»Takoj po splavu mi je bilo žal«

Novice | 18.08.2022, 14:29 Marjana Debevec

"Ni minil dan, ne da bi pomislila na ta usodni dan splava, ko sem se odločila odreči svojemu otroku in ni minil dan, ne da bi pomislila na otroka in kako bi ga s toplim objemom objela in ga z veseljem vzgajala in skrbela zanj," pričuje mamica, ki ima za seboj izkušnjo splava. Neštetokrat se je vprašala in v sebi kričala: Zakaj?! Zakaj?!. Kaj jo je pripeljalo do te odločitve in kje je našla pot ozdravljenja, ste lahko slišali v tokratni oddaji Srečanja.

»Mateja«, kot smo jo anonimno poimenovali, je v oddaji povedala, da je svoje otroštvo in mladost preživljala v družini z bratom, ljubečo mamo in delovnim očetom. Družinski mir je kalil očetov alkoholizem ter vse težave, situacije in travme, ki so se dogajale v zvezi s tem. V svet srednje šole in študija se je podala s temi izkušnjami, negotovostjo in nenehnim iskanjem ljubezni in potrjevanja. Po izkušnjah v domačem okolju je tudi sama preživljala mladost v pijančevanju, zabavah v družbi, v iskanju ljubezni v kratkih zvezah ali avanturah. »Vedno sem si želela, a nikoli nisem spoznala pravega fanta, s katerim bi se ujela, se spoštovala, vzpostavila lep in trajen odnos in imela rada.«

Tako je v tem iskanju ljubezni ob koncu študija stopila v zvezo z deset let starejšim moškim. V družbi je veljal za nasilneža. »A sem se v svoji naivnosti vseeno podala v ta odnos, saj sem bila zaslepljena, ker sem končno dobila pozornost od moškega. V tem obdobju sem se oddaljila od staršev, družbe, se predajala alkoholu in nemoralnemu vedenju. Popolnoma sem se izgubila.« Ko je prihajalo na plan njegovo agresivno vedenje, se je prihodnosti z njim ustrašila in odšla iz tega odnosa. Kmalu pa je izvedela, da je noseča. »Nepričakovano spoznanje. V meni je otrok. Strah me je. Sram pred starši in ostalimi, kaj bodo rekli drugi? Ali bom sama z otrokom? Kaj če on izve? Ali mi ga bo hotel vzeti? Otrok ne bo imel mirnega življenja, bo razdvojen. Ne želim mu tega. Ne vem kaj naj. Sram in strah me je bilo doma povedati. Nešteto vprašanj, stisk, dvomov, duhovnih bojev. Sprejeti otroka. Želim si ga. Kako? Ne zmorem. Žal sem samo hotela vse skupaj skriti, pobegniti od vsega, pozabiti vse, kar je povezano s tem človekom. Želela sem si, da vse to čim prej mine, da tega trenutka ne bi bilo. Tudi pogovor z dvema prijateljicama mi ni prinesel rešitve. Žal sem podlegla tej stiski, strahovom, brezupni situaciji, s katero se nisem mogla soočiti«, se spominja Mateja.

Žal sem samo hotela vse skupaj skriti, pobegniti od vsega, pozabiti vse, kar je povezano s tem človekom. Želela sem si, da vse to čim prej mine, da tega trenutka ne bi bilo.

Ni vrnitve nazaj

»Takoj po dejanju splava, ko sem odprla oči na bolniški postelji, mi je bilo žal. Izgubila sem otroka, materinstvo, izgubila sebe, samospoštovanje, nikoli več nisem bila enak človek.« Sledili so grozni meseci in grozna leta. Dosegla je dno svojega življenja. Zaprla se je vase. Izgubila je zaupanje v sebe in v druge. Stres jo je pripeljal tudi do bolezni in zelo močnih alergij, težav z dihanjem, s spanjem, imela je nočne more in pritisk v prsih. »Niti s časom in leti ni minila stiska in obžalovanje. Bilo je vedno huje, saj o tem nisem govorila z nikomer. Bila sem popolnoma sama s to izkušnjo. Sama, prazna, z bolečino v duši in srcu, v telesu, v življenju.«

