Slavi KoširSlavi Košir
Jakob ČukJakob Čuk
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Splavljeni otrok tolaži svojo mater (foto: ARO)
Splavljeni otrok tolaži svojo mater | (foto: ARO)

Pogovor o: Resnične zgodbe treh mater

Pogovor o | 28.12.2022, 18:42 Marjana Debevec

Na narodni dan molitve za nerojeno človeško življenje smo v oddaji Pogovor o prisluhnili zgodbam treh mater. Prvi dve sta se zaradi zelo težkih okoliščin odločili za splav, tretja pa se je odločila sprejeti otroka z Downovim sindromom.

Težki zgodbi prvih dveh smo v celoti objavili v oddaji Srečanja, avgusta in novembra. Spregovorili sta o trnovi poti, ki sta jo prehodili v življenju. Tretja zgodba pa je kljub vsem težavam zgodba upanja, saj sta se zakonca odločila sprejeti otroka z Downovim sindromom.

Vabljeni, da oddaji prisluhnete v celoti, v nadaljevanju pa lahko preberete del povedanega.

Sva z možem prejela posebno milost?

Kaj ste kot mati doživeli, ko vam je ginekologinja napovedala, da obstaja možnost, da bo otrok imel Downov sindrom?

Ko sem na pregledu izvedela, da ima otroček večjo nuhalno svetlino in zato obstaja večja verjetnost, da se rodi z Downovim sindromom, lahko rečem, da sem novico sprejela precej mirno. V nosečnosti nisem veliko razmišljala ali bo tako ali drugače, saj bi se otroček lahko rodil tudi popolnoma zdrav. Še zdaj se večkrat sprašujem, ali je bila to posebna milost, ki sva jo z možem prejela od Boga, ampak midva kaj drugega, kot da sva še bolj zavzeto molila za tega nerojenega otroka nisva. Skrb sva podelila z domačimi in prijatelji iz zakonske skupine. Tako je nosečnost zelo lepo in mirno potekala.

Zakaj ste se odločili otroka sprejeti?

Z možem sva se že kot fant in dekle odločila, da je za naju vsako človeško življenje nedotakljivo in zato vrednota, ki jo želiva varovati v najinem zakonu. Zato o možnosti prekinitve nosečnosti sploh nisva razmišljala.

Zelo težko se je v trenutku, ko izveš, da je morda z otrokom nekaj narobe in si pod stresom, mogoče še pod pritiskom ginekologa, če ta ni naklonjen varovanju življenja, odločati o tako pomembnih stvareh. Meni je zelo pomagalo, da sva to odločitev sprejela že na začetku najinega zakona.

Vas je bilo pred porodom strah?

Pred porodom nisem imela posebnega strahu. Spominjam pa se, ko se je sin rodil, je bil pa dovolj samo en pogled med nama z možem. Ker je bil tretji otrok, sva že sama po zunanjih znakih opazila, da ima verjetno Downov sindrom. V prvem trenutku je bilo težko, te stisne, priteče tudi kaka solza; ampak kljub teži, ki se je takrat zaveš, sva se sina res razveselila in ga sprejela kot prva dva otroka. Domači so nama povedali, da ko sva klicala in sporočila, da smo dobili še enega fanta, in da ima Downov sindrom, da sva dodala – pa morate biti veseli, ker sva midva vesela.

Z možem imava pet otrok. Po tej izkušnji pri tretjem porodu, pa sem v četrti in posebej v peti nosečnosti imela strah, da bi tudi tokrat šlo kaj narobe. In to bolj kot prej.

S kakšnimi težavami ste se srečevali v prvih letih njegovega življenja?

Prva leta z Matijem so bila precej naporna. Imel je veliko zdravstvenih težav, tako sva prvo leto več mesecev preživela v bolnici. Imel je dve srčni operaciji. Najbolj naporno je bilo, ker smo bili kot družina razdeljeni. Dva majhna otroka doma in Matija v bolnici. Težko je bilo vse uskladiti, veliko je bilo novega in neznanega.

V naslednjih letih so sledili izzivi predvsem pri odločanju o vključitvi v vrtec, šolo,... Najti ravnovesje med obiskovanjem vseh potrebnih terapij in običajnim družinskim življenjem.

Se vam zdi, da so težave večje?

Seveda težave so. So tudi težke situacije. Matija počasneje napreduje kot njegovi vrstniki, vse bolj se zavedam, da nikoli ne bo povsem samostojen. Veliko stvari zmore, vendar potrebuje pomoč. To vzame veliko časa, včasih je precej naporno.

Po drugi strani pa sem vse bolj gotova, da je vsak ne glede na težave, pa če je v naših očeh še tako drugačen, manj zmožen, pred Bogom popoln tak kot je. Da mu prav nič mu ne manjka. Kaj je popolno in kaj ne, so merila ki jih je izoblikovala naša družba.

Družina Jošt
Družina Jošt © osebni arhiv

V več državah otroke z Downovim sindromom splavijo že zelo zgodaj. V Veliki Britaniji so nedavno odločili, da jih je mogoče splaviti – umoriti – vse do rojstva. Kako vi gledate na to?

Življenje je res dar in zato zame to ni nikakor spremenljivo. Kaj pa lahko naredim, da bi bilo drugače, se večkrat vprašam?

Prepričana sem, da lahko največ naredimo z našim zgledom. To, da smo kljub Matijevi drugačnosti, povsem običajna, zadovoljna družina.

Kako Matija doživljate danes? Kaj vam pomeni?

Matija je zame otrok kot vsi ostali. No zdaj je že pravi najstnik in potrebuje predvsem mojo ljubezen in sprejetost in da mu pomagam in ga spremljam na njegovi poti odraščanja.

Lahko rečem, da ne bi bila ne jaz, ne domači to kar so, če ne bi rekla DA temu življenju. Matija nas s svojim počasnim ravnanjem vseskozi opominja, da je današnji tempo življenja prehiter. V tem potrošniškem svetu nas uči, kako se lahko iskreno veseliš čisto preprostih stvari. Zelo hvaležna sem mu za vsa prijateljstva, ki smo jih stkali z družinami, ki imajo podobno preizkušnjo kot mi.

Življenje nam vedno prinaša vesele in tudi boleče trenutke. A če se trudimo dan za dnem to sprejemati, je lahko kljub preizkušnjam življenje polno in lepo.

Matija
Matija © osebni arhiv družine Jošt


Vabljeni, da oddaji prisluhnete v celoti.

Pogovor o
Mladinci skakalci (photo: SloSki Nordic team) Mladinci skakalci (photo: SloSki Nordic team)

Te športne novice se veseli naš sodelavec Jože

Z mladinskega svetovnega prvenstva v nordijskih športih v Whistlerju v Kanadi spet prihajajo lepe novice. Te so posebej razveselile tudi našega sodelaveca Jožeta Bartolja. Slovenski skakalci, med ...