Sporočilo Prekmurja Sloveniji ob kulturnem prazniku

Komentar tedna | 03.02.2023, 14:30 s. Emanuela Žerdin

Pred dnevi sem spet bila v Prekmurju. Tudi sredi »zelene« zime, se me globoko dotakne široko odprto nebo in širna polja, ki se začnejo tam nekje izza Pohorja. Sem pa postala žalostna in potrta, ko sem poslušala pogovore mojih sorojakov, kako se danes živi v Prekmurju.

Zmeraj pa mi srce zaigra ob naši sončno pobarvani osnovni šoli, ki nosi ime Franceta Prešerna in prav ob njegovem prazniku priredi najlepše proslave za vse vasi. Prav to, kar sem prejela v tej osnovi šoli od številnih dobrih učiteljev, me je nagovorilo, da v imenu prekmurskih sorojakov ubesedim naše sporočilo slovenski domovini za njen kulturni praznik.

Prekmurci so se že od nekdaj morali izseljevati zaradi slabe ekonomske situacije. Bili so med migranti v Slavonijo, Vojvodino, pozneje v Ameriko, Kanado, Avstralijo in še kam drugam. Potem jih je reševala bogata soseda Avstrija, saj skoraj ni bilo hiše, ki ne bi bila zgrajena s šilingi, prisluženimi na velikih napornih gradbiščih, avtocestah in mostovih. Ista zgodba se ponavlja tudi danes. Le redki mladi kmetje si upajo stopiti v najbolj tvegano avanturo, ki se ji pravi kmetija v Prekmurju in kmetovanje v Sloveniji. Toliko zaprek je, toliko težav, a tako malo vzpodbud in pomoči. In to je prvo sporočilo za slovenski kulturni praznik: da bi ohranili svojo kulturo, moramo najprej ohraniti svojo zemljo, a to lahko naredimo le tako, da jo bomo ne samo obdelovali, ampak tudi spoštovali in ljubili.

Le redki mladi kmetje si upajo stopiti v najbolj tvegano avanturo, ki se ji pravi kmetija v Prekmurju in kmetovanje v Sloveniji. Toliko zaprek je, toliko težav, a tako malo vzpodbud in pomoči.

V Prekmurju se kar množijo prodaje hiš in posestev, a lastniki postajajo Avstrijci, Angleži in celo Arabci. Domačini pravijo, da ni nikomur mar, če izginja slovenski rod iz naših vasi in hiš, saj nimamo več čuta za vrednote domovine in slovenskega jezika, kot je to bilo nekoč. Drugo sporočilo za slovenski kulturni praznik: če bomo tako na lahko prepuščali naše obmejne vasi in mesta tujcem, bomo kmalu izgubili tudi svoje središče.

Precej kmečkih hiš ima le enega stanovalca, a to so stari vaščani, ki ne želijo ali ne morejo oditi v domove za ostarele ali kam drugam. Svoje hiše so gradili leta dolgo in tu želijo umreti. Stari ljudje se v Prekmurju najbolj bojijo, da bi morali v dom na drugo stran, na Hrvaško, kamor so že mnogi odšli, saj so tam domovi cenejši. Kot se jim zdi, bodo morali tudi v starih letih oditi nekam v migracijo, saj jim njihova domovina ni sposobna omogočiti starost takšno in tam, kjer si oni želijo, četudi so leta dolgo plačevali v zdravstveni in pokojninski sklad.

V Prekmurju je tudi precej upokojencev, predvsem nekdaj nezavarovanih kmečkih žena, ki dobivajo po možu vdovsko pokojnino in to le malo več kot 300€! Človeka kar stisne pri srcu, ko se spomni tistih 600€ sodniške »žepnine«, dobljenih na tako lahek in miren način... Je potem čudno, da se proda vse kar se lahko? Novo sporočilo: starejši ljudje so del naše preteklosti. Če jim ne bomo pomagali sedaj, ko rabijo pomoč, bomo zapravili tudi svojo prihodnost in svojo spoštljivo starost. Srčno kulturo potrebujemo.

Ob misli na slovensko kulturo ne morem, a da ne mislim na številne znane prekmurske rojake, na pisatelje, misijonarje, redovnike in redovnice, znanstvenike, pevce in umetnike, ki so sloves te majhne okrogline odnesli v širni svet. Narodno slovensko zavest so med Prekmurci najbolj oživeli in širili katoliški in protestantski duhovniki, saj je na novi maši Jožefa Klekla leta 1897 prvič v Prekmurju zaplapolala slovenska zastava. Sporočilo: slovenski jezik, slovenska kultura se bosta ohranili le z ljubeznijo nas, Slovencev. Naša ljubezen je hrana za prihodnost slovenskega naroda.
Prekmurje je še danes med vsemi slovenskimi regijami, najbolj tolerantna pokrajina. Saj če pogledate seznam znanih Prekmurcev, boste tam našli tako duhovnike in misijonarje kakor predsednika republike, a tudi komuniste in heroje krščanske vere. Ta odprtost za drugačnost je pomagala, da se je protestantska skupnost razvila in ohranila prav v malem Prekmurju.

Prekmurje je še danes med vsemi slovenskimi regijami, najbolj tolerantna pokrajina. Saj če pogledate seznam znanih Prekmurcev, boste tam našli tako duhovnike in misijonarje kakor predsednika republike, a tudi komuniste in heroje krščanske vere.

Še ene posebnosti ne smemo pozabiti: sobivanje z Romi. Živijo v svojih naseljih, a že v času mojega obiskovanja osnovne šole, smo na naši šoli v Črenšovcih, imeli posebnega učitelja za njih. Kljub njihovi drugačnosti, so v Prekmurju našli toliko sprejetja in tolerance, da so si kot nikjer drugje ustvarili svoje mesto, svojo skupnost in je celo evropska komisarka za kohezijo in razvoj Elise Ferreira lansko leto obiskala romsko naselje Pušča.

Danes v Prekmurju najdete ljudi iz celega sveta, iz vseh kontinentov, ki pridejo ali se poročijo v to našo ravnino in tu ostanejo, ker se v njej dobro počutijo. Torej, so Prekmurci lahko učitelji tolerance in sobivanja različnih verskih, narodnostnih in jezičnih skupnosti. Kako dobro bi bilo, če bi to vedela tudi sedanja vlada in velikodušno podelila kakšnih 600 evrov prekmurskim organizacijam, ki se trudijo in delajo na tem!

In sporočilo: Da bi lahko živeli in uresničili kitico naše državne himne: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«; je nujno potrebno spet oživeti eno kitico prej, ki pravi: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere«! Da bi bili tolerantni in spoštljivi do drugih narodov in kultur, se moramo naučiti ljubiti, spoštovati in biti ponosni na svoj narod, svojo kulturo in svojo zgodovino.

Torej je še zmeraj zelo aktualen poziv velikega ljubitelja slovenstva, duhovnika Jožefa Klekla, iz daljnega leta 1917, ko pravi:

"Dragi rojaki! Deca ste lüblene slovenske matere, slavne Slovenije, štera prebridke skuzé morete točiti. ... Poslüšajte jo, potrta srca, poslüšajte jo vsi mladi i stari, katoličanci i evangeličanci, bogati i soromaki, vsi ste njéni, nad vse vas razprestera svoje materne peroti, zato ka ste vsi njena deca, zato ka ste vsi Slovenci. To ste! ... To veselo vest, glas preradosten tvojega rešenja ti naznanja tvoja slovenska mati, mati Slovenija ... Veseli se, dobro slovensko lüdstvo, vüra tvoje slobode je odbila, vernost tvoja je plačo dobila!"