Sledili so trenutki, ko je dobila službo, se naprej ukvarjala s športom, se vrnila v družbo. In spet padci, ko se je znova podajala v alkohol, ponočevanja, avanture. Samo, da je vse potisnila in da bi pozabila. »A nisem. Z obžalovanjem, krivdo, žalostjo in stiskami sem se ves čas borila. Ni minil dan, ko sem pomislila na ta usodni dan splava, ko sem se odločila odreči svojemu otroku in ni minil dan, ko sem pomislila na otroka in kako bi ga s toplim objemom objela in ga z veseljem vzgajala in skrbela zanj. Dan še je minil, a ko je prišel večer in ko sem se sama ulegla v posteljo, sem začutila vso težo in bolečino, ki sem jo nosila v sebi. Neštetokrat sem se vprašala in v sebi kričala: Zakaj?! Zakaj?! Zakaj nisem naredila drugače? Zakaj sem se odločila za splav? Zakaj nisem sprejela otrokovega življenja? Zakaj? Nešteto 'zakajev', ki pa niso prinesli odgovora. Ampak samo golo dejstvo. Zgodilo se je. Ni vrnitve nazaj. Življenja ni mogoče povrniti. In tako sem živela 7 let. V tišini in s tem težkim spoznanjem in bremenom, ki sem ga nosila.«

Neštetokrat sem se vprašala in v sebi kričala: Zakaj?! Zakaj?! Zakaj nisem naredila drugače? Zakaj sem se odločila za splav? Zakaj nisem sprejela otrokovega življenja? Zakaj? Nešteto »zakajev«, ki pa niso prinesli odgovora. Ampak samo golo dejstvo. Zgodilo se je. Ni vrnitve nazaj.

Odpuščanje v Medžugorju

Na povabilo prijateljice je odšla na romanje v Medžugorje. V sebi je čutila Jezusov in Marijin klic, da spregovori o svoji izkušnji. »In res sem. Še tisti večer. Odšla sem k spovedi, krstila mojega otroka v duhu, izbrala sem mu ime Jure in bilo je nepopisno olajšanje, osvobojenje in odrešenje.« Življenje z Bogom jo je začelo popolnoma spreminjati. »Takrat sem šele zmogla jokati, bilo je morje solz, izlila sem Jezusu svojo bolečino, se mu zahvaljevala za milost, da se je zmogel spustiti in skloniti tako nizko k meni, grešnici in me odrešiti.«

Čeprav ji je Bog odpustil njeno dejanje, se je še dolgo borila z lastnim odpuščanjem, s krivdo, kar pa je bilo najtežje. »Otrok na zemlji nimam in nimam partnerja. Dolga leta sem mislila, da me Bog s tem kaznuje, saj sem splavila življenje pred leti in da tega nisem vredna.« Tudi druge težave so se pojavljale in nenehen občutek, da ni vredna, da mora trpeti, da se mora odkupiti za svojo napako, da mora vsem ustreči, da si ne zasluži biti srečna, da mora mojo izkušnjo skrivati, da ne sme pokazati žalosti in obžalovanja, občutljivosti in še in še.

Dolga leta sem mislila, da me Bog s tem kaznuje, saj sem splavila življenje pred leti in da tega nisem vredna.

