Roke prepletene z rožnim vencem | (foto: Vatican media)
Nelagodje ob mrtvem telesu, zakrivanje oči in lepa zgodba sodobne Cerkve (1. del)
Cerkev po svetu | 14.01.2023, 08:44 Rok Mihevc
Papež Benedikt je s svojim kratkim pontifikatom pustil globoko sled v življenju Cerkve, tudi zato, ker je znal sprejeti pogumne odločitve, ki jih marsikdo od njega ni pričakoval. O teh pogledih smo se ustavili pri oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, naš gost je bil profesor dr. Aleš Maver, zgodovinar in politični analitik. Z njim se je pogovarjal Robert Božič, tu je prvi del pogovora.
Kaj vas je v tistih dneh slovesa najbolj nagovarjalo?
Veliko stvari me je nagovarjalo. Mogoče na prvem mestu to, kar sem rekel tudi pri odhodu kraljice Elizabete, Borisa Pahorja in Kajetana Gantarja. Da se nekako človek najbolj v trenutkih, ko odide nekdo, ki je bil vse njegovo življenje stalnica, ki je dočakal visoko starost, zave, da je smrt res usoda nas vseh, da tudi tisti, za katere smo imeli občutek, da so od nekdaj tukaj in da bodo vedno ostali z nami, z naše zemlje odidejo.
Druga stvar, ki se me je zelo dotaknila, so obredi slovesa pred samim pogrebom. Namreč, kropljenje njegovega mrtvega telesa, te podobe njegovih zemeljskih ostankov, ki so nas nekaj dni spremljale tako rekoč povsod in ob tem sem se počutil nekoliko nelagodno, priča o tem, da je vsaj moja generacija nekako ta stik z mrtvim telesom izgubila. Da je to nekaj, kar nam bolj kot starejšim rodovom, zbuja nelagodje. Čeprav se sam ne strinjam s pogosto izrečeno mislijo, ki jo najdemo tudi v kakšnem papeškem dokumentu, da smo izgnali smrt iz naših življenj. To je popolnoma nemogoče, saj vsakdo, ki je kdaj izgubil ljubljeno osebo, ve, da so pokojni vedno z nami, da je ta bolečina stalna spremljevalka. Ne moremo govoriti o tem, da smo pregnali smrt. Očitno pa je, da smo do neke mere izgubili občutek, ki je bil posebej krščanski kulturi in civilizaciji lasten, da je smrt del življenja, da je to bolj prehod kot slovo.
Kropljenje njegovega mrtvega telesa, te podobe njegovih zemeljskih ostankov, ki so nas nekaj dni spremljale tako rekoč povsod in ob tem sem se počutil nekoliko nelagodno, priča o tem, da je vsaj moja generacija nekako ta stik z mrtvim telesom izgubila.
S tem v zvezi pa še tretji vtis, ki je bil zelo močan v teh dneh, to je obred zakrivanja oči umrlega papež, ki ima res močan simbolični pomen in me je globoko ganil, saj na eni strani lahko pomeni, da je smrt nekaj dokončnega, da bodo te oči ostale za vedno zaprte, po drugi strani pa to lahko razumemo tudi kot obet, da se bodo ali so se že, te oči odprle v neki popolnoma drugačni resničnosti, ki je tistim, ki se poslavljamo od umrlega Benedikta, sedaj nedostopna in nam bo morda dostopna nekoč pozneje.
Veliko je bilo raznih medijskih seciranj, tudi v katoliških medijih, zlasti nemških, kaj je bilo enako kot pri pogrebu umrlega papeža, ki je umrl, ko je bil na položaju in kaj je bilo zdaj drugače, ker je umrl papež, ki je odstopil. Moram priznati, da sem prebral izjemno hladno in brezdušno analizo nekega nemškega profesorja liturgike, ko ni mogel prikriti svojega nelagodja ob dojemanju lika pokojnega papeža in je to zapakiral v brezdušno seciranje liturgičnega obreda. Ampak to ni bistveno, meni se zdi, da je bilo slovo dostojno, da je bilo tako, kot so rekli, da bo. Preprosto in slovesno.
Je bilo v duhu Benedikta, ki je bil zelo preprost, skromen človek, ki se je vendarle zavedal, da so bogoslužna opravila pred okus nebes, morajo imeti tudi pečat slovesnosti.
Veliko ljudi ima težave z ločevanjem teh dveh pojmov oz. si ne zna predstavljati, da je lahko nekaj, kar je slovesno, tudi preprosto in obratno. Je bilo v duhu Benedikta, ki je bil zelo preprost, skromen človek, ki se je vendarle zavedal, da so bogoslužna opravila pred okus nebes, morajo imeti tudi pečat slovesnosti. In mislim, da je v tem smislu pogrebna sveta maša v celoti ustrezala tistemu, kar je živel in kar je poosebljal pokojni papež.
Kaj bi rekli o simboliki tega, da je bil položen v isti grob kot sveti Janez Pavel II.? In kaj porečete o tem, da so ga zacinili v kovinsko krsto?
To je običaj, ki nekako izhaja iz prejšnjih stoletij in je povezan s pokopavanjem pomembnih, tudi vladarskih osebnosti. Simbolika prve krste in cipresovega lesa je ta, da kljub temu, da pokopavamo papeža, pokopavamo običajnega in navadnega človeka. Medtem ko je potem ta druga pocinkana krsta, ko se dokumente in spominke pontifikata razdeli med to prvo in drugo krsto, namenjena temu, da bi telo ostalo dlje časa ohranjeno. Spomnim se, da so na ta način pokopavali tudi nekatere stiške opate. Da pocinkana krsta ohranja telo dalj časa. Potem je tu še tretja krsta iz hrastovega lesa. To ni samo posebnost pokopavanja papežev, ampak je bilo to v preteklosti precej razširjen način.
Kar se pa tiče simbolike mesta pokopa, mislim, da je ustrezna, to je bila tudi želja pokojnega papeža. Ta povezava, lahko rečemo duhovno prijateljstvo med kardinalom Ratzingerjem in svetim papežem, je gotovo ena lepa, zanimiva zgodba iz sodobne cerkvene zgodovine. Moram reči, da je tudi Benedikt XVI. vseskozi ohranjal izjemno hvaležnost do svojega predhodnika. Verjetno mu je bil deloma hvaležen tudi zato, da ga je »rešil« bremena službe münchenskega nadškofa, saj je kardinal Ratzinger deloval v izjemno zahtevnem okolju in pokoncilskem času. Mislim, da je to tudi del razloga za to hvaležnost. Po drugi strani sta se poznala že iz časa 2. vatikanskega cerkvenega zbora, se tam ujela.
Ta povezava, lahko rečemo duhovno prijateljstvo med kardinalom Ratzingerjem in svetim papežem, je gotovo ena lepa, zanimiva zgodba iz sodobne cerkvene zgodovine.
V delovanju Ratzignerja in kasneje Benedikta XVI. je bila ta javna medijska podoba, kjer naj bi bil Janez Pavel II. simpatičen obraz pontifikata, medtem ko naj bi bil kardinal Ratzinger tisti »ostri pes čuvaj« v ozadju tega pontifikata. Ta podoba je po mojem mnenju povsem napačna. Ampak iz spoštovanja do svojega predhodnika in sodelavca Benedikt tega javno nikoli ni postavil pod vprašaj, ni hotel te vloge, ki so mu jo mediji pripisali, stresti s sebe, ampak je vedno branil podobo Janeza Pavla II. in to zdaj je močna simbolika, da bo počival v njegovem nekdanjem grob
