40 let Vokalne skupine Gloria

Glasba 13. 02. 2023, 13:42 Rok Mihevc

Tisti, ki ste v nedeljo pozorno prisluhnili voščilom Prijateljem Radia Ognjišče, ste lahko zasledili, da je 12. februarja okroglo obletnico, 40 let, praznovala Vokalna skupina Gloria. Ob tej priložnosti je k pogovoru Matjaž Merljak povabil enega od članov zasedbe in našega sodelavca, Marjana Buniča.

Kakšno praznovanje je za vami?

Dobili smo se v Celju, od koder je veja Srenčanov v naši Glorii. Imeli smo tak shod družin, bili smo skoraj vsi in bilo je čudovito. Prevzame te že pogled na naše vnuke, ki se podijo okoli in se razumejo med seboj ter na naše otroke, ki imajo kup lepih spominov. Za nami je 40 let poti in zavedanja, koliko blagoslova smo bili deležni, ne samo po glasbeni plati, ampak po življenjski. Kako nas je nekaj združilo na prvi vaji leta 1983 in kaj vse se je potem zgodilo, kakšni odnosi, kako so se iz tega razvile družine ...

Lep občutek je, ko zagledate število 40, najbrž o njej niste sanjali ...

Res je, nihče ni vedel kaj in kako. Pač takrat smo zapolnili eno vrzel v župniji, želja je bila, da bi oblikovali mladinsko petje pri maši. Jaz sem vzel kitaro in sem se spravil v vodjo zasedbe, izbral nekaj pevcev na Viču in smo začeli z vajami. Najprej smo predelali kakšno znano pesem na svoj način, kasneje smo začeli z avtorskimi. Ta vez je kar ostala in rasla in to ustvarjanje nas je zbližalo, ker smo v pesmih dajali občutke vsega tistega, kar smo doživljali.

Pred petimi leti smo ob 35. obletnici naredili zadnji velik korak s slavnostnim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in to je bil naš zadnji javni pečat.

Marjan, ste ta jubilej obeležili le interno, ali pripravljate tudi kaj za poslušalce?

To žal ne. Se zavedamo naših poti, ki so zdaj res razvejane, nimamo tudi rednih glasbenih srečevanj in tako je tisti glasbeni del že minil. Pred petimi leti smo ob 35. obletnici naredili zadnji velik korak s slavnostnim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in to je bil naš zadnji javni pečat. Sem pa tja s kitarico še kje v kakšni cerkvi z veseljem, ampak tudi bolj interno.

Ste pa verjetno veseli, ko se kakšna vaša pesem oglasi na kakšen koncertu?

To pa je poseben občutek. Nekako potrditev, da smo nekaj vendarle tudi v tem smislu pustili za seboj. Če se pesmi dajejo v javnost, je tako lepo, če jo javnost sprejme in če jih prepevajo. Včasih smo dobili tudi pisma in še zdaj so zgodbice, kaj se je ljudem dogajalo ob kakšni pesmi. Lepo je slišati te zgodbe in lepo je, če se kakšne melodije tako globoko usedejo v srce, da jih prepeva več generacij. Še zdaj dobivam prošnje in zahvale za note.

Lepo je, da se ta glasba razvija, ker ima kaj povedati in mislim, da bi morala dobiti širši prostor na slovenski glasbeni sceni, ker je ogromno avtorske in domače glasbe, tudi lepih priredb.

Najbrž ste veseli, da tovrstna zvrst glasbe živi naprej, da se razvija in imamo Ritem srca in podobne zadeve.

Absolutno. Mi smo resda z mnogimi drugimi v tistem času imeli tudi manj tehničnih možnosti. Ker je bilo res treba nabrati nekaj denarja, da si šel v nek studio in posnel pesem. Veliko je bilo teh korakov, ki so zdaj malce olajšani. Poleg tega je ogromno mladih, ki znajo delati glasbo, so talentirani in vešči. Odlično je spremljati skupine, ki ustvarjajo sodobno krščansko glasbo in to s srcem spremljamo naprej. Lepo je, da se ta glasba razvija, ker ima kaj povedati in mislim, da bi morala dobiti širši prostor na slovenski glasbeni sceni, ker je ogromno avtorske in domače glasbe, tudi lepih priredb. Mislim, da širša javnost premalo ve o tem.