsak se dogovarja po svoje, sistem, ki je bil postavljen pred približno 15 leti, je že zdavnaj načel zob časa, prenova je potrebna. Toda, kje je denar? O tem se sprašujejo vsi. Celo Štrukelj, znani Kučanov zet, je šel na noge, dogovori se menda na papirju povsem popačijo in tako na koncu ni zadovoljen nihče. Reforma se odmika v neznano prihodnost.

Celo Štrukelj, znani Kučanov zet, je šel na noge, dogovori se menda na papirju povsem popačijo in tako na koncu ni zadovoljen nihče. Reforma se odmika v neznano prihodnost.

Reforma pokojninskega sistema je še bolj oddaljen projekt. Minister za delo Luka Mesec je sicer včeraj dejal, da imamo čas za pokojninsko reformo do 1. 1. 2025. A zadnje leto mandata ugrizniti v tako kislo jabolko ne želi nobena vlada, zato je jasno, da so te obljube podane s figo v žepu. Poslanec Zvonko Černač je Meščevo razpredanje pospremil z izjavo: »Minister nima pojma, kaj naj bi naredil.« Da upokojenci ne morejo čakati, saj jim je inflacija pošteno načela plačilno sposobnost, kažejo tudi protesti, ki jih pripravljajo na Trgu republike. Številke tam zbranih so neverjetne in le vprašanje časa je, kdaj bomo dočakali novo politično stranko. Ki bo pošteno zmešala štrene na politični sceni. V luči podobnega dogajanja drugod v Evropi mi sicer to ne vliva optimizma. Ampak pustimo času čas.

... vprašanje časa je, kdaj bomo dočakali novo politično stranko. Ki bo pošteno zmešala štrene na politični sceni. V luči podobnega dogajanja drugod v Evropi mi sicer to ne vliva optimizma.

 

Reforma, ki me malce skrbi, pa je tista, ki se obeta v šolstvu. Ko minister Felda govori o tem, da je treba v šolo vrniti vzgojo, sicer zagovorniki te ideje po eni strani prikimavamo, saj vidimo, kam vodi pomanjkanje vzgoje, kako individualistični in egocentrični so mnogi mladi oziroma že njihovi starši, ampak hudič vedno tiči v podrobnostih. Kakšna vzgoja se nam obeta? Katere vrednote bodo spodbujali v šolskem prostoru? Če šolska reforma vsebovala le daljše bivanje v šoli zavoljo tega, da bi otroci tudi znotraj tega časa več namenili zdravemu življenjskemu slogu, nimam nič proti, a zdi se mi, da še zdaleč ne bo šlo le za to. Po eni strani imamo ministrico, ki zagovarja rdečo zvezdo, po drugi strani imamo predsednika vlade, ki meni, da je živinoreja škodljiva, po tretji strani imamo celo plejado vladnih predstavnikov, ki ne zagovarjajo družine kot osnovne celice družbe, ki jo tvorijo mama, oče in otrok. Neke osnovne norme v družbi se spreminjajo, tako kot se to dogaja drugod v Evropi, in nad tem še zdaleč ne moremo biti navdušeni. Upam, da bomo vsaj v katoliškem šolstvu, katerega teden obeležujemo, uspeli zaustaviti ta val, ki pljuska pod pretvezo moderne družbe.

Letos bo minilo 30 let od vnovičnega začetka delovanja Škofijske klasične gimnazije. Škof Anton Bonaventura Jeglič je ob zasnovi gimnazije v začetku 20. stoletja hotel vzgojiti pokončne Slovence, globoke kristjane in široko klasično izobražene intelektualce, prepričan je bil, da bodo, opremljeni z narodno zavestjo, s trdno vero in širokim znanjem, kos preizkušnjam časa. Tudi današnji čas je zahteven in terja takih mladih, zato želim tako gimnaziji nad nami kot vsem ostalim, da imajo v mislih predvsem to, da potrebujemo pokončne, široko razgledane, pogumne, moralno trdne mlade, pripravljene pomagati sočloveku in državi, katere del so. Z miselnostjo, naj vsak poskrbi le zase in za svoje plače, če hočete, ne bomo daleč prišli. Niti mi niti naša država.