Nikomur, res nikomur ne privoščim tega trpljenja

»Zato sem sedaj toliko bolj srečna, da me je Bog pred tremi leti pripeljal v Rahelin vinograd«, pripoveduje Mateja. Rahelin vinograd so duhovne vaje namenjene osebam z izkušnjo splava in njihovemu okrevanju. Povabilo je nekega dne prvič videla na facebooku, ko je njihovo stran delil en duhovnik. »Pogledala sem kaj je to, začutila, da je to zame, da si to želim doživeti in se takoj prijavila. V srcu sem sicer čutila, da mi je Bog odpustil greh, a vedno sem želela srečati še kakšno osebo z iskušnjo splava in to podeliti z njo.« Že dolgo je čutila klic po pričevanju, po delitvi svoje zgodbe o ozdravljenju in Jezusovi ljubezni, ki je neskončna in ozdravlja. »In tudi zato, da bi preko moje napake komu lahko pomagala, da ne naredi enako, saj sama vem, da to prinaša neskončno trpljenje. Nikomur, res nikomur ne želim te izkušnje.«

Pripoveduje, da je takoj, ko je vstopila v prostor duhovnih vaj, začutila ljubezen in Božjo prisotnost. »Čutila sem se sprejeto, željeno, ljubljeno, razumljeno, slišano in potolaženo. Pri osebah, ki vodijo Rahelin vinograd se čuti, da Jezus deluje preko njihovih besed, objemov, tolažbe, ljubezni, poslušanja, pozornosti.« Tam je srečala osebe, ki so prav tako doživele izkušnjo splava, kar si je vedno želela. »Pred temi udeleženci in pred Jezusa sem lahko izlila vse moje življenje, mojo izkušnjo, bolečine, rane, posledice, obžalovanje, krivdo, žalovanje za Juretom, izgubljeno materinstvo. Čutila sem neverjetno svobodo izraziti se, saj je okolje zelo razumevajoče in svobodno.«

Čutila sem se sprejeto, željeno, ljubljeno, razumljeno, slišano in potolaženo. Pri osebah, ki vodijo Rahelin vinograd se čuti, da Jezus deluje preko njihovih besed, objemov, tolažbe, ljubezni, poslušanja, pozornosti.

Na novo sem se rodila

Zmogla je vzpostaviti osebni odnos z otrokom, mu izkazovati ljubezen, kar prej zaradi bolečin in ran ni zmogla. »Najbolj osvobajajoče dejanje pa mi je bilo, ko sem lahko pri maši iz svojega naročja izročila svojega otroka Jureta v naročje Boga, v nebesa. Sedaj sem s tem pomirjena, saj je na varnem pri Bogu in materi Mariji. In tja želim priti tudi jaz, saj sem tja poklicana. Jure mi je, čeprav je v mojem telesu živel le nekaj tednov, pokazal smisel življenja. To je priti k njemu, mojemu otroku, v nebesa, kjer bova skupaj v večnem miru in sreči.«

Ko se je peljala domov iz Rahelinega vinograda je čutila, kot da je ponovno rojena. »Ozdravljena od bolečin in preteklosti živim notranje svobodna. Povrnilo se mi je dostojanstvo, samospoštovanje, radost, veselje, izboljšali so se mi odnosi do drugih, zaupanje v sebe in v ljudi, notranje sem stabilnejša in bolj sigurna. Lažje se odprem in govorim o moji izkušnji.«
Po 18. letih je tudi končno zmogla spregovoriti mami o izkušnji splava ter tudi drugim. Po Rahelinem vinogradu jo je Božja previdnost pripeljala v Zavod Živim, kjer sedaj deluje in pomaga nosečim mamicam, ki se v stiski v nosečnosti obrnejo po pomoč, podporo in svetovanje. »V tem čutim poklicanost, saj ne želim, da kdor koli doživi enako bolečo izkušnjo kot sem jo jaz. Vsaka mamica, ki se znajde v takšni situaciji, potrebuje samo bližino nekoga. In zato sem tukaj, njim na razpolago«, še poudari Mateja. Prisluhnite celotni oddaji.

Povrnilo se mi je dostojanstvo, samospoštovanje, radost, veselje, izboljšali so se mi odnosi do drugih, zaupanje v sebe in v ljudi, notranje sem stabilnejša in bolj sigurna.