Nik Škrlec: Ne bojmo se neuspehov. So proces do uspeha.

Mladoskop | 27.02.2023, 10:08 Nataša Ličen

Ambasadorja letošnje postne akcije "40 dni brez alkohola" sta igralca in televizijska voditelja Nik Škrlec in Nika Rozman. V Mladoskop smo povabili Nika, ki je ob vlogi v tej akciji opisal tudi svoje navdušenju nad učenjem novih veščin.

Ste človek radovednega duha. Domišljija je vaš predznak, kaj vse vas zanima?

"Zanima me miselna veščina, česa vse se lahko še priučim, kar lahko pomaga pri vsakodnevnih opravkih ali dejavnostih. Zato sem se veliko časa ukvarjal, in se še, s spominom, s tehnikami pomnjenja. Rad se učim, karkoli novega, uživam v opazovanju učnega procesa. Zanima me, kako se prebijam čezenj, čez neko novo veščino."

Gledališče je moja strast, ustvarjalnost je nekaj, kar me izpopolnjuje, mi je vedno užitek, poleg tega pa rad raziskujem tudi na videz povsem nepovezane reči, ker se v njih vedno najde kakšna zabavna stvar. Tako sem se naučil sestavljati Rubikovo kocko, zelo rad se potapljam na vdih, ... rad se učim novih stvari."

      Ker alkohola ne pijem, posredujem sporočilo, da ni nič nenavadnega, če nekdo ne pije alkohola. Celo kul je. Nepitje ne smemo stigmatizirati. Naj bo akcija izziv, da se posameznik zave, kje je in ali lahko zdrži brez.

S televizijskimi oddajami vstopate v otroški svet. Vam je pri srcu mladostna radoživost?

"Na televiziji sem začel z "Malimi sivimi celicami". Pet let sem jih vodil. To je bila lepa odskočna deska, tudi zato, ker je ta oddaja kar konkreten izziv za voditelja, saj se dogaja ogromno stvari. Na marsikaj je treba biti pozoren. Zdaj pa že tretje leto, skupaj z Niko Rozman, vodim "Krompir", oziroma vse različice te oddaje, ki se odvija v živo. Tukaj sem spet našel nov zabaven izziv, ki se ga neizmerno veselim.

Mlade publike ne doživljam kot posebej drugačne. Mislim le, da moramo nekatere stvari nekoliko drugače izpostaviti. Se pa zavedam, da verjetno ne bom ves čas zanimiv mlajši populaciji, kar me ne moti. Vsi se spreminjamo, to je nekaj povsem naravnega."

V studio smo vas povabili (tudi) zaradi vaše vloge ambasadorja pri akciji "40 dni brez alkohola". Zakaj ste jo sprejeli, kaj vam pomeni in kako jo razumete?

"Biti štirideset dni brez alkohola zame ni izziv. Ne pijem. Sem pa z največjim veseljem sprejel povabilo, ker v tem vidim zelo lepo gesto. Akcija je zelo dobra za ljudi, ki bi radi sebe postavili pred preizkušnjo, po drugi strani pa tudi zaradi solidarnosti z vsemi, ki se borijo z alkoholizmom in odvisnostjo. Na ta način lahko naredimo nekaj v njihovi smeri, se jim približamo na drugačen način.

Velikokrat me, kot človeka, ki ne pije alkohola, čaka kakšno čudno soočenje v krogu prijateljev, znancev ali pa v neki drugi skupini ljudi, s katerimi se družim. Sprašujejo me, zakaj ne pijem? Kot da je to kaj nenavadnega. Zakaj pa ne bi bilo prav obratno? Da je nenavadno, če uživaš alkohol prekomerno in tega ne opaziš? Zato sem zelo vesel ambasadorstva v tej akciji. Ves čas se je dobro opominjati na to. Vse ima svoje meje, in užitek je vedno v pravi meri. V tem je čar. Ampak mejo lahko pri takih stvareh izgubimo ali pa jo zabrišemo."

Ko podležem skušnjavi, se tega zavem in začnem iskati ravnovesje. Kaj ni to največji izziv življenja?

Kako pa se soočate z zmernostjo, ker so vaša zanimanja široka in pri mnogih greste globoko, morda celo malo čez. Soočate se tudi z adrenalinom, skratka tudi vi preizkušate meje? Kako lovite zmernost?

"Rad premikam meje, res je, zato so. Na začetku sem mislil, da gre za dosežke, ampak se je izkazalo, da gre bolj za dialog s seboj. Recimo pri potapljanju ali pa pri vsaki stvari, ki se je lotim, zelo hitro izgubim občutek za čas, tako me potegne, postane nekako moja obsesija za določen čas. Vrednost vidim v zmožnosti izstopa ali pa vsaj v zavedanju, da je nekje meja.

Zelo lep primer je na primer premikanje človeka, hoja. V bistvu je to serija izgube ravnotežja. Če se tega zavedamo in to lahko kontroliramo, se premikamo naprej. Če ravnotežje izgubimo, pademo. Včasih je treba iti izven cone udobja. Gojiti pri sebi zmožnost, da se lotevamo nečesa, česar se bojimo, ali ne poznamo. Ne sme nas biti strah neuspeha, da bomo v očeh drugih izpadli neumno. Fino je raziskovati stvari.«

Brez česa pa bi vi Nik težko zdržali naslednjih štirideset dni?

»Brez čokolade. Čokolada je nekaj, pri kateri me velikokrat odnese. Nisem strokovnjak, ampak mislim, da odvisnosti vedno izhajajo iz takih ali drugačnih ne nujno težav, bolj nerazrešenih reči čustvenega neravnovesja. To opažam tudi pri sebi in skušam to držati pod kontrolo. Se pravi, zavedati se tega, hkrati pa ne biti do sebe prestrog, se tolči po glavi zaradi vsakega koščka čokolade. Ko podležem skušnjavi, se tega zavem in začnem iskati ravnovesje. Kaj ni to največji izziv življenja? Če hočemo odkriti svojo mejo, moramo iti kdaj čeznjo. Drugače ne moremo. Ko govoriva o učenju nečesa novega ali pa pri osvajanju novih veščin in znanj, je dobro premikati mejo, jo potiskati počasi naprej. Tako rastemo.«

Zanima vas nevrološka plat, tudi vaša zadnja predstava govori o tem. Kakšno pa je vaše mnenje o možganih?

»V resnici nimamo kaj dosti pojma o možganih. So res navdihujoči. Delajo lahko neverjetne stvari. Najbolj se bojim, da bom čez štirideset let prišel v stanje, kjer bom samega sebe zaviral. Možganom dajmo priložnost, zmožni so učenja novih stvari praktično ves čas.

Tudi moja najnovejša predstava »Zdrava pamet« kaže na moje zanimanje o možganih, je komedija o možganih. Vse, kar vem o njih ali pa kar razmišljam, v povezavi z njimi, postavim na oder, na duhovit in zabaven način. Pri možganih sem našel ogromno materiala, teorij ali pa primerov, recimo iz zgodovine anatomije in medicine, ki nas lahko o možganih marsičesa naučijo. Nas tudi navdahnejo. In ta moja komedija je v bistvu poskus, da bi prenesel svojo iskrico do radovednosti.«