Na grobovih s Kreonom in Antigono

Naš pogled | 08.11.2022, 14:46 Tone Gorjup

V novembrskih dneh imamo pogosto pred očmi grobove, ki so ob večerih preplavljeni z morjem prižganih sveč, podnevi s cvetjem … To je čas, ko se mi, ki še živimo, povežemo s svetom mrtvih, s tistimi, ki so onkraj ali kot verujemo kristjani: so pred Božjim obličjem. To so trenutki, ko se v srcu srečamo z domačimi, prijatelji, znanci..., ki so nas nenadoma ali po daljšem trpljenju zapustili. To je čas spraševanja: Kaj je ostalo za njimi? Kako smo se poslovili, ko so odhajal? Ali imamo neporavnane račune z njimi? Kaj bi nam v danem trenutku svetovali?

Obisk grobov ima tudi občestveni značaj. Kristjani so se zbirali k skupni molitvi pri grobovih mučencev, v katakombah. To so bila nekakšna svetišča. Pozneje so v cerkve, ki so jih gradili, prinašali relikvije svetnikov. Cerkve so dobile svoje grobnice, kamor so pokopavali pokojne. Skozi zgodovino smo dobili nešteto cerkva, kapel, kužnih znamenj, številnih spomenikov... Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 smo na primer dobili »Ground Zero« ... Na teh krajih se redno ali ob posebnih priložnostih zbirajo množice.

Tudi slovenski prostor je dobil novo obliko občestvenih srečevanj na grobovih, ki jih desetletja ni bilo oziroma ni smelo biti. Ko je bila krvava vojna po zaslugi Kreona in njegovih veljakov končana in zmaga dobljena, je prišlo na vrsto čiščenje. Danes vemo za depešo, s katero je Edvard Kardelj 25. junija 1945 iz Beograda takratnega predsednika slovenske vlade grajal zaradi počasnega čiščenja, češ naj pohiti, ker se razmere spreminjajo. V tistih tednih in mesecih so Kreonovi veljaki napolnili na stotine brezen, kraških jam in podobnih skrivališč s trupli vseh, ki bi lahko zasenčili svetlo prihodnost in svobodo revolucionarjev.

Žal imen še vedno ni, pa tudi grobov ne ... so le plastični zabojčki in vreče polne lobanj in drugih kosti, ki ne bi smele biti.

Tisoči so ostali brez očetov, sinov, bratov, včasih tudi mater in sester. Predvsem pa brez kraja, kjer bi lahko izlili svojo bolečino, morda položili samo suh jesenski list ali vejico ... Kreon je šel še dlje: na ljubljanskih Žalah je izkopal nekatere grobove in odpeljal posmrtne ostanke z imeni in priimki v neznano... Podobno so na njegov ukaz delali tudi po nekaterih drugih pokopališčih po Sloveniji.

Šele pred dobrimi tridesetimi leti je Kreon dovolil, da so žalujoči izlili svojo bolečino nad breznom, v katerem naj bi ležala trupla njihovih svojcev. Sence njegovih vojščakov pa so se plazile nedaleč stran, da slučajno ne bi kdo zašel na kraj, kjer so padali pod udarci in streli. Laž in prikrivanje pa nista trajala dolgo. Danes imamo rov sv. Barbare, Lajše, Macesnovo Gorico in številna druga morišča od Socerba do Mrzle doline pri Hodošu ... Pri mnogih se odvijajo spominske slovesnosti. Tam se vrtijo molitve in prošnje za mir, da bi se morija ne ponovila, za spravo, pa tudi za resnico...

Kje ste bili na dan vseh svetnikov, na dan vernih duš? Kaj ste slišali? Vabilo k spravi? Morda poziv k nadaljevanju revolucije, da bi bili dokončno svobodni?

Žal imen še vedno ni, pa tudi grobov ne ... so le plastični zabojčki in vreče polne lobanj in drugih kosti, ki ne bi smele biti. V osemdesetih letih je eden od oficirjev na zaprtem območju na Kočevskem dejal: »Zdaj za njimi ni več ostankov, imamo dobre peči.« Mislil je na tiste, za katere so po vojni Kreonove tovarišice govorile: »Vašega še ne bomo ubili, naj še malo dela!« Čeprav jih uradno ni bilo več, so delali in umirali v šestdesetih, sedemdesetih in celo v osemdesetih letih ... potem pa izginili in za njimi ni sledi.

Kreon še vedno proslavlja zmago nad temnimi silami, nad silami zla, nad mračnjaki in zaostalimi. Ponavlja: zmagali smo! Po naši zaslugi ste svobodni. V Sloveniji spet vlada red, trudimo se za vaše blagostanje, skrbimo za kruh in zabave, poskrbeli bomo, da vas ne bo zeblo, če pa že, boste zaplesali. Tudi on potrebuje občestvo, zato romanja na Dražgoše, k sv. Urhu. Na grobove, saj ni pomembno čigave. V Dražgošah so izkopali grobove domačinov in jih položili k mavzoleju. Ne moti jih, da nad Dobrunjami, kjer so nezanesljivi izginjali že na začetku vojne, proslavljajo tudi na grobovih domobrancev. Predvsem pa si prizadevajo, da se njihova zmaga v krvavi vojni ne bi nikoli pozabila. Zato potrebujejo nasprotnike, fašiste, reacionarje ...

Kje ste bili na dan vseh svetnikov, na dan vernih duš? Kaj ste slišali? Vabilo k spravi? Morda poziv k nadaljevanju revolucije, da bi bili dokončno svobodni?