Matic Lesjak, Vito Urbanija in p. Benedikt Emberšič na pogrebni slovesnosti | (foto: Arhiv Matica Lesjaka)
»Ganljivi vzkliki "Santo subito" v pogrebni tišini ...«
Novice | Rok Mihevc Alen Salihović
Pogreba zaslužnega papeža Benedikta XVI. se je udeležilo kar nekaj slovenskih duhovnikov in redovnikov, ki delujejo v Vatikanu in Rimu pa tudi številni, ki so tja pripotovali zgolj zaradi pogreba.
Med njimi je bil tudi Matic Lesjak, župnijski vikar v Velenju, ki smo ga poklicali v Rim.
"Zelo sem vesel, da sem se lahko te pogrebne slovesnosti, kropljenja in molitve ob truplu sploh udeležil. Nisem niti nameraval, a izšlo se je. Bilo je zelo ganljivo, veliko številko duhovnikov, menda nas je bilo čez 4 tisoč, tudi trg je bil poln. So številke drugačne kot pri Janezu Pavlu II, ampak se je čutilo nekaj zelo posebnega, sploh s strani vernikov, ena izjemna ljubezen do Benedikta, do vsega, kar je dal v svojem življenju za mati Cerkev in verne ljudi."
Gotovo ste kot mladi duhovnik večkrat prebirali spise in knjige pokojnega papeža. Kaj vas je pri njegovih besedah najbolj nagovorilo?
"Začenši z Uvodom v krščanstvo in njegova trilogija Jezus iz Nazareta, vedno me je nagovarjala ta njegova jasna misel in jasna beseda. Ni ovinkaril in leporečil, ampak je povedal tako kot je, predvsem kar se tiče lepega nauka Katoliške cerkve, zakramentov. Ta jasna beseda, to me je nagovarjalo in me vedno znova verjetno bo. Res upam, da se pokaže, da je to cerkveni učitelj naše Cerkve."
Videli smo tudi na transparentih, na televiziji, ko smo spremljali slovesnost, že napis »Santo subito«. Ste kaj podobnega zasledili tudi vi?
"Ja, tako je, to se je dalo že včeraj slutiti tudi v baziliki, ko smo okrog poldneva prišli do njegovega mrtvega telesa in tam molili. Tista tišina in te mile blage solze na obrazih ljudi so malo to izžarevale. In pa tudi danes. Je pa bilo, da nismo smeli kazati nobenih zastav, čeprav smo jo imeli s seboj. Ko pa se je pogrebna slovesnost končala, ko so prišli po krsto in jo odnesli, so prišle na plano tudi zastave, predvsem nemške, bavarske, napisi »Santo subito« in v tisti pogrebni tišini pridejo ven vzkliki »Santo subito« in je bilo res ganljivo, tudi ko so ga odnesli notri, sem videl, da se je mnogih dotaknilo tako, da so zajokali."
Gotovo je privilegij, da se lahko udeležiš tako veličastnega pogreba ...
"Zelo sem hvaležen, da sem lahko šel, tudi mojim nadrejenim in kolegom v župniji. Se je izšlo. Privilegij in tudi dolžnost, da se kot duhovnik celjske škofije zahvalim dragemu zaslužnemu papežu, ker se je prav v njegovem pontifikatu zgodilo to, da smo Celjani dobili svojo škofijo, da je maribor postal nadškofija, da je Benedikt imenoval škofa Lipovška, ki me je posvetil. Privilegij in dolžnost, absolutno."
