Glavni arhitekt odpiranja Cerkve, jez proti vdoru relativizma in špekulacije o odstopu Frančiška (2. del)

Cerkev po svetu | 15.01.2023, 09:22 Rok Mihevc

Papež Benedikt je s svojim kratkim pontifikatom pustil globoko sled v življenju Cerkve. O tem smo se v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, pogovarjali s profesorjem dr. Alešem Mavrom, zgodovinarjem in političnim analitikom. V tokratnem drugem delu pogovora preberite in poslušajte o odpiranju Cerkve, veličini Benediktovega odstopa in špekulacijah o odstopu papeža Frančiška.

Prvi del pogovora, v katerem je dr. Aleš Maver predstavil svoje poglede na slovo papeža Benedikta in pojasnil nekatere manj znane podrobnosti pokopa, si lahko preberete na tej povezavi.

Kako vi vidite zapuščino pokojnega papeža? Kako vidite kontinuiteto papeške službe v smislu prehoda med tem karizmatičnim Janezom Pavlom II., samim umirjenim Benediktom XVI. in zdaj razločevalskim Frančiškom, če se lahko tako izrazim.

Zapuščina je izjemno bogata in na nek način se njeno odkrivanje šele začenja. Marsikaj nas pri tem še čaka. Kljub temu bi lahko odkrito rekel, da je na zunaj, na človeški ravni morda videti, kot da je bil pontifikat na tej človeški ravni neuspešen. Deloma tudi zato, ker je bil ujet v sendvič med dva izjemno karizmatična in popularna papeža. Na eni strani Janeza Pavla II. in Frančiška, ki se je po zunanjem slogu nastopanja precej vrnil k vzorcem, tudi v odnosu do medijev, ki jih je razvijal že papež Janez Pavel II.. Tako da znotraj tega ostaja za pontifikat Benedikta nekoliko manj prostora, ampak to je samo zunanji vtis.

Poleg tega pa je čisto odkrito in človeško treba reči, da se je pontifikat papeža Benedikta začel, vsaj po mojem mnenju, prepozno v njegovem življenju. Ko je bil izvoljen, je bil star že 78 let, to je sicer bolj ali manj usoda Cerkve, da si težko privošči mlajšega papeža in bi potem papeževal 40 let. To bi bil zelo zanimiv položaj. In mislim, da papežu Benediktu nekako ni uspelo v času pontifikata srčike njegove programa. Zavedati se moramo, da je bilo leta 2005, po 27 letih papeževanja Janeza Pavla II. vendarle občutiti v Cerkvi določeno utrujenost in mislim, da je bil glavni pomen in namen papeževanja Benedikta, kako te dobre, dragocene prvine papeževanja svojega predhodnika prenesti v nove čase.

Če se zdaj ozremo v položaj Cerkve, predvsem v Evropi, 10 let po koncu Benediktovega pontifikata, potem vidimo, da mu to nekako ni uspelo in če se ozremo na njegov drugi ključni programski cilj, to je ponovno približati Evropi Kristusa, potem je seveda stanje takšno kot si ga verjetno takrat nismo mogli predstavljati. Ne glede na to, da je trenutno videti ta pontifikat kot neuspešen, so vse tiste diagnoze in vsa tista spoznanja, ki jih je Benedikt XVI. razvijal, za nas svetilnik in so zavezujoča in bodo vodila tudi v naslednjih letih. Tu se mi zdi bistveno predvsem njegovo poimenovanje samega koncila, kjer je bil in to je treba vedno znova poudarjati, eden glavnih arhitektov tega odpiranja, eden najbolj navdušenih »mladoturkov« na tem koncilu, ki se je zavedal, da Cerkev potrebuje svež veter.

Hkrati pa je že v začetku 70. let ugotovil, da uničevanje vsega, v imenu tega svežega vetra, za Cerkev ne pride v poštev. Temu je ostal zvest celo življenje, kar mu je nakopalo, zlasti v zahodni Evropi, velike težave.

Hkrati pa je že v začetku 70. let ugotovil, da uničevanje vsega, v imenu tega svežega vetra, za Cerkev ne pride v poštev. Temu je ostal zvest celo življenje, kar mu je nakopalo, zlasti v zahodni Evropi, velike težave. Ampak to je tudi za nas edina pot. Se pravi, pot neke revolucije, ki prevrača izročilo zato, da bi se Cerkev v vsej sili prilagajala zadnji modni muhi, to ni pot Cerkve in to je bilo sporočilo papeža Benedikta.

Enako velja za njegovo sporočilo o nevarnosti diktature relativizma in tu moram žal reči, da ima človek občutek, da se je s koncem njegovega pontifikata odprl zadnji jez, ki je bogato zahodno Evropo in ostali svet varoval pred tem popolnim relativizmom. Tisto, kar je Benedikt izrecno in vedno poudarjal in zaradi česar seveda ni bil priljubljen pri vseh, je bilo, da mora človek sprejeti to, da so nekatere stvari bile pred njim in da ga bodo tudi preživele in da tam niso zaradi njega. To pa je spoznanje, ki je današnjemu človeku popolnoma tuje, zato mu je seveda bližji sodobnejši pristop, ki ustvarja vtis, da zgodovine ni, da se je vse začelo z našo generacijo. To bo ena ključnih dediščin Benedikta.

