Ali vojna še traja?

Naš pogled | 14.02.2023, 14:42 Tone Gorjup

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je včeraj sprejela predstavnike Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki so predstavili pobudo za povečanje obsega učnih programov z vsebinami o narodnoosvobodilnem boju. Težko si predstavljam, kaj pravzaprav želijo. Tisto, kar oni imenujejo narodnoosvobodilni boj, je bila tudi revolucija in državljanske vojna; oni bi zagotovo dodali kolaboracijo. O tem so zgodovinarji, čeprav zelo različno gledajo na to obdobje, napisali marsikaj. Ne verjamem, da v združenju borcev želijo, da vse to uvrstijo v učne programe. Če pa se zavzemajo za to, jim čestitam.

Zadnje dni sem precej pozornosti posvetil Francetu Bučarju, ki ga je druga svetovna vojna usodno zaznamovala. Dočakal jo je kot dijak škofijske gimnazije, bil zatem študent, nekaj časa taboriščnik, partizan, oznovec, profesor prava, pozneje kot politično nezanesljiv odstranjen iz javnega življenja... V začetku osemdesetih let so mi svetovali, naj grem k njemu in ga povabim, da bi nam študentom spregovoril o domovini in domoljubju. Pozvonil sem na Beethonovi in odprla je njegova služkinja Tinca. Z veseljem je privolil in nekaj dni zatem z navdušenjem spregovoril v veliki predavalnici. Ko sem ga ob 20. obletnici osamosvojitve, nekaj let pred njegovo smrtjo, gostil v oddaji Pogovor o, sva prehodila njegovo pot od takrat, ko so ga vrgli s fakultete, do osamosvojitve in njegovega kritičnega pogleda na našo družbo, ki ni dosegla duhovne osamosvojitve. Ni pa želel govoriti o svoji mladosti. Spomnil sem na njegove rojake, Franceta Sodjo, oba Mahniča in še nekatere, a je samo pokimal. Tudi o utripu škofijske gimnazije nič. Pohvalil je vzgojo in izobrazbo, ki sta bili odličen temelj za razvoj njegove osebnosti. To je veljalo za vse, ki so se osem let oblikovali v Zavodu sv. Stanislava.

Kdo so bili njegovi sošolci? V osmem razredu je bilo štiriindvajset dijakov oziroma maturantov. Na seznamu večinoma neznana imena. Zakaj? Kakšna je bila njihova usoda? Začel sem iskati. Samostojno Slovenijo in novo tisočletje jih je dočakalo le pet. Poleg Bučarja je iz njegovega letnika izšel gimnazijski profesor slovenščine, duhovnik ter dva priznana univerzitetna profesorja, prvi pravnik, drugi kemik. Kaj pa drugi?

Poleg Bučarja sta se partizanom pridružila še dva dijaka, vsaj eden je bil oficir; oba sta padla med vojno. Pri partizanih je bil še eden, a se jim je pridružil tik pred koncem vojne kot prebegli nemški vojak. Še dva oziroma kar štiri je vzela vojna, a nisem našel podatkov, kako oziroma na kateri strani. Domobrancem se je v predzadnjem letu vojne pridružilo trinajst sošolcev. Med njimi so bili večinoma bogoslovci, zato so bili telefonisti, bolničarji ali intendanti, eden pa pomočnik vojaškega kaplana. Prvi med njimi je bil ubit, ko so zavezniška letala napadla borovniški most. Skupino bogoslovcev, ki so bili pri domobrancih, so na veliko noč 1945 iz zasede pobili partizani, ko so se peljali na praznovanje v župnijo k enemu od njih. Vsaj šest ali sedem jih je pred koncem vojne odšlo na Koroško in so bili pozneje vrnjeni. V seznamu žrtev druge svetove vojne in povojnih pobojev je kot datum njihove smrti vpisan junij 1945. Eden je bil zajet še pred umikom in pozneje zaprt na Kočevskem. Zadnjič so ga videli marca 1946 v tamkajšnjem zaprtem območju.

Bučarju je vojna vzela vsaj sedemnajst, verjetno pa kar devetnajst sošolcev. Eden je bil žrtev zavezniškega napada, verjetno je kdo padel pod streli Nemcev, velika večina pa je izginila v bratomorni vojni ali v povojnih pobojih. Slednji se je zagotovo izognil le eden. Tako kot Bučar je izkusil taboriščno življenje, se po padcu fašizma spretno umaknil na varno in konec vojne dočakal na tujem. Po vsem tem razumem, zakaj Bučar ni želel govoriti o časih, ki jih je preživljal s fanti s tako tragičnimi usodami.

Verjetno je imel France Bučar pred očmi usodo sošolcev tudi tedaj, ko je leta 1990 kot predsednik skupščine po prvih demokratičnih volitvah razglasil konec državljanske vojne. Nekateri so opozarjali, da se je prenaglil, da vojna še traja. Drugi so menili, da je novi val državljanske vojne pljusknil čez nas pred tremi leti.

Takrat smo na god sv. Valentina živeli v precejšnji negotovosti. Z daljnega vzhoda so prihajale novice o novem koronavirusu. Premier, ki je opravljal tekoče posle, se je pripravljal nove volitve. Predsednik države je kljub temu na pogovore povabil poslanske skupine ... Pa saj to veste! Začeli so se protesti, dobili smo novo vlado in tako naprej.

Danes imamo svobodo, tudi novega koronavirusa ni več, čeprav se je znanec prejšnji teden poslovil od dveh prijateljev, ki sta umrla za covidom. Otroci pa se bodo morda že kmalu srečali z obogatenimi vsebinami o narodnoosvobodilnem boju, kot so predsednici državnega zbora včeraj predlagali v zvezi združenj borcev. So kdaj prisluhnili svojemu tovarišu, partizanu Francetu Bučarju. Med drugim je dejal: »V tej osvobodilni vojski so bili poraženci bolj ali manj vsi udeleženci, tako na eni kot na drugi strani. Edini zmagovalec in dobitnik je bila komunistična partija v svoji najvišji vodstveni strukturi. Glavni poraženec pa je seveda bil in ostal slovenski narod.«

Temu lahko pritrdimo še danes.