Jože Bartolj
Andrej Jerman
Petra Stopar
Luč na koncu temne poti (foto: Pixabay)
Luč na koncu temne poti | (foto: Pixabay)

Pretresljiva zgodba: posilstvo, splav, depresija … in vendar Luč

15.11.2022, 20:55 Marjana Debevec

Marija se je rodila peta po vrsti. Mama in oče je nista želela, a je bilo za splav prepozno. »Trije bratje, sestra, ata pijanec, mama živčna razvalina in jaz, to je bila naša družina. Otroci smo bili krščeni, vere nismo prakticirali«, nam je v oddaji Srečanja začela pripovedovati svojo življenjsko zgodbo gospa Marija.

Revščina in alkoholizem, strah pred atovim nasiljem, nezaželenost, ničvrednost, vse to se je otrokom zažrlo v meso. »V takem okolju sem si pridobila držo ničvrednosti in nezaželenosti. Trudila sem se ugajati drugim, bila sem pridna, ubogljiva, nisem hotela izzivati ata, ker sem se ga bala. V šoli mi je šlo dobro, imela sem rada red in uspeh

Vedno je zagovarjala druge, jih ščitila, prevzemala krivdo nase, sebe je puščala zadaj. »Bila sem majhna, drobna, podhranjena v vsem in izgubljena hči. Nikomur ni bilo mar zame. Moje srce ni občutilo ljubezni, topline doma, sočutja in varnosti. Nikoli nisem videla, da bi ata koga od nas stisnil, pobožal in pestoval.« Pravi, da je zaradi tega veliko pretrpela.

Kmalu je okusila opojnost alkohola kar doma, za domačo mizo. »In bilo je super – kot se na začetku pokaže zlo, da nas zvabi v svojo past in nas odpelje v svet zla in greha. In alkohol je veliko zlo.«

Zaklenil je vrata in me posilil

Pri petnajstih letih, ko je odhajala z valete, je njeno naivnost in nemoč izkoristil bratov prijatelj. Takole pripoveduje: "Jaz sem mu zaupala, ker je bil bratov prijatelj in me je poznal. Pripeljal me je k sebi domov, mi nekaj zmešal za piti in počutila sem se nekako omamljeno. Ne spominjam se točno vsega. Potem me je zaklenil v sobo in posilil, mi vzel nedolžnost."

Šele zjutraj je odklenil vrata, da je lahko odšla domov.

"Jaz sem se počutila tako osramočeno, grdo, tako umazano. Ko sem prišla domov, nisem mogla niti mami pogledati v oči, ko me je vprašala, kje sem bila. Seveda sem se zlagala, saj je nisem hotela obremenjevati s tem. Itak sem vedela, da mi ne more pomagati, da ne bo našla prave besede zame."

Nasilje nad ženskami
Nasilje nad ženskami © Pixabay

Ubila sem življenje v sebi

V srednji šoli je spoznala prijetnega, pridnega in pametnega fanta. Samo njemu je povedala o posilstvu. Po letu in pol je zanosila, fant pa o tem, da bi otroka obdržala, ni želel niti slišati. Ni hotel prevzeti odgovornosti za svoje dejanje.

»Boga nisva poznala, tudi on je izhajal iz neverne družine, oče je bil komunist.«

Vmešali so se starši obeh in zmagalo je njihovo prepričanje, da je za oba najbolje, da se otroka znebita. "Mama mi je dejala: 'To še ni otrok, to je kepa krvi in ne živi, jaz sem petkrat splavila in še vedno sem živa!". Teh besed se spominjam, kot bi bile izrečene tukaj in zdaj."

Poslušala je mamo, jo ubogala, čeprav bi otroka obdržala, saj je imela zelo rada otroke, v tem času je imela že nečake.

"Mama je šla z menoj, podpisala je dovoljenje za splav, ker sem bila mladoletna. Vsi vpleteni so si umili svoje roke kot Poncij Pilat, zame pa se je pričel pekel na zemlji. Ubila sem življenje v sebi. Ubila sem dar Boga in izbrala tavanje v puščavi, jokanje in škripanje z zobmi. Ne glede na razmere, v in zaradi katerih je narejen splav, posledice vedno nosi mati!", pravi gospa Marija.

Še v narkozi sem sanjala deklico

Splava se takole spominja: "Vse je bilo tako hladno. Vem, da sem se tresla, da me je zeblo, da sem šla ven iz svoje glave, enostavno nisem niti dojemala, da se je vse to zgodilo. Nihče mi ni namenil niti ene besede topline, ali pa da bi me poskušal še enkrat vprašati, če bi si mogoče premislila. Ko sem se zbudila iz narkoze, sem takoj v sebi začutila močno bolečino, izgubo. Še v narkozi sem sanjala punčko s črnimi skodranimi lasmi in velikimi očki, ki me je milo gledala. Takoj sem doživela kesanje: Zakaj sem to naredila? Čutila sem, da bo to imelo v mojem življenju posledice."

