Zakaj je bil Miklavž jezen in kako bi on glasoval na referendumu?

Naš pogled | 13.12.2022, 14:46 Rok Mihevc

Pred tednom dni smo lahko po naši slovenski deželi opazovali lepe prizore, dobri mož, sveti Miklavž, je razveseljeval pridne in manj pridne otroke. Verjamem, da so bili vsi peharji polni in da se noben od otrok ni zmrdoval nad dobljenim darom. No, pa Miklavž ni obiskoval samo njih, s sprehodom po fotografijah na družbenih omrežjih smo ga opazili tudi pri dijakih, v mesnici in trgovinah pri pridnih delavcih, zelo veseli so ga bili v domovih za starejše.

Sam sem imel to priložnost in čast, da sem pri Miklavževem poslanstvu pomagal tudi sam. Miklavž je na svoj godovni dan kar sam razvažal kosila starejšim občanom na dom, oz. je pomagal oskrbovanki, ki je njihov angel vse leto, njima pa je s harmoniko za dobro vzdušje pomagala še ena od zaposlenih Doma starejših Grosuplje. Lahko vam zagotovim, da so bili Miklavža veseli bolj kot vsi otroci, nerodno pa jim je bilo ravno tako, saj je bilo za vsakega od njih pravo presenečenje. Obujeni spomini na čase, ko so tudi sami nestrpno pričakovali prihod dobrega moža, nastavili pehar in potem hitro šli spat, da je Miklavž čim prej prišel, so jim priklicali debele solze. Miklavž je v njih videl veliko veselja in ganjenosti, a ob pogledu globlje je videl tudi bolečino.

Verjetno so jim v spomin še bolj prišli časi, ko so bili z svojimi, z družino, ko so imeli še koga ob sebi in so se počutili ljubljene. V pogovoru z oskrbovanko je Miklavža za vsakega starejšega, ki smo mu peljali kosilo, zanimalo, kako živi, kako zanj skrbijo drugi. In žalostno je poslušal pretresljive zgodbe, o tem, kako je dostava kosila ali obisk poštarja za marsikoga edini stik tisti dan in kako so edina njihova družba kakšen maček in daljinec za televizor. Verjetno ne rabim posebej razlagati o tem, kakšne so bile njihove oči ob pogledu na dobrega moža. Gospodu po možganski kapi, priklenjen na posteljo so se tresle roke, starejša stara mama z rakom na želodcu je ob Slakovem čebelarju točila debele solze, dolgoletna pevka s številnimi priznanji, je vriskala na Robleku, mož, ki skrbi za onemoglo ženo, ki kar naprej govori, da si želi umreti, je pel in pel in pel... Ja, zelo malo je potrebno, da nekaterim nebesa ustvariš že tukaj, čeprav je ob pogledu na angelčka in moža z belo brado, ki bi lahko spominjal na sv. Petra, sprva kdo od oskrbovancev verjetno mislil, da je že tam. Verjemite, marsikdo si tudi želi ...

Tudi ne vem, lahko si pa mislim, kako bi, če bi imel volilno pravico, na nedavnem referendumu o dolgotrajni oskrbi volil sv. Miklavž. Vem pa, da ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih.

V Miklavžu pa nisem videl samo ganjenosti, ampak tudi jezo in razočaranje. Nad vsemi, ki cele dneve in noči puščajo starejše same, predvsem pa nad tistimi, ki v vseh teh letih govorjenja o ureditvi razmer, pa jim recimo dolgotrajna oskrba, niso storili nič. Ne gre samo za zdravstveno nego, osnovno oskrbo pri higieni in ostalih opravilih, ki jih niso več zmožni, gre tudi za osamljenost. In tudi, ko človek vidi, kje ljudje vse živijo, v kakšnih razmerah in kakšnih pogojih, mu je hitro za marsikaj vseeno. Ne bom pametoval, kaj vse bi bilo potrebno narediti, ker za to so pristojni drugi in ti o tem vedo več kot jaz. Tudi ne vem, lahko si pa mislim, kako bi, če bi imel volilno pravico, na nedavnem referendumu o dolgotrajni oskrbi volil sv. Miklavž. Vem pa, da ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih. Ne zaslužijo si tega, zaslužijo si vso našo pozornost in toplino. V teh dneh o njej veliko govorimo, dokažimo, da jo premoremo. Tudi po prvem januarju.

Sv. Miklavž, če še ni prepozno, prosim, prinesi nam zdravo kmečko pamet. Zvrhan koš.