Tisto, kar je Benedikt izrecno in vedno poudarjal in zaradi česar seveda ni bil priljubljen pri vseh, je bilo, da mora človek sprejeti to, da so nekatere stvari bile pred njim in da ga bodo tudi preživele in da tam niso zaradi njega.

Tudi ta, ko je rekel, da ni res, da lahko papež vse postavlja na glavo po milji volji, ampak je zavezan izročilu in cerkvenemu učiteljstvu prejšnjih stoletij. Nagovoril me je nagovor ob sklepanju petrinske službe, ko je govoril o tem, da ko je človek papež, potem ne more biti on sam, ampak mora biti Peter. Se pravi, ni poanta v tem, kar tudi moja generacija težko sprejme, da ne moremo vedno početi tistega, kar se nam zljubi, ampak obstajajo neke ustanove, izročila, ki niso tu zaradi kapric nekoga, ampak, ker je za njimi globoka modrost prejšnjih rodov in so zato za nas zavezujoča. V tem smislu je bil Benedikt XVI. mogočen simbol, tako kot je na neki način bila tudi pokojna kraljica Elizabeta II., ki je tudi poudarjala ta vidik, da obstajajo neke institucije, ki so večje od posameznega človeka.

Z odstopom je postal tudi poseben zgled. Mnogi se sprašujemo, kaj bi bilo danes s Cerkvijo, če bi kljub bolezni vztrajal vse do konca ...

No, ne vem, ali bi v tem primeru tako dolgo živel, če bi še nosil breme papeške službe vsa ta leta, a to je popolna špekulacija. Tudi sam sem se večkrat vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi papež ostal na položaju. Zdi se mi, da se po 10 letih kaže, da je bilo njegovo papeževanje, ki je na neki način predstavljalo nadaljevanje papeževanja Janeza Pavla II., čeprav s popolnoma svojimi lastnimi poudarki, nek jez, zlasti znotraj Katoliške cerkve v zahodni Evropi, ki je preprečeval vdor popolnega relativizma tudi v dele zahodne evropske katoliške teologije. V tem smislu bi si človek mogoče želel, da bi papež še kakšno leto vztrajal, a verjetno bi se ta proces na neki točki kljub vsemu zgodil.

Zdi se mi, da se po 10 letih kaže, da je bilo njegovo papeževanje, ki je na neki način predstavljalo nadaljevanje papeževanja Janeza Pavla II., čeprav s popolnoma svojimi lastnimi poudarki, nek jez, zlasti znotraj Katoliške cerkve v zahodni Evropi, ki je preprečeval vdor popolnega relativizma tudi v dele zahodne evropske katoliške teologije.

Rad bi predvsem poudaril veličino njegovega odstopa, kar ga res kaže velikega. Se kaže njegova poštenost, ki se je kazala tudi v odnosu do koncilske dediščine. Koncil je tisti dogodek, ki je odprl Cerkev in temu je ostal zvest. Je pa svojim nekdanjim sopotnikom in svojim rojakom v Nemčiji tudi vedno povedal, da revolucija ni pot Cerkve, čeprav ga je to veliko stalo. Na enak način je v trenutku, ko se je zavedel, da mu pešajoče moči ne omogočajo več nadaljevanja petrinske službe, to jasno povedal. Kot poštenjak, kakršen je bil, se ni mogel pretvarjati, da lahko vodi tako veliko ustanovo kot je Katoliška cerkev pri svoji 86. letih. Nobena divja teorija, ki smo jih slišali tudi v zadnjih dneh, zakaj naj bi odstopil, nima take teže kot preprosto pogled na njegovo poštenost in iskrenost, ki mu enostavno ni omogočala nadaljevanje petrinske službe. Je pa ta korak tudi zaradi tega, ker ni samo za Cerkev ustvaril nekega novega položaja, kakršnega pravzaprav nikoli v zgodovini ni bilo, da bi sobivala dva papeža, ampak je tudi samega sebe pahnil v določeno negotovost, saj ni mogel predvideti, kako se bo njegovo življenje zaslužnega papeža odvijali. In meni je ravno ta njegov negotov položaj njega samega ob odstopu največji dokaz za čistost te odločitve in izbire. Se mi zdi, da se je neki jez z njegovim odstopom vseeno porušil.

Kaj pa špekulacije medijev, da bo kmalu odstopil tudi papež Frančišek? Res je, da precej peša, da ga vidimo tudi na vozičku, tega ne skriva. Res je, da je ob začetku mandata napisal pismo, v katerem se odpoveduje papeževanju v primeru zdravstvenih razlogov ... Kako vi sprejemate te špekulacije? Bral sem že o tem, da bi lahko odstopil celo do velike noči ...

Gotovo bi bil odstop bistveno težji v času, ko je bil Benedikt XVI. še živ, ker bi to pomenilo stanje treh papežev. Moje mnenje je, da se na tej točki papeža po mentaliteti razlikujeta, zato sam mislim, da se papež Frančišek ne bo odpovedal petrinski službi, razen v primeru, ko mu bo to povzročalo res neznosno fizično trpljenje, ker mislim da se tukaj enostavno njuna pristopa nekoliko razlikujeta.

Jutri pa pride na vrsto še tretji del pogovora.