Gospa Marija pravi, da je ta smrtni greh v njej ubil še tisto malo dobrega, ki ga je uspela ohraniti. Fanta je zasovražila, ga poniževala, varala. "Hotela sem ga uničiti, da bi trpel kot sem trpela jaz. Splav ubije življenje in ljubezen. Zveza se je klavrno, skoraj tragično končala. Prepričana sem, če bi se takrat odločila za otroka, bi ostala skupaj in vse bi bilo lepše."

Splavljeni otrok tolaži svojo mater
Splavljeni otrok tolaži svojo mater © splet

Strah, tesnobe, depresija

Preko brata je spoznala svojega sedanjega moža, ki pa je tudi imel za seboj veliko ran. Bil je ločen, imel je otroka.

»Doživljala sem tako hude notranje boje, da nisem bila sposobna živeti življenja matere in žene. Mož je imel svojo bolečo nepredelano preteklost, umikal se je, skrival in nas puščal same. Razjedalo me je ljubosumje, zavist, jeza, strah, tesnoba, depresija, stradanje, boj z alkoholizmom ... Vse možne stiske tega sveta. Da bi se rešila, sem se zakopala v delo. Postala sem uspešna podjetnica, dokazovala svojo vrednost in sposobnost pred možem, taščo in vsemi, ki so me poniževali

Na zunaj je izgledalo prav dobro za druge, v njej pa je ostalo vse po starem. »Postalo je še huje, ko sem opazovala lastna otroka kako stopata na pot zla (imeli smo gostinski lokal, alkohol in razvrat sta bila pri nas doma). V meni se je dvigoval gnus, nisem zmogla več streči pijače in gledati pijancev.«

Začela je delati načrt, kako se bo vsega tega znebila. Njen oče je umrl zaradi alkohola in brat je storil samomor zaradi alkohola in zavoženega življenja. »Odločila sem se, da nekaj spremenim ali pa raje umrem

Si je kdaj želela vzeti življenje?

"Svojega brata sem našla obešenega. To je tako žalostno, tako tragično in je v meni pustilo strašne posledice." Pravi, da si je večkrat želela vzeti življenje, vendar ni želela, da bi kdo doživel takšen stres in žalost, ko bi jo našel.

"Vedno, ko sem bila na tem, sem se spomnila na ta prizor in dejansko me je to rešilo, da sem iskala naprej, da sem iskala pot rešitev. Jaz sem bila velik iskalec, tako sem hrepenela po izhodu in rešitvi iz vsega tega. Vedela sem, da je nekdo, ki mi bo pomagal in res sem hvaležna, da sem bila toliko močna, da sem iskala in na koncu našla - Boga."

In potem počasi sprememba ...

Ko je bila čisto na dnu, je Marija začela svoje srce odpirati Bogu.

"Jezus me je pripeljal v Rahelin vinograd. Šele takrat sem spoznala, kakšno zlo je v meni pustil splav. Depresija, jeza, žalost, sram, krivda, pomanjkanje samozavesti in sovraštvo do sebe, za vse to sem krivila sebe, a so bila ta občutja posledice splava."

Na duhovnih vajah Rahelin vinograd se je končno zares odprla.

"Želela sem si, hrepenela sem po tem, da bi me res Bog odrešil vsega tega, ker enostavno nisem mogla več živeti. To je bilo točno 40 let po prvem splavu, ki mu je sledilo 40 let tavanja v puščavi, iskanja, hrepenenja, jokanja, škripanja z zobmi in vsega, kar se dogaja s človekom, ki je poln greha, zla."

Na Rahelinem vinogradu je prvič začutila, da ji je Bog odpustil in jo ozdravil.

"To je proces. Jaz sem ogromno hudega doživela in sem se počasi odpirala. Zdravljenje je lepo napredovalo."

Našla sem veselje, polnost, mir, luč © Zac Durant / Unsplash

Resnica ni lahka, vendar ozdravlja

Marija je prepričana, da se mnoge ženske ne zavedajo, da je tisto, kar nosijo mnogo let, posledica splava. In kaj bi jim svetovala?

"Najprej naj spoznajo svojo resnico, ki ni lepa, ni lahka. Ta resnica prinese trpljenje, ampak drugače ne gre. Jaz sem šla skozi to trpljenje, da sem sama sebi priznala najprej, da je to greh, nekaj, kar ne bi smela narediti, pa sem. Vsem ženam bi svetovala, da to sprejmejo. Naj se pokesajo, Bog odpušča. Naš greh je samo kaplja v oceanu Božjega usmiljenja in Bog je vesel, če pridemo k Njemu s svojo žalostjo in mu jo izročimo."

O tem, kako je po mamini smrti doživela spravo z njo, pa prisluhnite v oddaji Srečanja.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Srečanja
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...