Avtor Kristalov sreče alpinist Andrej Štremfelj | (foto: ARO)
Avtobiografija Andreja Štremflja: Zakaj naslov Kristali sreče?
Oddaje Blaž Lesnik
“Z alpinizmom se ukvarja mnogo ljudi, Andrej Štremfelj pa je en sam.” Tako je svežo avtobiografijo legendarnega alpinista pospremila njegova žena, vrhunska alpinistka Marija Štremfelj. V zgodovino alpinizma se je Andrej vpisal že 13. maja leta 1979, ko sta skupaj z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca (tudi Jugoslovana) stopila na najvišji vrh sveta. Na Mount Everest je drugič stopil leta 1990, ko sta z ženo Marijo postala prvi zakonski par na strehi sveta. O tem sta pred nekaj leti napisala knjigo Objem na vrhu sveta, zdaj prihaja prvi del avtobiografije Kristali sreče. O ozadju nastajanja knjige, spominih in pisanju v Davči je Andrej spregovoril za oddajo Doživetja narave.
Želja o tem, da bi napisal knjigo, je v njem zorela že dolgo. V covidnem času omejitev gibanja, sta se z Marijo najprej odločila za skupno knjigo, a, kot je povedal Andrej, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo lotil svoje avtobiografije. "Imel sem že koncept v glavi, a po prvih poglavjih sem zelo hitro ugotovil, da bo knjiga, če napišem vse svoje spomine, predebela." Nekdo ga je vprašal, če je sploh že kdo napisal avtobiografijo v dveh delih. Pa mu je odgovoril: "Bom pa jaz prvi."
Od kot kristali sreče?
O teh kristalih se je Andrej spraševal na vrhu svojega prvega osemtisočaka Gašerbrum I. "Star sem bil šele 20 let in sprašujem se, če te solze, ki mi tečejo od sreče in ko pritečejo izpod očal na brado, seveda takoj zamrznejo, če so to kristali sreče. Se mi zdi, da je to tak posrečen in pomenljiv naslov vzet iz knjige iz konteksta."
Kje je nastajala knjiga?
Kristali sreče so nastajali na istem mestu kot Objem na vrhu sveta – v Davči. "To je prostor, kjer sem zelo rad. Stopim skozi vrata, sem v naravi, v gozdu. Mir brez interneta, brez telefona, če hočem telefonirati, moram iz hiše. Kar je zelo dobrodošlo za nekoga, ki piše. Ko sem v miru tri dni, ko se skoncentriram na pisanje in se vživim dogodke, jih podoživljam, mi ni težko tudi osem ali devet ur sedeti za računalnikom in pisati. Vmes naredim kakšno urico premora in grem s psom malo naokrog po hribih."
Ujeti duh časa
V knjigi avtor niza spomine na čase, ko je bilo življenje drugačno, veliko bolj skromno kot danes. "Iz mojega pogleda je vsakodnevno tuširanje ali celo dvakrat ali trikrat na dan, postalo danes obsesija. Takrat je bilo drugače. Enkrat na teden smo se umivali v banji, ki smo jo prinesli v kuhinjo, pogreli vodo na štedilniku. Drugače pa smo se, sploh otroci, malo po mačje umivali, in to je bilo to." Ta izkušnja mu je prišla zelo prav že na prvih himalajskih odpravah. "Želel sem si ujeti ta duh časa - plezanje v sedemdesetih letih. Zdi se mi, da ni v nobeni knjigi še tako zelo celovito zajet."
Na nov odkriti dnevniški zapisi
Čeprav je veliko Andrejevih sopotnikov v alpinizmu že pokojnih, pa je še nekaj takih, s katerimi je lahko obujal spomine na prva leta plezanja. "To so bili res lepi večeri in zanimivo je, kako smo denimo trije doživljali isti dogodek. Dva sta imela enake spomine, tretji pa povsem drugačne. Takšen je primer vzpona, ki ga opisuje brat Marko v uvodniku. Jaz se tega nisem spomnil. Sploh nisem vedel, da sva to smer skupaj plezala. To je res zanimivo." Kot še dodaja, ga je Nejc Zaplotnik naučil, da je na vsaki odpravi fino, če si pišeš dnevnik. Tako ima danes dnevnike vseh odprav. "Po dolgih letih sem vzel v roke dnevnik odprave leta 1977 v Pakistan. Pridem do konca, obrnem še dva lista,... čakaj, saj tu še nekaj piše... Sploh nisem vedel, da me je vnetost za pisanje dnevnika takrat držala še celo leto... Tudi v letu po Everestu imam zapiske o pogovoru s Tonetom Škarjo glede odprave Lotse. Če ne bi imel teh stvari zapisanih v dnevniku, si tega v svoji knjigi ne bi upal objaviti. Nisem bil prepričan, če je spomin to pravilno ohranil..."
Andrejev spomin na soplezalca Nejca
Zapise v knjigi Pot Nejca Zaplotnika in spomine drugih alpinistov zdaj dopolnjuje Andrejev pogled: "Ko sem bral Nejčevo knjigo in ta zadnja leta, ki sva jih preživela na Everestu in na Lotseju vmes, sem pač videl, da sva si kljub vsemu, da oba izjemno rada plezava, različna. To je pa zdaj pač moj pogled: Na tisti čas, na najine odnose, na najino razmišljanje."
Izid ob petih desetletjih alpinizma
Knjiga izide 15. novembra. Ker gre tudi za 50-letnico avtorjevega alpinističnega udejstvovanja, bo 50 izvodov v posebni izdaji: "To bo drugačna vezava, se pravi, v platno vezana s trdimi platnicami in posebnim etuijem in zlatimi črkami, kot se za petdesetletnico spodobi. Mislim, da bo to lepa knjiga."
Avtobiografijo Kristali sreče je moč naročiti na: www.stremfelj.si
